Jedro

Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabiti tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnina zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je prvotožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati še 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila; v III. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je prvotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša na znesek 585,99 EUR.

II. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 270,58 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo prvotoženi stranki naložilo plačilo 8.900,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje pa je zavrnilo (II. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 503,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan del zamudne sodbe (zavrnilni del) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da izpodbijan del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženima strankama naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da temelj tožbenega zahtevka ni sporen, kar sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja v 10. točki obrazložitve sodbe, po presoji tožnika pa je sodišče prve stopnje premajhen pomen pripisalo tožnikovemu doživljanju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu in premalo upoštevalo tudi druge podobne primere nepremoženjskih škod, v kateri je sodišče po ustavljeni sodni praksi oškodovancem prisojalo višje odškodnine. Sodišče je zaključilo, da je tožnik v obravnavanem dogodku utrpel parcialno ropturo sprednjega dela supraspinatusa, kar potrjuje tudi izvid z dne 20. 6. 2016 po pregledu v Ambulanti v A. Tožnik je bil ob poškodbi star 52 let, kar pomeni, da bo trajne posledice obravnavane poškodbe trpel še veliko let, kar sicer sodišče upošteva v točki 15, vendar premalo. Tožnik ne more izvesti popolnega giba leve roke in je zaradi tega omejen pri delih, ki terjajo dvigovanje rok nad višino ramen in popolnimi krožnimi gibi ter ne more več dvigovati težjih različnih bremen, zaradi česar tožnik duševno trpi. Tožnik zaradi stalnih bolečin leve roke težje spi, kar pa vpliva na njegovo nezbranost tekom dneva. Tožnik je v tožbi izpostavil, da je še vedno prisotna bolečinska omejena gibljivost leve rame, ovira njegovo delo v službi, katerega glavna dejavnost je gradbeništvo, kar vse pa sodišče pri odmeri odškodnine je premalo ovrednotilo. Tožnik se sklicuje na zadevo II Cp 643/2016, ko je oškodovanec v prometni nesreči utrpel udarnino leve rame in tudi v tej zadevi je imel oškodovanec zaradi zavrte gibljivosti leve rame lažje stopnje zmanjšanje splošne življenjske in delovne sposobnosti in je bil v posledici navedenega zmanjšano sposoben za delo, ki zahteva ponavljajoče se gibe leve rame, ali če so gibi povezani z dvigovanjem težjih bremen od 10 kg, zmanjšano sposobnost za dela, ki zahtevajo uporabo težjega ročnega orodja, za dolgotrajno upravljanje motornih vozil in strojev, za rekreativne in športne aktivnosti in v tem primeru, ki je s tožnikom primerljiv, je bilo oškodovancu dosojeno iz naslova duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR. Zato tožnik meni, da je tudi sam upravičen do višjega zneska iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter z njo povezane duševne bolečine. Po mnenju tožnika pa je sodišče prve stopnje tudi prenizko dosodilo odškodnino za strah, saj se je ob samem padcu tožnik močno ustrašil, intenziven in dolgotrajen pa je bil zlasti strah za izid zdravljenja, ki je bil tudi objektivno pogojen. Tožnik se je predvsem bal operacije in poslabšanja stanja, bal se je za svojo zaposlitev in posledično za svojo eksistenco. V podobnem primeru (zadeva II Ips 617/2008) je sodišče oškodovancu prisodilo odškodnino za strah v višini 1.200,00 EUR. Tožnik pa je v tožbi tudi pojasnil, da je sekundarni strah za izid zdravljenja trpel ves čas zdravljenja, torej od marca 2014 do konec leta 2014, vendar je sodišče pri tem prenizko ovrednotilo dejstvo, da tožnik več mesecev ni vedel za končni izid zdravljenja. Tožnik meni, da bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku moralo dosoditi povrnitev celotnega vtoževanega zneska. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijan del zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je pri odmeri višine odškodnine in pri odločitvi o stroških postopka deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik se je poškodoval kot delavec prvotožene stranke dne 4. 3. 2014 na brežini ob mostu na B., ko je pri hoju ob mostu navzdol direktorju prvotožene stranke zdrsnilo in je posledično zbil tožnika. Tožnik je poskušal preprečiti padec, vendar mu ni uspelo in je padel na levo roko ter si poškodoval ramo. Postavljena mu je bila diagnoza Distorsio omae sin., Ruptura rm sin. susp. Napoten je bil na fizioterapijo za levo ramo. Tožnik je dne 17. 6. 2016 ponovno opravil pregled v Splošni bolnišnici C. in sicer MR leve rame po artografiji, kjer so ugotovili, da je tetiva mišice leve rame prekinjena. Tožnik je s tožbo zahteval 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki mu jih je sodišče tudi priznalo. Za prestani strah je tožnik zahteval 1.000,00 EUR, sodišče mu je priznalo 500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 3.000,00 EUR, sodišče pa mu je priznalo 2.000,00 EUR.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je zgolj odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine, ki jo je prisodilo tožniku za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za pretrpljen strah. Pravno podlago za povračilo nepremoženjske škode daje 179. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pravična denarna odškodnina, pod pogojem, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njegovo trajanja to opravičujejo, in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V drugem odstavku 179. člena OZ je določeno, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabiti tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnina zanje v ustreznih razmerjih.

