Jedro

Če toženec spremembi tožbe nasprotuje in ne gre za priviligirano spremembo tožbe (186. člen ZPP), mora sodišče v vmesnem sporu s sklepom odločiti, ali naj se sprememba dopusti. Če sodišče ne izda posebnega sklepa in nadaljuje postopek na podlagi spremenjene tožbe, kot je to storilo sodišče prve stopnje, gre za kršitev postopka relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritrditi je stališču sodišča druge stopnje, da bi toženec glede na določilo prvega odstavka 286.b člena ZPP to kršitev moral uveljaviti že pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Narava zadevne kršitve namreč ni takšna, da bi njena ugotovitev zahtevala podrobnejšo preučitev (kot to velja npr. ob zavrnitvi dokaznega predloga) in da je ne bi bilo mogoče odpraviti že pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.183,20 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122424/2010 z dne 7. 9. 2010 tako, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 28.400,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 dalje ter mu povrniti izvršilne stroške v znesku 223,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 dalje. Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je pritožniku, da je šlo za spremembo istovetnosti zahtevka, saj je tožnik namesto plačila neplačanih najemnin do decembra 2009 uveljavljal plačilo neplačanih najemnin za mesece januar - marec 2010 ter neplačane stroške elektrike. Poudarilo je, da objektivna sprememba tožbe v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog oz. po ugovoru zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni dovoljena. Ker sodišče prve stopnje o objektivni spremembi tožbi, kateri je toženec nasprotoval, ni odločilo s posebnim sklepom (in sicer tako, da spremembe ne bi dovolilo), je po stališču sodišča druge stopnje izpolnilo zakonske znake kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pa jo v pritožbenem postopku ne more več uspešno uveljaviti. Najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 6. 5. 2011 bi toženec lahko ugotovil, da sodišče prve stopnje o spremembi tožbe, kateri je nasprotoval, še ni odločilo, ter to v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP ustrezno grajal. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 84/2012 z dne 19. 4. 2012 dopustilo glede vprašanja, ali mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP že pred koncem glavne obravnave uveljavljati, da še ni bilo odločeno o njenem nasprotovanju spremembi tožbe.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. V njej poudarja, da je tožnik objektivno spremenil tožbo, kateri je nasprotoval, sodišče prve stopnje pa o tem ni odločilo, temveč je ta ugovor povsem spregledalo. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je najti odločitev, da v pravdah, ki se odvijajo po uspešnem ugovoru, podanim zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, sprememba tožbe ni možna, saj v taki pravdi sodišče odloča zgolj o tem, ali sklep o izvršbi ostane v veljavi, ali pa se razveljavi. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določilo 286.b člena ZPP. Njegov namen namreč ni, da bi stranke pred koncem glavne obravnave dejansko že podale pritožbo, čeprav v tistem trenutku ne vedo, kakšna bo odločitev sodišča prve stopnje. Sprašuje se, ali je res potrebno, da stranke iz previdnosti pred koncem glavne obravnave podajo vse pritožbene razloge, čeprav jim takrat končna odločitev sodišča prve stopnje še ni znana, saj še niso prejele sodbe. Na procesno kršitev je treba opozoriti takrat, ko je mogoče nedvomno zaključiti, da je sodišče prve stopnje nek predlog oz. dokaz zavrnilo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi moral toženec, če bi sodišče pred zaključkom glavne obravnave odločilo, da se objektivna sprememba dovoli, tako odločitev pred koncem glavne obravnave grajati, saj bi bila takšna odločitev glede na prej navedeno stališče o nedovoljenosti spremembe tožbe v zadevnih postopkih, nezakonita. Ob koncu glavne obravnave je toženec tako utemeljeno pričakoval, da bo sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da objektivna sprememba tožbe ni dovoljena. Sodišče prve stopnje lahko o objektivni spremembi tožbe odloči v sami sodbi ali pa v sklepu, ki ga izda hkrati s sodbo. ZPP ne določa, da mora sodišče o spremembi tožbe odločiti nemudoma ali še pred koncem glavne obravnave. Tudi o ugovorih zastaranja, pasivne ali aktivne legitimacije se odloča šele s sodbo. Po mnenju revidenta je navedena procesna situacija podobna primerom, ko sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dokazni predlog zavrne, razloge za takšno odločitev pa poda v sodbi. V takšnem primeru lahko stranka šele, ko se seznani z razlogi za zavrnitev, uveljavlja procesno kršitev. Toženec predlaga, da se reviziji ugodi ter sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Eno glavnih načel, ki jih je zakonodajalec zasledoval z zadnjo novelo ZPP (ZPP-D), je načelo obveznosti strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka.(1) To se je, kot izhaja iz določb 286.a in 286.b člena ZPP, odrazilo tudi v dopolnjeni ureditvi sistema prekluzij. Določilo 286.b člena ZPP je prineslo breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev, kasnejše grajanje, tudi v pravnih sredstvih, pa se upošteva le, če stranka izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde prej ni mogla navesti.(2) Cilj te novosti je, da se kršitev še pravočasno odpravi že pred sodiščem prve stopnje (seveda kadar je to glede na okoliščine in naravo kršitve sploh mogoče) in s tem zniža nevarnost, da bi v pritožbenem postopku prišlo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Na ta način naj bi se tudi onemogočilo špekuliranje oz. preprečilo situacije, ko stranka ve za procesno kršitev, a to v postopku pred sodiščem prve stopnje zamolči in čaka na izid sojenja pred sodiščem prve stopnje. Če v postopku uspe, ostane tiho, če pa v postopku ne uspe, pa vloži pritožbo in v njej uveljavlja predmetno procesno kršitev.(3) Na podlagi določbe 286.b člena ZPP pa se mora stranka odločiti, ali bo procesno kršitev uveljavljala takoj, ko je to mogoče, in poskusila doseči njeno odpravo, ali pa se šteje, da se uveljavljanju te kršitve odpoveduje, zato jo bo lahko kasneje, vključno s pravnimi sredstvi, uveljavljala le, če bo dokazala, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Koncentracija, hitrost in ekonomičnost postopka upravičujejo zakonodajalčev poseg, ki ima za posledico, da lahko obveljajo tudi odločitve, ki so obremenjene s kršitvami postopka. Pri tem, ko je zasledoval pospešitev postopka, je zakonodajalec očitno upošteval, da lahko krni drugo ustavno varovano dobrino: pravico do izjavljanja, varovano z določbo 22. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato sankcija prekluzije ni mogoča, če gre za najhujše kršitve postopka – tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).(4) Načelo sorazmernosti, ki veže normodajalca pri oblikovanju pravil, pa mora upoštevati tudi sodišče pri njihovi razlagi, kar pomeni, da je treba najti v vsakem primeru posebej pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi strani. Pravni standard »takoj ko je to mogoče« je treba razlagati prožno in življenjsko in v odvisnosti od narave (in očitnosti) kršitve.(5)

