Jedro

Zapisnik potrjuje, da je toženec izjavil, kar je zgoraj citirano, ne pa tudi tega, da je vsebina njegove izjave (to je stvarnost, na katero se ta izjava nanaša) resnična. Dokazno pravilo velja le glede prvega dejstva, ne more pa veljati tudi glede slednjega. Prav tako to pravilo ne more preprečevati sodišču, da bi določeni izjavi dalo določen pomen (da bi jo razumelo glede na njen notranji (to, kar je bilo še izjavljeno poleg citiranega)) in zunanji kontekst (spremljajoče okoliščine, v katerih je bila izjava dana).

Upravna odločba, ki tožencu na podlagi ugotovitve, da je izkopal jamo, nalaga obveznost sanacije, pravdnega sodišča v dejanskem pogledu ne veže tako, da to ne bi moglo priti do drugačnega ali nasprotnega zaključka. Poleg tega je v skladu s tretjim odstavkom 224. člena ZPP izrecno dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Prav to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je sprejelo nasproten dejanski zaključek kot ministrstvo. Pri tem nima nobenega posebnega pomena okoliščina, da je toženčevo kopanje gramoza zapisano v izreku navedene odločbe, ne pa morda v obrazložitvi, saj gre v vsakem primeru za dejansko podlago (glede katere ni vezanosti).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 2.453,10 EUR stroškov za odgovor na revizijo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

(1) Tožbeni zahtevek, naj toženec tožnici plača 226.439,66 EUR (prej 54,264.000,00 SIT), ker naj bi si bil nedovoljeno prilastil 24.000 kubičnih metrov njenega gramoza, je bil pravnomočno zavrnjen. Tožnica ni dokazala, da si je gramoz prilastil toženec.

(2) Proti tej sodbi tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje. Sočasno z revizijo je tožnica vložila tudi predlog za obnovo postopka; sodišče prve stopnje, ki je bilo v tej zadevi pristojno za odločitev, pa je postopek o tem predlogu ustavilo (do odločitve o reviziji).

(3) Revizija je bila vročena tožencu, ki je v odgovoru nanjo predlagal, da se zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

(4) Spremembe in dopolnitve ZPP, uveljavljene dne 1. 10. 2008, na odločanje o vloženi reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP - Uradni list RS, št. 45/08).

O n e u t e m e l j e n o s t i r e v i z i j e

(5) Revidentka uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker naj bi sodišči nižjih stopenj ne navedli razlogov o odločilnih dejstvih in o indicih, zaradi česar naj bi njunih sodb ne bilo mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče nasprotno ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje izčrpno, temeljito in jasno analiziralo pomen indicev o toženčevem izkopavanju gramoza, vendar pa ni moglo s prepričanjem zaključiti, da je storilec škodnega izkopavanja ravno toženec. Indično sklepanje je sicer vedno sestavljeno (v prvem koraku) iz ugotavljanja obstoja indicev in (v drugem) iz zaključevanja, ali ugotovljeni indici na zatrjevano dejstvo kažejo s tako močjo, da se obstoj dejstva logično vsiljuje in da so drugačne ugotovitve ((hipo)teze, verzije) izključene (primerjaj S. Triva, M. Dika: "Građansko parnično procesno pravo", 7. izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 497). Že sodišče prve stopnje je to sklepanje opravilo in (pravilno) obrazložilo, da prvi korak tega sklepanja (odkopavanje gramoza; navzočnost toženčeve gradbene mehanizacije in tovornjakov na mestu gramoznice; krožna cesta, na kateri se tovornjakom ni treba srečevati; možnost hitre izvedbe izkopa; svežost izkopa) ne vodi, v drugem koraku, nujno k zaključku o obstoju zatrjevanega odločilnega dejstva, da je gramoznico odkopal toženec (saj še vedno ostaja možnost, da jo je odkopal kdo drug). Obravnavanemu revizijskemu očitku zato ni mogoče pritrditi.

(6) Ni utemeljen niti očitek, da je bila v dosedanjem sojenju storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišči nižjih stopenj ne opredelili do dokazov kot celote. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ko je na koncu sodbe zapisalo: "Predlagani dokazi sodišča niso zadostno prepričali v utemeljenost trditve, da je prav tožena stranka izkopala gramoz ter tako oškodovala tožečo stranko." točno povzelo opravljeno dokazno oceno, ki sicer ustreza zahtevam skrbne in celovite dokazne presoje. Zato, čeprav revidentka pogreša obrazložitev o součinkovanju indicev ("kako dokazi sovpadajo ŠinĆ kako se izključujejo"), ne gre za nezadostnost obrazložitve, temveč samih indicev. To velja le za ugotovljene indice o toženčevem izkopavanju gramoza, kar pa je treba pojasniti zato, ker revidentka določene indice o tem navaja, kot da bi jih bilo sodišče ugotovilo, čeprav jih v resnici ni (obstoj fotografij o toženčevem izkopavanju gramoza; veliko nesorazmerje - 127.509,81 kubičnih metrov - med materialom, ki ga je toženec zakonito pridobil, in tistim, ki ga je prodal).