7. Sodišče prve stopnje je glede na načelo individualizacije odškodnine prenizko odmerilo odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku za strah od vtoževanih 1.000,00 EUR prisodilo 500,00 EUR in obrazložilo, da poškodbe tožnika niso bile takšne vrste, zaradi katerih bi tožnik utrpel primarni oziroma sekundarni strah v tolikšni meri, da bi opravičeval zahtevano višjo odškodnino. Tožnik je bil zaradi poškodbe v bolniškem staležu od 12. 3. 2014 do 10. 12. 2014, zdravljenje pa je trajalo vse do 24. 2. 2015, ko je opravil zadnji pregled v Ambulanti v A. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ko ga je pri hoji na strmi brežini, na koncu katere je bila reka D., zbil sodelavec, ki mu je zaradi mokrega terena zdrsnilo in da je ves čas zdravljenja trpel tudi sekundarni strah v smislu skrbi za izid zdravljenja. Pri tožniku je bil prisoten sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti glede izida zdravljenja več mesecev. Glede na tako opisan strah, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 500,00 EUR prenizka. Pritožbeno sodišče meni, da je primerna odškodnina za prestan strah v višini 1.000,00 EUR, kar ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v skladu 179. in 182. členom OZ.

8. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da mu je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker mu je od vtoževanih 3.000,00 EUR prisodilo 2.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da so posledice, ki jih tožnik (trajno) ima: omejitev pri dvigu roke, ne more prenašati ali dvigovati težjih bremen, kar ga omejujejo pri domačih in službenih opravilih in je zaradi tega odvisen od pomoči drugih in prav tako je moral zaradi posledic škodnega dogodka opustiti različne športne dejavnosti, s katerimi se je tožnik ukvarjal pred škodnim dogodkom, kar za tožnika predstavlja psihično breme. Tožnik ne more izvesti popolnega giba leve roke in je pri tem omejen pri delih, ki terjajo dvigovanje rok nad višino ramen in popolnimi krožnimi gibi. Pritožbeno sodišče glede na navedeno in ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina, ki tožniku pripada za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000,00 EUR.

9. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah presodilo prenizko in zato je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 1.000,00 EUR ter prisojeno odškodnino za strah za 500,00 EUR, tako da je skupaj tožnik upravičen do celotne vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 10.000,00 EUR. Iz naslova premoženjske škode pa 400,76 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (III. točka izreka), zoper katero se prav tako pritožuje tožnik. V odločitev o stroških postopka je bilo potrebno poseči že zaradi delno spremenjene odločitve o višini odškodnine, ki je povzročila spremembo v uspehu pravdnih strank v tem sporu. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku. Nagrada je odmerjena po določbah Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93-97/2012) in Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in sicer: 500 točk za sestavo in vložitev tožbe, po 1. alineji točke 1 a tar. št. 15 OT oziroma 229,50 EUR. Vrednost točke po prvem odstavku 13. člena OT znaša 0,459 EUR (500 točk x 0,459 EUR) ter 22 % DDV v znesku 50,49 EUR in odmerjena taksa v znesku 306,00 EUR, skupaj je sodišče tožniku priznalo 585,99 EUR stroškov postopka.

11. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP). Tožnik je upravičen do naslednjih pritožbenih stroškov: nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 137,70 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 2 % ter 22 % DDV (tar. št. 6007) in sodna taksa za pritožbo v višini 100,00 EUR. Tožnik je upravičen do povračila pritožbenih stroškov v znesku 270,58 EUR.