Jedro

Zastaranje vsakokratne neizplačane mesečne plače oziroma razlike v plači (reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) je začelo teči od dneva zapadlosti mesečne plače in ne šele od pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo po razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja toženi stranki naloženo, da tožnika vrne nazaj na delo, mu plača prispevke ter mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka delno spremeni tako, da se: - zavrne zahtevek za plačilo razlik v plači za čas od novembra 2001 do vključno junija 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu na razliko iz prejšnjega meseca in za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so se od razlik v plači za obdobje od julija 2002 do vključno junija 2004 natekle do 25. 7. 2004, - stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo z zneska 2.351,91 EUR na znesek 1.930,21 EUR, taksa za tožbo pa z zneska 740,00 EUR na znesek 607,31 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača pripadajočo plačo za čas od 2. 11. 2001 do 11. 2. 2007 v skupni višini 33.035,75 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih mesečnih zneskov, to je od vsakega 5. v mesecu za plačo iz prejšnjega meseca, po predhodnem odvodu davkov od bruto zneska skupnega prikrajšanja pri plači (1. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je za vtoževano obdobje iz 1. točke izreka te sodbe še plačilo prispevkov od razlike plač v času, ko je bil tožnik pri društvu A. zaposlen za polni delovni čas (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v skupnem znesku 2.351,91 EUR in takso za tožbo v višini 740,00 EUR v 8 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka med postopkom ugovarjala zastaranje vtoževane terjatve, vendar je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo ob sklicevanju na uveljavljeno sodno prakso. Vendar pa sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 393/2008 z dne 19. 1. 2009, s katero se je glede začetka teka zastaralnega roka, spremenilo dotakratno stališče, kakršnega je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 322/2005. V citirani sodbi iz leta 2009 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se začetek zastaralnega roka veže na nastanek škode (objektivni zastaralni rok), ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju (nezakonito prenehanje delovnega razmerja), ne glede na to, ali se denarna terjatev uveljavlja kot reparacijska ali kot odškodninska. Zastaralni rok tako ni pogojen z obstojem pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je v individualnem delovnem sporu pred Delovnim sodiščem v Mariboru, ki se je vodil pod opr. št. Pd 29/2002, dne 1. 2. 2002 vložil tožbo zaradi razveljavitve disciplinskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je že takrat vedel, da je od dneva prenehanja delovnega razmerja tudi materialno prikrajšan zaradi neizplačevanja plače in bi plačilo od tožene stranke lahko zahteval že od dneva, ko bi prejel plačo, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo. Tožnik je tožbo, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana sodba, vložil šele 26. 7. 2007, kar pomeni, da so ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice in triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti, zastarale vse glavnice do vključno meseca junija 2002 in obresti od prisojenih glavnic za čas do 25. 7. 2004. Pri presoji zakonskih zamudnih obresti sodišče tudi ni upoštevalo prepovedi ultra alterum tantum. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da glede na uveljavljeno sodno prakso v tovrstnih primerih (ko delavec uveljavlja reparacijski zahtevek po pravnomočnosti sodbe o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) zastaranje teče šele od pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi temelja. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso, vendar pa ni upoštevalo, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009 glede vprašanja teka zastaralnega roka za reparacijski zahtevek izrecno odstopilo od stališča, ki ga je zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 322/2005. Implicitno pa je revizijsko sodišče od prejšnje prakse odstopilo tudi v sodbi, opr. št. VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008. V spornem obdobju, za katerega tožnik vtožuje neizplačane plače, sta zastaranje urejala Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) in Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Tako je prvi odstavek 361. člena ZOR določal, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Vsebinsko identična je določba prvega odstavka 336. člena OZ. Takšna določba pomeni, da je zastaranje od vsakokratne neizplačane mesečne plače oziroma razlike v plači začelo teči od dneva njene zapadlosti in ne šele od pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 29/2002 z dne 9. 1. 2006. S to sodbo sta bila razveljavljena sklep disciplinske komisije in sklep o zavrženju tožnikovega ugovora zoper ta sklep, toženi stranki pa je bilo naloženo, da tožnika z dnem prenehanja delovnega razmerja vrne nazaj na delo, mu plača prispevke pri pristojni skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter mu z istim dnem v delovno knjižico vpiše delovno dobo. Tožnik pravice, da od tožene stranke zahteva plačilo plač za čas od novembra 2001, ni pridobil šele s pravnomočnostjo citirane sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, temveč že z dnevom nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, to je z dnevom zapadlosti posamezne mesečne plače. Tožba za plačilo neizplačanih plač oziroma razlik v plači je bila vložena 26. 7. 2007, kar pomeni, da so ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice (371. člen ZOR oziroma 346. člena OZ) in triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti (372. člen ZOR oziroma 347. člen OZ) zastarale vse glavnice, ki so dospele v plačilo do 25. 7. 2002 in da so zastarale obresti, ki so se od utemeljeno prisojenih glavnic natekle do 25. 7. 2004. Ugovor neupoštevanja prepovedi „ultra alterum tantum“ bi bil utemeljen le v primeru, če terjatve, zapadle do 17. 3. 2002 ne bi zastarale. Ker pa so v tem sporu zastarale vse terjatve, zapadle pred 25. 7. 2002, je ta ugovor brezpredmeten. Do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007) je tudi za zakonske zamudne obresti veljalo, da prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Po uveljavitvi OZ-A pa ta prepoved velja le še za pogodbene obresti. Do uveljavitve OZ-A so glavnico dosegle le zakonske zamudne obresti od tistih terjatev, ki so v plačilo zapadle pred 17. 3. 2002. Navedeno pomeni, da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja za zakonske zamudne obresti terjatev, ki so v plačilo zapadle po 17. 3. 2002. Ob upoštevanju ugovora zastaranja je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da so tožniku sedaj dosojene le glavnice, ki so v plačilo zapadle po 17. 3. 2002, saj je najstarejša dosojena terjatev v plačilo zapadla 5. 8. 2002. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe v 1. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo plač in razlik v plači za čas od novembra 2001 do vključno junija 2002 z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so se od utemeljeno prisojenih glavnic natekle do 25. 6. 2007. Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je dosojeni znesek glavnice znižalo za 5.922,68 EUR, kar pomeni, da je tožnik uspel z 82,07 % zahtevka. Upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je tožnik upravičen do takšnega deleža pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašena nagrada tožnikovega pooblaščenca znaša 2.351,91 EUR in da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti tudi takso za tožbo v znesku 740,00 EUR. Upoštevajoč uspeh tožnika v tem sporu je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 82,07 % navedenih zneskov, kar znaša 1.930,21 EUR (nagrada pooblaščencu) oziroma 607,31 EUR (taksa za tožbo). Pritožbeno sodišče je na podlagi že citirane določbe 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je dosojene stroške znižalo na navedena zneska.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar je pritožbeno sodišče kljub temu odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je reparacijski zahtevek, čeprav vložen po pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, potrebno šteti za sestavni del spora o prenehanju delovnega razmerja v smislu določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). V skladu s citirano določbo delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice. Tožniku v tem sporu kaj takšnega ni mogoče očitati, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.