Jedro

V 40. členu ZPreZP-1 je določeno, da izvršnica, ki nima vseh vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. Taka določba je logična, saj zakon izvršnici daje pomen izvršilnega naslova. Za izvršilni naslov (ki temelji na soglasju upnika in dolžnika) pa je dospelost terjatve, s katero se mora dolžnik izrecno strinjati, bistvena.

Tudi če sta izvršnici neveljavni, tožena stranka pa bi utemeljeno uveljavljala stvarne napake, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba v točkah II., III., IV. in V. razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v točki I. potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) ugotovilo, da sta izvršnici, ki ju je tožeča stranka izdala v znesku 5.156,85 EUR in 7.192,94 EUR z datumom 17.7.2018 neveljavni in se razveljavita, (II) da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 12.565,89 EUR iz naslova neupravičene obogatitve, (III) da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 19.960,63 EUR iz naslova stvarnih napak, (IV) toženi stranki naložilo v plačilo 12.565,89 EUR in (V) odločilo, da tožena stranka nosi stroške postopka.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica sicer izdala dve izvršnici po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1), vendar je z drugo nadomestila prvo in je bilo unovčenje prve izvršnice že iz tega razloga protipravno. Izvršnici pa tudi nista vsebovali vseh obveznih sestavin, saj tožeča stranka ni vpisala datuma dospelosti in tudi ni tožene stranke pooblastila za dopolnitev izvršnice z datumom. Za unovčenje obeh zato tožena stranka ni imela pravne podlage in je unovčena sredstva po pravilih o neupravičeni obogatitvi dolžna vrniti. Tožena stranka je sicer uveljavljala stvarne napake, vendar ni izkazala, da bi bile te napake posledica izključno del, ki jih je izvedla tožnica, prav tako pa ni izkazala elementov, na podlagi katerih bi sodišče odgovornost lahko razdelilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Najprej napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede datuma na izvršnici. Glede na okoliščine (ni bilo znano, kdaj bo do primopredaje del naročniku prišlo), datuma niti ni bilo mogoče zapisati ob izdaji. Prvo izvršnico pa je tožena stranka lahko unovčila glede na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o pridržni pravici. Tudi sicer pa izvršnica ni abstraktne narave, ampak je njena veljavnost odvisna od temeljnega razmerja. Sodišče bi zato moralo ugotavljati, ali je bila tožena stranka obogatena na račun tožeče brez pravnega temelja (ali je imela izpolnitev tožeče stranke napake). Ker tega ni storilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da je dela izvršila pravilno. Tega dokaznega bremena pa ni izpolnila, saj je postopek pokazal, da se je dela lotila nestrokovno, brez elaborata, ki bi ga predložila toženi stranki v potrditev. Poleg tega je tožeča stranka sama pripravila podlago bazena pred izvedbo hidroizolacije in je tako sama odgovorna za njeno morebitno neustreznost. Izvedenec je ugotovil, da je bila na zunanji strani betona izvedena bitumenska izolacija, na notranji strani pa je tožeča stranka naredila parno zaporo. S tem je vlaga ostala ujeta med obema izolacijama. Zato je odstopanje poliuree od podlage v obliki mehurjenja pripisati tožeči stranki. Če bi tožeča stranka vlažnost resnično preverjala, bi zagotovo ugotovila prekomerno prisotnost vlage. Ni jasno od kod sodišču zaključek, da naj bi bile posledice prekomerne vlage takojšnje in neposredno vidne. Ravnanje tožeče stranke je bilo tudi sicer skrajno malomarno, saj ni beležila vlažnosti (celo ob sodelovanju strokovnjaka). Sodba je obremenjena tudi s kršitvijo 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede zaključka sodišča, da obstajajo evidentni dokazi, da dela, ki naj bi jih izvedla toženka oziroma njeni podizvajalci niso bila izvedena in da je že samo ta okoliščina vplivala na nastanek napak. Ugotovljeno je namreč bilo, da so mehurji povsod in ne samo tam, kjer naj bi bila bazenska tehnika neustrezno montirana ter ob prelivnem kanalu. Vzrok za mehurjenje je torej drugje, v nepravilni in nestrokovni izvedbi tožeče stranke. Dokazna ocena sodišča je nepopolna in ni v skladu z določbo 8. člena ZPP.

