Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da je z vidika standardov obrazložitve odločb po 214. členu ZUP ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani akt kot razlog za zavrnitev tožničinega predloga navaja zgolj to, da je tožnica zaposlena na navedenem ministrstvu kot javna uslužbenka na strokovno-tehničnem delovnem mestu in da tako v času delovnega razmerja na ministrstvu ne more napredovati v naziv na podlagi določb Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive, ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera za tožnico Pravilnika ne more uporabiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12203-105/2017/3 z dne 18. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin predlog za napredovanje v naziv samostojna svetovalka.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila predlog za napredovanje v predmetni naziv pri pristojni komisiji, ki jo je imenovala ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pogoje in postopek za napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive določa pravilnik. Komisija je ugotovila, da je tožnica zaposlena na ministrstvu kot javna uslužbenka na strokovno-tehničnem delovnem mestu in tako v času trajanja delovnega razmerja na ministrstvu ne more napredovati v naziv na podlagi določb pravilnika.

3. Tožnica v tožbi navaja, da izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv samostojna svetovalka in meni, da bi se za odločanje o njenem predlogu za napredovanje v naziv moral uporabiti Pravilnik o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Pravilnik). Tožena stranka je njen predlog za napredovanje v naziv zavrnila iz procesnih razlogov in se do vsebinskih pogojev niti ni opredeljevala. Pri tem pa je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, saj ne vsebuje nobenih razlogov, iz katerih bi tožnica lahko ugotovila, zakaj je njen položaj tako poseben oziroma zakaj zanjo Pravilnik ne velja. Izpodbijana odločba torej nima bistvenih sestavin obrazložitve odločbe iz 214. člena ZUP. Že ta kršitev predstavlja zadosten razlog, da se predmetni tožbi ugodi. Razen tega iz uvodnih določb Pravilnika izhaja, da se uporablja za napredovanje v naziv na področju socialnega varstva in iz Pravilnika ni razvidno, da bi le-ta iz napredovanja izključeval določene skupine oseb, npr. strokovne delavce ali strokovne sodelavce, ki so zaposleni kot javni uslužbenci in da se zanje ne bi uporabljal. Področje socialnega varstva je široko in ga je možno opravljati tako v gospodarskih organizacijah, kot tudi v državnih organih oziroma povsod, kjer se pojavlja socialna problematika. Tožnica svoje delo opravlja kot koordinator socialne aktivacije. Izvajanje socialne aktivacije pa nedvomno spada na področje socialnega varstva. To pomeni, da tožnica opravlja delo, ki zajema tudi socialno delo in da Pravilnik tudi zanjo velja ter bi ga tožena stranka morala uporabiti. Sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da se za uradnike, zaposlene v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalne skupnosti, glede napredovanja v višji naziv uporabljajo določbe Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Delodajalec za svoje zaposlene ne more in ne sme uporabljati drugih predpisov, ki urejajo napredovanje v naziv. To pomeni, da ministrstvo ne more postopati v skladu s Pravilnikom, ker ga je samo izdalo. Iz namena predpisa in postopka njegovega sprejema tudi izhaja, da navedeni predpis velja samo za javne zavode s področja socialnega varstva kot delodajalce, kar pa ministrstvo ni. Izrecna pravna podlaga, ki bi določala, da se za tožnico Pravilnik ne uporablja, ne obstaja, vendar pa to izhaja iz namena in vsebine predpisa. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi v celoti vztraja pri svojih navedbah v tožbi in predlaganih dokazih. Vztraja, da bi se tudi v njenem primeru moral uporabiti Pravilnik. Slednji je kot podlaga za določitev njene mesečne plače tudi izrecno naveden v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama. Tudi ni mogoče najti nobenega utemeljenega in razumnega razloga, da bi se Pravilnik uporabljal samo za javne zavode s področja socialnega varstva. Razlogi za zavrnitev njene vloge tudi niso bili pojasnjeni že v sami izpodbijani odločbi, ampak šele naknadno, v odgovoru na tožbo.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničinega predloga za napredovanje v naziv samostojna svetovalka.

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (samo), da je tožnica zaposlena na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot javna uslužbenka na strokovno-tehničnem delovnem mestu in zato v času trajanja delovnega razmerja pri tem delodajalcu ne more napredovati v naziv na podlagi določb Pravilnika za napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Pravilnik).

9. Po presoji sodišča se tako kot utemeljen izkaže tožbeni ugovor, da je v konkretnem primeru obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je z vidika standardov obrazložitve odločb po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani akt kot razlog za zavrnitev tožničinega predloga navaja zgolj to, da je tožnica zaposlena na navedenem ministrstvu kot javna uslužbenka na strokovno-tehničnem delovnem mestu in da tako v času delovnega razmerja na ministrstvu ne more napredovati v naziv na podlagi določb Pravilnika, ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera za tožnico Pravilnika ne more uporabiti.

10. Naknadno tožena stranka to sicer podrobneje pojasnjuje (šele) v odgovoru na tožbo, vendar pa odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijane odločbe in zato to naknadno pojasnjevanje ne odpravlja bistvene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Celotna obrazložitev sprejete odločitve mora namreč biti vključena v izpodbijani akt, tako da lahko stranka točno ve, zaradi katerih razlogov je bila njena vloga zavrnjena.

11. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima vseh sestavin po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP (3., 5. in 6. točka 214. člena), pravilnosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa tudi onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev ustrezno utemeljiti.

12. Tožnica je smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, vendar sodišče le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek (285 EUR + 22 % DDV). Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.