Jedro

Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja premika II, je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez stresnega dela, s polnim delovnim časom. Toženka mu je 11. 7. 2023 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu ponudila zaposlitev na delovnem mestu pomožni delavec I pri drugem delodajalcu. Ker je tožnik ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi odklonil, mu je delovno razmerje po izteku odpovednega roka prenehalo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 116. člena ZDR‑1, prvega odstavka 40. člena ZZRZI ter 429. člena ZPIZ-2 v zvezi s 101. členom ZPIZ‑1 pravilno presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti zakonita. Utemeljeno je štelo, da je toženka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.

Pritožbeni očitek, da je toženka zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazovala zgolj z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije ZPIZ, ne more vplivati na drugačno presojo. Sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov ni vezano na formalna pravila, ki bi narekovala spoznavno moč posameznega dokaza. Dokazno oceno je skladno z napotkom iz 8. člena ZZP utemeljilo na uspehu celotnega postopka, ki poleg presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj vključuje tudi navedbe strank in njihova procesna dejanja. Pri tem je ustrezno upoštevalo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2023 nezakonita in se razveljavi, delovno razmerje pa ni prenehalo in še vedno traja. Zavrnilo je zahtevek, da je toženka dolžna tožnika pozvati na delo, mu zagotoviti pravico do premestitve na drugo delovno mesto skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz tega naslova, vključno z nadomestilom plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih neto plač do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje presoji ustreznosti delovnega mesta, ki mu ga je toženka ponudila ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Toženka zgolj s predložitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije ZPIZ, ki ga je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo, ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu v zvezi z ustreznostjo ponujenega delovnega mesta. S sklicevanjem na opis delovnega mesta toženka ni zadostila niti svojemu trditvenemu bremenu, saj ni podala navedb o vsebini ponujenega dela. Tožnik na podlagi opisa ponujenega delovnega mesta v novi pogodbi o zaposlitvi, ki se je razlikoval od opisa nalog v dokumentaciji, ki jo je toženka posredovala invalidski komisiji ZPIZ, ni bil seznanjen z vsebino ponujenega dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb, da mnenje Komisije ZPIZ temelji na prirejenih podatkih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ker ni presojalo vsebine dopolnilnega mnenja invalidske komisije ZPIZ, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Mimo trditvene podlage toženke je ugotavljalo, da naj bi tožnik na ponujenem delovnem mestu izvajal le pomožna dela pri prevozu, za kar se ne zahteva posebna strokovna usposobljenost. V nasprotju z njegovo izpovedjo je štelo, da ima tožnik zaključeno srednjo šolo. Manjkajočo trditveno podlago toženke je nadomestilo z izpovedbami prič A. A. in B. B. S tem je tožniku odvzelo možnost izjavljanja v postopku, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav toženka v zvezi s tem ni podala navedb, je samo ugotavljalo, ali je ponujeno delo za tožnika stresno. Sodišče prve stopnje nima ustreznega medicinskega znanja, da bi brez imenovanja izvedenca odločalo o tem vprašanju, prav tako priči A. A. ter B. B. nista usposobljeni za ocenjevanje stresa na ponujenem delovnem mestu. Ker je brez prepričljivega in utemeljenega razloga zavrnilo dokazni predlog tožnika za imenovanje izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu oziroma izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa, je podana kršitev 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do izjave v postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka odgovarja na pritožbo tožnika in ji nasprotuje ter predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja premika II, je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez stresnega dela, s polnim delovnim časom. Toženka mu je 11. 7. 2023 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu ponudila zaposlitev na delovnem mestu pomožni delavec I pri drugem delodajalcu. Ker je tožnik ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi odklonil, mu je delovno razmerje po izteku odpovednega roka prenehalo.

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), prvega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in naslednji) ter 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v zvezi s 101. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ‑1; Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) pravilno presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti zakonita. Utemeljeno je štelo, da je toženka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.

8.Pritožbeni očitek, da je toženka zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazovala zgolj z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije ZPIZ, ne more vplivati na drugačno presojo. Sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov ni vezano na formalna pravila, ki bi narekovala spoznavno moč posameznega dokaza. Dokazno oceno je skladno z napotkom iz 8. člena ZZP utemeljilo na uspehu celotnega postopka, ki poleg presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj vključuje tudi navedbe strank in njihova procesna dejanja. Pri tem je ustrezno upoštevalo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo dopolnilno mnenje invalidske komisije ZPIZ. Ustrezno je pojasnilo, zakaj je dopolnilno mnenje invalidske komisije ZPIZ štelo kot verodostojen dokaz, s katerim je toženka zadostila svojemu dokaznemu bremenu v zvezi z ustreznostjo ponujenega delovnega mesta. Pritožbeni očitek tožnika, da tega dokaza ni vsebinsko presojalo, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh argumentov tožnika, s katerimi je oporekal verodostojnosti in pravilnosti dopolnilnega mnenja invalidske komisije ZPIZ. Svojo odločitev je ustrezno pojasnilo, zato jo je mogoče preizkusiti, pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen.