8. Ko je tožba vročena toženi stranki, je v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP za spremembo potrebna njena privolitev. Če toženec spremembi tožbe nasprotuje in ne gre za priviligirano spremembo tožbe (186. člen ZPP), mora sodišče v vmesnem sporu s sklepom(6) odločiti, ali naj se sprememba dopusti. Če sodišče ne izda posebnega sklepa in nadaljuje postopek na podlagi spremenjene tožbe, kot je to storilo sodišče prve stopnje, gre za kršitev postopka relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP).(7) Pritrditi je stališču sodišča druge stopnje, da bi toženec glede na določilo prvega odstavka 286.b člena ZPP to kršitev moral uveljaviti že pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Narava zadevne kršitve namreč ni takšna, da bi njena ugotovitev zahtevala podrobnejšo preučitev (kot to velja npr. ob zavrnitvi dokaznega predloga) in da je ne bi bilo mogoče odpraviti že pred sodiščem prve stopnje. Ni mogoče pritrditi revidentu, da je utemeljeno pričakoval, da objektivna sprememba tožbe glede na naravo postopka ne bo dovoljena. Stališče, da v pravdnem postopku, po ugovoru zoper plačilni nalog oz. kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine sprememba tožbe ni dopustna, je namreč tako v teoriji kot sodni praksi preseženo.(8) Druge okoliščine, ki bi utemeljevale, da toženec brez svoje krivde predhodno ni mogel grajati te kršitve, pa niso bili zatrjevane.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da ob upoštevanju meja, določenim s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena,(9) niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 1.183,20 EUR predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), Poročevalec Državnega zbora, št. 21/2008, str. 4. Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP.

Op. št. (3): Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), Poročevalec Državnega zbora, št. 21/2008, str. 139. Op. št. (4): Primerjaj drugi odstavek 286.b člena ZPP.

Op. št. (5): Primerjaj Galič, A., v Ude, L., Galič, A. (rd.); Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2010, str. 240. Op. št. (6): Primerjaj sedmi odstavek 185. člena ZPP. Wedam Lukić, D., v Ude, L., Galič, A. (rd.); Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, Ljubljana 2006, str. 205 in 206. Op. št. (7): Primerjaj Wedam Lukić, D., v Ude, L., Galič, A. (rd.); Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, Ljubljana 2006, str. 206. Op. št. (8): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 268/2008 z dne 26. 5. 2011. Rijavec, V., v Ude, L., Galič, A. (rd.); Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV, Ljubljana 2009, str. 697. Op. št. (9): Primerjaj drugi odstavek 371. člena ZPP.