3.V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožeča stranka v predmetni zadevi zahteva vračilo 12.349,79 EUR, ki jih je tožena stranka izterjala na podlagi dveh izvršnic, ki sta bili izdani kot zavarovanje za primer stvarnih napak po Pogodbi. Trdi, da je bila tožena stranka s temi sredstvi neupravičeno obogatena, ker izvršnici nista veljavni, zato zahteva vračilo plačanih sredstev. Tožena stranka je trdila, da je delo imelo napake, zato je v pobot uveljavljala znesek 19.960,63 EUR, ki ga je plačala drugim izvajalcem, ki so napake odpravili.

6.Sodišče prve stopnje je o veljavnosti izvršnic odločalo kot o predhodnem vprašanju (vmesni ugotovitveni zahtevek) in pravilno ugotovilo, da izvršnici nista veljavni, zaradi česar nimata pravnih učinkov. Prva izvršnica je neveljavna že zato, ker jo je tožeča stranka nadomestila z drugo, med strankama je bilo dogovorjeno zavarovanje v višini 10 % vrednosti del (torej le 7.192,94 EUR) in je tožena stranka pri unovčenju zlorabila zaupanje tožeče stranke. Ne glede na to pa za obe izvršnici velja, da v nobeni od obeh tožeča stranka ni navedla datuma dospelosti. V 40. členu ZPreZP-1 je določeno, da izvršnica, ki nima vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. Taka določba je logična, saj zakon izvršnici daje pomen izvršilnega naslova. Za izvršilni naslov (ki temelji na soglasju upnika in dolžnika) pa je dospelost terjatve, s katero se mora dolžnik izrecno strinjati, bistvena. Odločitev sodišča prve stopnje, da izvršnici nista veljavni, je zato pravilna in je zato pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v točki I. potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

7.Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbo, da vprašanje veljavnosti izvršnic za odločitev glede neupravičene obogatitve ni relevantno. Tudi če sta izvršnici neveljavni, tožena stranka pa bi utemeljeno uveljavljala stvarne napake, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti. Pri odločitvi, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 12.565,89 EUR je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da že samo dejstvo, da izvršnici nista veljavni, pomeni, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Ti razlogi niso pravilni in v zvezi z odločitvijo v točki II izreka sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti (v posledici tudi glede pobotnega ugovora, dajatvenega zahtevka in stroškov), zadevo pa v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

8.Drži sicer, da se je sodišče prve stopnje z vprašanjem stvarnih napak ukvarjalo v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke in smiselno ugotovilo, da so stvarne napake bile, vendar odgovornosti zanje ni mogoče razdeliti med obe stranki ter da tožena stranka ni uspela dokazati, da je do napak na bazenih prišlo izključno s strani tožnice in v takšnem obsegu kot navaja. Ti razlogi pa ne zadoščajo za ugoditev zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve. Po določbah OZ izvajalec objektivno odgovarja za stvarne napake, ki so posledica njegovega dela in to ne glede na to, ali je ravnal po navodilih za izvedbo del ali ne. Dokazno breme, da napake obstojijo, je na naročniku. Če naročnik uspe izkazati obstoj napak, pa je na izvajalcu del, da izkaže, da nastanek napak ni v njegovi sferi. V tem smislu pa sodbe ni mogoče preizkusiti.

9.V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju procesnega gradiva, ugotoviti zgoraj nakazana odločilna dejstva, pri čemer bo moralo po potrebi dopolniti dokazni postopek.

10.Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da glede na njihovo naravo, ni moglo samo odpraviti kršitev postopka (ki so sicer dejansko posledica napačne uporabe materialnega prava), saj bi s tem strankam odvzelo pravico do pritožbe. Podane niso niti okoliščine iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Upoštevati pa je treba, da je večino dokazov sodišče prve stopnje že izvedlo (neposredno) in bi njihova ponovna izvedba pred pritožbenim sodiščem za stranke predstavljala tudi precejšnje finančno breme.

11.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Primerjaj odločbo VSRS III Ips 28/2020