(7) Ni utemeljen niti očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je drugače od odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 3. 3. 2000 ter zapisnika z dne 30. 10. 1999 ugotovilo, da gramoza ni izkopaval toženec (posledično pa ne očitek, da je tudi sodišče druge stopnje storilo procesno kršitev, ker tega ni sankcioniralo). Očitek ni utemeljen zato, ker iz vsebine revizije jasno izhaja, da revidentka oporeka pravilnosti dejanskega zaključka, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, ker meni, da vsebina navedenih listin terja nasproten zaključek (in torej izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na tretji odstavek 370. člena ZPP v revizijskem stadiju postopka ni več dovoljeno), ne pa morebiti, da bi bila v sodbi sodišča prve stopnje vsebina teh listin napačno povzeta, kar bi lahko bila pomanjkljivost, ki bi v skladu s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP onemogočala njen preizkus.

(8) Revidentka izhaja iz napačnega razumevanja dosega dokaznega pravila iz prvega odstavka 224. člena ZPP, po katerem javna listina dokazuje resničnost tega, kar se v njej potrjuje ali določa, ko nadalje trdi, da sta zapis v izreku zgoraj navedene odločbe Ministrstva, da je "toženec izkopal gramozno jamo", in besedilo v zgoraj navedenem zapisniku o izjavi toženca, da je bil "edini investitor odvažanja Š...Ć zemljine na obravnavani lokaciji", sodišču jemala možnost proste presoje dokazov in vsakršnega nasprotnega zaključka. Kar zadeva zapisnik, je pomembno poudariti, da ta potrjuje le to, da je toženec izjavil, kar je zgoraj citirano, ne pa tudi tega, da je vsebina njegove izjave (to je stvarnost, na katero se ta izjava nanaša) resnična. Dokazno pravilo velja le glede prvega dejstva, ne more pa veljati tudi glede slednjega. Prav tako to pravilo ne more preprečevati sodišču, da bi določeni izjavi dalo določen pomen (da bi jo razumelo glede na njen notranji (to, kar je bilo še izjavljeno poleg citiranega) in zunanji kontekst (spremljajoče okoliščine, v katerih je bila izjava dana)). Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje ni moglo ravnati nedopustno, ko je zavrnilo tožbeni očitek, po katerem naj bi iz obravnavanega zapisnika izhajalo, da je gramoz izkopal toženec, in to obrazložilo s tem, da je ob oceni drugih dokazov (izpovedbe inšpektorice Metke Trampuž) ugotovilo, da se je toženčeva izjava (njen pomen) nanašala na zasipavanje (primerjaj zadnjo poved v prvem odstavku na osmi strani njegove sodbe).

(9) Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da samo ni bilo vezano na dejansko podlago zgoraj navedene odločbe Ministrstva (in tako tudi ne na njen zgoraj citirani del). ZPP namreč razen v 14. členu, ko predpisuje vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (in še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca), ne pozna druge vezanosti na dejansko podlago. Zato upravna odločba, ki tožencu na podlagi ugotovitve, da je izkopal jamo, nalaga obveznost sanacije, pravdnega sodišča v dejanskem pogledu ne veže tako, da to ne bi moglo priti do drugačnega ali nasprotnega zaključka. Poleg tega je v skladu s tretjim odstavkom 224. člena ZPP izrecno dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Prav to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je sprejelo nasproten dejanski zaključek kot navedeno ministrstvo. Pri tem nima nobenega posebnega pomena okoliščina, da je toženčevo kopanje gramoza zapisano v izreku navedene odločbe, ne pa morda v obrazložitvi, saj gre v vsakem primeru za dejansko podlago (glede katere ni vezanosti). Zato je zmotno tudi revizijsko stališče, da je sodišči nižjih stopenj zavezovalo pravnomočno rešeno vprašanje v obravnavani upravni odločbi. Vprašanje, kdo je kopal gramoz, je namreč dejansko vprašanje; vezanost v smislu 13. člena ZPP pa se nanaša le na omejen izsek pravnih vprašanj. (Pravno zavezujoč - in, kolikor je to smiselno, dokazno neizpodbojen - bi bil le obstoj toženčeve upravne obveznosti sanacije gramoznice, toda to v tej zadevi ni predstavljalo pravno pomembnega (predhodnega) vprašanja.)

