Jedro

Tožba, ki ne vsebuje dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, je nepopolna. Zato bi po ugotovitvi, da tožba tudi po dopolnitvi ne vsebuje niti minimuma dejstev, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo, sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Ker je o nedoločenem zahtevku meritorno odločilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženka plača 262,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dveh posameznih zneskov (I. točka izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 99,80 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi se je tožnik pravočasno pritožil. Uveljavljal je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (1) pojasnilo, da je tožnika s sklepom z dne 6. 6. 2019 (pozivni sklep)1 pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da navede dejstva, na katere opira zahtevek in da naj predloži dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo ter (2) ugotovilo, da tožnik tožbe ni ustrezno dopolnil. V dopolnitvi tožbe je namreč navedel le, (a) da je toženki izstavil dva računa, in sicer 9. 10. 2018 račun št. 00048-18 za znesek 70,00 EUR ter dne 8. 12. 2018 račun št. 0141-18 za znesek 192,50 EUR ter (b) da toženka teh računov ni nikoli prerekala. Hkrati je pojasnilo, da je toženka tem računom ugovarjala in sicer z navedbo, (a) da tožniku ničesar ne dolguje in (b) da negativnih dejstev ne more dokazovati. Ker tožnik glede temelja terjatve ni navedel niti minimuma dejstev, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

7. V prid utemeljenosti svoje pritožbe se je pritožnik skliceval na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: VSL) I Cpg 865/2017 z dne 27. 11. 2018, v kateri je zapisano, da je račun, kateremu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja. Vendar to ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je iz obrazložitve sodbe I Cpg 865/2017 (10. točka) razvidno tudi, da je tožnica zatrjevala in dokazovala, (1) da je opravila vsa dela, vsebovana v računih, (2) da je toženka vsa ta dela prevzela, ter (3) da računom pa nikoli ni ugovarjala niti jih zavrnila. V sodbi I Cpg 865/2017 je tudi pojasnjeno, da je toženka povsem pavšalno ugovarjala vtoževanim računom. Trditvena podlaga tožnika v tem sporu, ki je spor majhne vrednosti, je torej do faze, ko jo je tožnik glede na določilo 451. člena ZPP še lahko dopolnjeval, bistveno bolj skopa od trditvene podlage tožeče stranke iz zadeve VSL I Cpg 865/2017. 8. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba med drugim vsebovati (tudi) dejstva, na katere tožnik opira opira svoj zahtevek. Ker predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine takih dejstev po samem zakonu ne vsebuje, je sodišče prve stopnje po dolžničinem (sedaj toženka) ugovoru, da upniku (sedaj tožniku) ničesar ne dolguje, izdalo pozivni sklep. V dopolnitvi tožbe, s katero je tožnik odgovoril na pozivni sklep, pa ni individualiziral svojega zahtevka. Ni navedel dejstev, življenjskega dogodka, iz katerega sledi, da je toženka postala zavezanka, tožnik pa upravičen do plačila vtoževanega zneska, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje.

9. Tožba, ki ne vsebuje dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, je nepopolna. Zato bi po ugotovitvi, da tožba tudi po dopolnitvi ne vsebuje niti minimuma dejstev, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo, sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Ker je o nedoločenem zahtevku meritorno odločilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP. Kadar sodišče prve stopnje zagreši tako kršitev, mora pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, vendar le, če kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. To kršitev pa je pritožbeno sodišče odpravilo s tem, da je pritožbi ugodilo in o tožbenem zahtevku odločilo tako, da je tožbo na podlagi določila petega odstavka 108. člena ZPP zavrglo. Odločilo je torej tako, kot bi ob ugotovitvi, da je tožba tudi po pozivu ostala nesposobna za obravnavanje, moralo odločiti sodišče prve stopnje.

10. V postopku majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV), kamor se ta postopek glede na vrednost spornega predmeta uvršča, je načelo materialne resnice bolj omejeno, kot v rednem postopku, poudarjeno pa je načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Uveljavitvi tega načela sta med drugim namenjeni tudi določili 451. člena ZPP in 452. člena ZPP. V SMV ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi lahko stranki še kasneje navajali nova dejstva in predlagali dokaze, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v dovoljenih pripravljalnih vlogah. Upoštevajoč ta določila je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker utemeljitve tožbenega zahtevka, ki jo je tožnik podal šele v prvi pripravljalni vlogi, ni upoštevalo. Ne drži pritožbena navedba, da se je tožnik šele s prejemom odgovora na tožbo seznanil s konkretnimi ugovori in očitki toženke. Teh ni bilo, saj je toženka navedla le, da tožniku ničesar ne dolguje in da tega ne more dokazati.

11. Neutemeljena je pritožba tudi proti odločitvi o pravdnih stroških. Pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati toženki nagrade za obe njeni vlogi, je pravno zmotno. ZPP v SMV postopku vsaki stranki dovoljuje po dve vlogi. Toženka ju je vložila in za ti dve vlogi ji je sodišče prve stopnje nagrado tudi priznalo. Ravnalo je pravilno. Zmotno je pritožbeno stališče, po katerem se mora tožena stranka v primerih, kadar tožeči stranki v pravdi slabo kaže, odpovedati pravici do vložitve dovoljenega števila vlog z namenom, da bi tožeči stranki nastanejo čim nižji pravdni stroški. Načela ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati zgolj z vidika tiste stranke, ki v pravdi očitno ne bo uspešna.

12. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je s tožnik zato, ker je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo, v pritožbenem postopku le navidezno uspel. V resnici ni uspel, saj njegova pritožba ni pripeljala do spremembe izpodbijane sodbe njemu v prid. Zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Pritožbene stroške toženke pa je pritožbeno sodišče ocenilo kot nepotrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je v odgovoru na pritožbo toženka zmotno opozarjala, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ni torej opozorila na nobeno določilo, ali dejstvo, ki bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi ona sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 V tem sklepu ga je tudi opozorilo, da bo tožbo, če je ne bo dopolnil tako, da bo sposobna za obravnavanje, na podlagi peterega odstavka 108. člena ZPP zavrglo.