10.Pritožbeno vztrajanje tožnika, da je invalidska komisija ZPIZ o ustreznosti ponujenega delovnega mesta odločala na podlagi prirejenih podatkov, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do razlik v opisu delovnega mesta v novi pogodbi o zaposlitvi in delovni dokumentaciji, ki jo je toženka posredovala invalidski komisiji ZPIZ. V 11. točki obrazložitve je povzelo tako splošnejši opis ponujenega delovnega mesta iz nove pogodbe o zaposlitvi kot tudi podrobnejši opis dela iz dokumentacije, ki je bila posredovana invalidski komisiji ZPIZ. O verodostojnosti dopolnilnega mnenja invalidske komisije ZPIZ, iz katerega izhaja, da je ponujeno delovno mesto za tožnika ustrezno, se je prepričalo z ugotavljanjem dejanske vsebine delovnih nalog pomožnega delavca I. Na podlagi listinskih dokazov in izpovedi prič je ugotovilo, da se to delovno mesto nanaša na pripravo in nameščanje dokumentov s šifrirano kodo na vagone, iz katerih je treba po potrebi odstraniti ostanke žice ali lesa. Ker so bile takšne delovne naloge navedene tudi v posredovani delovni dokumentaciji, je utemeljeno štelo, da je invalidska komisija ZPIZ dopolnilno mnenje podala na podlagi pristnih podatkov.

11.Toženka je o ustreznosti ponujene zaposlitve postavila zadostno trditveno podlago1 in v zvezi z vsebino ponujenega delovnega mesta predlagala tudi ustrezne dokaze. Zaslišanje priče A. A. je predlagala v zvezi s podrobnejšim opisom dela in vsebine delovnega mesta pomožni delavec I, zaslišanje priče B. B. pa v zvezi s preteklim delom tožnika. Sodišče z izvedbo teh dokazov ni nadomestilo pomanjkljive trditvene podlage toženke. Pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem ne utemeljujejo kršitve pravil o trditvenem in dokaznem bremenu niti kršitve razpravnega načela.

12.Ker sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, tožniku pa je omogočilo, da se o navedbah toženke izjavi, je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je v postopku utemeljevala ustreznost ponujenega delovnega mesta glede na kriterije iz 40. člena ZZRZI, čemur je tožnik oporekal z navedbami, da predstavlja ponujena zaposlitev povsem drugo vrsto dela, za katero ni usposobljen. Navajal je, da je ponujena zaposlitev stresna, zato ne ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, saj bi se moral dela na novo priučiti, pri tem bi bil v podrejenem položaju, prejemal bi manjše plačilo, poleg tega pa bi se na delo moral voziti v oddaljen kraj. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je lahko podal svojo izjavo in imel možnost dokazovanja svojih trditev, ustrezno omogočilo sodelovanje v postopku.

13.Tožnik je v dokaz svojih navedb predlagal imenovanje izvedenca, ki naj bi drugače kot invalidska komisija ZPIZ ocenil ustreznost ponujenega delovnega mesta glede na njegovo usposobljenost in preostalo delovno zmožnost. Sodišče prve stopnje je njegov dokazni predlog za imenovanje bodisi izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu bodisi izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa utemeljeno zavrnilo. Pri tem je ustrezno obrazložilo, zakaj je takšen dokazni predlog štelo za neprimeren oziroma nepotreben, zato je pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do izjave v postopku neutemeljen.

14.Pri presoji pravilnosti dopolnilnega mnenja invalidske komisije ZPIZ je v postopek sicer res treba pritegniti sodnega izvedenca, če je pri ugotavljanju skladnosti dela na določenem delovnem mestu z omejitvami iz invalidske odločbe potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, vendar pa to strank ne odvezuje dolžnosti podaje ustrezne trditvene podlage (prim. VDSS sodbo Pdp 182/2022). Tožnik ni podal trditev v zvezi z napačno oceno obremenitev in škodljivih dejavnikov na ponujenem delovnem mestu, katerih intenziteta bi izključevala ustreznost dela pomožnega delavca I glede na njegove omejitve. Navedbe, s katerimi je oporekal pravilnosti mnenja invalidske komisije ZPIZ, se ne nanašajo na strokovna vprašanja, temveč na elemente delovnega razmerja (vključitev v delovni proces, delo po navodilih, plačilo, prevoz na delo). Tožniku je bila z odločbo ZPIZ priznana premestitev na drugo delovno mesto, zato neutemeljeno uveljavlja, da je novo delovno mesto zanj stresno, ker dela ne pozna. Glede na pravilno ugotovitev, da gre pri ponujenem delovnem mestu za lažje in priučeno fizično delo po navodilih nadrejenega, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da takšna zaposlitev ustreza strokovni izobrazbi in usposobljenosti tožnika. Kar se pa tiče ugovora tožnika, da je novo delovno mesto stresno, ker bi bil podrejen in bi delal po navodilih, pa gre za enega od elementov delovnega razmerja. Vsak delavec namreč v okviru delovnega procesa dela po navodilih delodajalca (4. člen ZDR-1) Sodišče prve stopnje je zato presojo njegovih trditev na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja lahko opravilo samo, brez pomoči izvedenca, pri tem pa je utemeljeno upoštevalo izpovedbi prič A. A. in B. B. glede narave dela na novem delovnem mestu in usposobljenosti tožnika.

15.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila ugotovitev o srednješolski izobrazbi tožnika v nasprotju z njegovo izpovedjo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 18. 6. 2024 izhaja, da je tožnik na zaslišanju v zvezi z vprašanjem o dokončani izobrazbi navedel osnovno in trgovsko šolo.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Navajala je, da gre za pomožna dela pri prevozu, skladiščenju in vzdrževanju, poleg tega ni prerekala navedb tožnika iz prve pripravljalne vloge, kaj naj bi glede na opis dela, ki je bil podan invalidski komisiji, delal kot pomožni delavec I.