(10) Nadalje se graja stališče sodišča druge stopnje (izraženo v drugem odstavku na 3. strani njegove sodbe), da njegovega prepričanja o pravilnosti ocene, da toženec ni povzročil zadevne škode, ne bi mogli omajati niti zavrnjeni dokazi. Čeprav se je sodišče s tem stališčem približalo nedovoljeni vnaprejšnji dokazni oceni, mu je to vendarle služilo le za podkrepitev njegove ocene o nerelevantnosti dokazov, za katere je sicer menilo, da so bili (glede na drugi odstavek 286. člena ZPP) predlagani prepozno. Morebitna vnaprejšnja dokazna ocena tako ni bistvena, saj se je nanašala na dokaze, ki so bili itak zavrnjeni (zaradi procesno dopustnega razloga).

(11) Revidentka oporeka tudi sami oceni, da so bili ti dokazi prepozni. Tožnica jih je predlagala v vlogi, prinešeni na četrti narok (dne 28. 5. 2002). Z izvedencem, ki ga je angažirala izven pravde, je nameravala dokazati, da je toženec v času, kritičnem za to zadevo, pri kamnolomu na Verdu kot svojem edinem prodajalcu kupil 20.000 kubičnih metrov gramoza, medtem ko je svojim kupcem zaračunal 103.509,81 kubičnih metrov "tamponskega materiala" in 24.000 kubičnih metrov gramoza - zaračunal naj bi torej preko 100.000 kubičnih metrov materiala več, kot ga je kupil. V isti vlogi je še predlagala, naj se toženca zaveže k predložitvi gradbene knjige, gradbenega dnevnika in tovornih listov v zvezi z gradbiščem, kjer je toženec izvajal zemeljska dela, ter naj se postavi izvedenec, ki bi "ugotovil razliko med nakupljenim in porabljenim materialom". Razlika naj bi izvirala iz gramoznice, kjer naj bi bil po tožbenih trditvah kopal toženec. Vendar pa revizijsko sodišče pritrjuje oceni sodišč nižje stopnje o nedovoljenosti dokazov iz navedene vloge. Sodišče druge stopnje je tožnici odgovorilo pravilno, da bi morala, ko je po prvem naroku predlagala nove dokaze, navesti razloge, zaradi katerih naj po njenem mnenju ne bi bila prekludirana. Drugače bi bilo lahko le, če bi bil razlog za pozni dokazni predlog povsem na dlani (ob takojšnji repliki na navedbe nasprotne stranke, podane po prvem naroku, na primer). V tej zadevi pa ni bilo tako: tožnica, ki je šele v pritožbi pričela navajati razloge, ki naj bi upravičili predlaganje novih dokazov, se je sklicevala na to, da je toženec pogodbo o nakupu gramoza na Verdu omenil šele v vlogi z dne 5. 6. 2001 (nakar naj bi bila sama potrebovala skoraj leto, da je pridobila ostale podatke ter da je njen izvedenec izračunal zgoraj navedene količine). Čeprav je toženec v navedeni vlogi res omenjal takšen nakup, pa zgolj iz tega (brez posebne utemeljitve tožnice) ni očitno izhajalo, da je tožnica nove dokaze brez svoje krivde lahko predlagala šele na četrtem naroku in da jih ni mogla pridobiti že prej (pred vložitvijo tožbe). Zato si je tožnica z neobrazloženim dokaznim predlogom tudi po presoji revizijskega sodišča zapravila možnost izvedbe novih dokazov po drugem odstavku 286. člena ZPP.

(12) Pri tem ni mogoče upoštevati revizijske navedbe, da je razloge za pozno predlaganje novih dokazov tožnica navedla pravočasno, le da je iz zapisnika o naroku izpadel zapis o tem. V skladu z določbami 124. člena ZPP je imela pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, vendar te pravice ni uveljavljala. Na domnevno netočnost zapisnika je opozorila šele sodišče višje stopnje, vendar ne v pritožbi ne v reviziji ni navedla nobenega razloga za zatrjevano opustitev niti ni predlagala kakšnega dokaza, da je do nje dejansko prišlo. Zlasti s stališča varstva pravic nasprotne stranke je zato treba šteti, da je bil zapisnik popoln in da tožnica potrebne utemeljitve po drugem odstavku 286. člena ZPP ni podala.

(13) Sodišče druge stopnje res ni navedlo dopustnega razloga za zavrnitev dokaznega predloga, ko je pritožnici odgovarjalo, da je bilo iz sodbe sodišča prve stopnje videti, da dokaz s soočenjem buldožerista N. K. z enim od zgoraj omenjenih inšpektorjev ni bil potreben, ker ni bil dovolj neposreden, kljub temu da sodišče prve stopnje ni posebej pojasnilo, zakaj dokaza ni sprejelo. Ni dopustno niti to, da bi sodišče druge stopnje dopolnjevalo manjkajoče razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev dokazov. Iz obojega pa vseeno ne sledi, da je utemeljen revizijski očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, storjeni na prvi stopnji sojenja. Brezizjemna dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh predlaganih dokazov, namreč nastopi šele, ko stranka obrazloži ("substancira") svoj dokazni predlog, tako da iz njega jasno izhaja, kaj namerava dokazati. Čeprav soočenje ni dokaz, temveč tehnika zaslišanja, tudi zanj načeloma velja isto. Izhajajoč iz tega, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica ob predlaganju soočenja na naroku dne 13. 11. 2001 ni pojasnila, kaj je njegov cilj, oziroma, natančneje, glede katerega dejstva naj bi obstajalo neskladje v izpovedbah navedenih oseb, tako da bi bilo nujno njuno soočenje (primerjaj tretji odstavek 239. člena ZPP). Sicer pa iz zapisnikov o narokih tudi ni videti nobenega neskladja: medtem ko je inšpektor izpovedoval o tem, kaj mu je povedal voznik buldožerja, ki se je izdajal za B. M., je N. K. izpovedal, da osebe s tem imenom ne pozna. Obravnavani revizijski očitek (in z njim povezani očitki o kršitvi tožničinih ustavnih procesnih jamstev) zato ni utemeljen. Na tem mestu je smotrno zavrniti tudi očitek, da naj bi bilo v sodbi sodišča druge stopnje nasprotje med tem, da se po eni strani zavrača soočenje zaradi pretirane posrednosti, medtem ko se po drugi strani kot neposreden dokaz navaja zaslišanje B. M. Očitek ni utemeljen že zato, ker takšnega navedka v sodbi sodišča druge ni.

(14) Zavrniti je treba tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje tožnice ne seznanilo z razlogi, zakaj ni postavilo izvedenca, ki ga je tožnica predlagala v vlogi z dne 5. 6. 2001. Iz te vloge izhaja, da je stranka izvedenca predlagala za ugotavljanje količine in kvalitete proda. Ker pa ti dejstvi glede na zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju toženčeve pasivne stvarne legitimacije nista pomembni, je glede navedenega dokaza zadostoval splošen odgovor sodišča prve stopnje o zavrnitvi "ostalih predlaganih dokazov".

(15) Revidentka, ob sklicevanju na 372. člen ZPP, v reviziji predlaga tudi dva nova dokaza: izvedensko mnenje iz kazenskega postopka zoper toženca, ki ga je sodišču druge stopnje dostavila dne 14. 4. 2003 (v zvezi z njim navaja, da ga sodišče v svoji sodbi ni omenilo); in sklep izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, datiran z dnem 4. 6. 2004. Kljub nasprotnemu zatrjevanju revidentke pri teh dokazih ne gre za dokazne predloge v zvezi s procesnimi kršitvami; po 372. členu ZPP se smejo namreč v reviziji novi dokazi predlagati le glede nekaterih procesnih kršitev. Ker pa je cilj (téma) revidentkinih dokazov drugačen zaključek o toženčevi legitimaciji, predlagana dokaza zadevata dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj. Zato ju v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP), lahko pa bi imela določen pomen v zvezi z ustreznim obnovitvenim razlogom (iz 10. točke 394. člena ZPP). Glede na navedene datume namreč ni izključeno, da izvirata iz časa, ko ju v tem gospodarskem sporu ni bilo več mogoče uveljavljati - rok za pritožbo tožeče stranke je iztekel dne 13. 9. 2002, po tem času pa (absolutno) ni bilo več mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (prvi odstavek 337. člena ZPP in šesti odstavek 348. člena ZPP). Zato se, nazadnje, tudi sodišču druge stopnje ni bilo treba odzvati na dokaz, s katerim ga je tožnica seznanila šele dne 14. 4. 2003. (16) Neutemeljen je naposled tudi očitek, da naj bi bilo sodišče prve stopnje kršilo določbe o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP), s tem, da je po tretjem naroku počakalo z nadaljnjo obravnavo zadeve in tožnici nakazalo dojemljivost za nove dokazne predloge, nato pa zadevo kljub temu zaključilo. Sodišče je namreč s preložitvijo naroka strankama le omogočilo mirno rešitev spora, ki se je nakazovala med njima. Njegovo ravnanje je zato sodilo k formalnemu procesnemu vodstvu, s katerim ni prizadelo tožničinih pravic.

(17) Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker revizijsko sodišče tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar pazi po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

(18) Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP mora revidentka tožencu povrniti vse priglašene stroške odgovora na revizijo. Ti skupaj z davkom znašajo 2.453,10 EUR (3000 točk x 0,459 EUR/točko x 1,20 x 1,03 + 751,13 EUR). Toženec je zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov, ki mu gre, če ob izteku paricijskega roka stroški ne bodo povrnjeni.