Jedro

Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Med strankama temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen in iz tega naslova niso nastali posebni stroški, zato je sodišče prve stopnje napačno delilo uspeh strank posebej na temelj in posebej na višino.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v I. točki izpodbijane sodbe prisojeni znesek odškodnine zviša za 5.000,00 EUR na 16.762,00 EUR.

II. Prav tako se delno ugodi pritožbama tožeče in tožene stranke, v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, in se sodba v II. točki spremeni tako, da se prisojeni stroški znižajo za 168,68 EUR tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške 1.984,92 EUR, če zamudi s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne dalje.

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v 15 dneh dolžna povrniti 352,20 EUR pritožbenih stroškov, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, (I.) da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 11.762,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013, kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo. Poleg tega pa je (II.) toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške 2.153,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku še za 9.000,00 EUR, tožena stranka pa prav tako predlaga spremembo sodbe in sicer tako, da bi se tožbeni zahtevek v celoti zavrnil. Obe pravdni stranki priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zato odmerilo odškodnino v prenizkem znesku. Iz naslova telesnih bolečin priznanih 12.000,00 EUR ne pokrije celotne nepremoženjske škode iz tega naslova. Sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ni primerljiva, saj je treba izhajati iz kompleksnosti in trajanja zdravljenja globoke dermalne opekline v predelu levega gležnja, zdravljenje katerega je od nekrektomije (19. 7. 2017) do zacelitve konec leta 2017 trajalo skoraj 6 mesecev. Upoštevati je treba, da je bil tožnik hospitaliziran 32 dni, da je bilo (po oceni izvedenca) stokrat opravljeno prevezovanje opeklinskih ran, kar je neprijetno in boleče. Nadalje je treba upoštevati, da je zdravljenje potekalo še tudi 4 mesece v letu 2019, ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Po prepričanju tožnika bi morala biti odškodnina iz tega naslova višja za 5.000,00 EUR. Opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik na naroku 25. 8. 2020 spremenil specifikacijo zahtevka in je za telesne bolečine namesto prvotnih 12.000,00 EUR zahteval 17.0000,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je znesek s prvotnih 20.000,00 EUR znižal na 15.000,00 EUR. V tem delu zato tožnik meni, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP).

Prenizek je tudi prisojeni znesek 9.000,00 EUR za odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je še mlad (v času nezgode star 30 let) in bo duševne bolečine iz tega naslova trpel še dolgo. Ni sposoben za izjemno težka dela na nogah, ne za aktivne športne aktivnosti (nogomet, odbojka, košarka), ki jih je zaradi poškodbe opustil. Pritožba meni, da bi iz tega naslova morala biti namesto 9.000,00 EUR priznana odškodnina 13.000,00 EUR.

Skupno bi tako zvišana odškodnina znašala 35.000,00 EUR, kar je v času sojenja približno 30,5 povprečne plače in po prepričanju tožnika ustreza obsegu nepremoženjske škode, ki jo je utrpel. Na koncu nasprotuje tožnik še odmeri stroškov, saj meni, da je, upoštevaje v pritožbi uveljavljene višje zneske odškodnine, njegov uspeh višji, kot pa ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Meni, da je njegov uspeh 94 %, uspeh tožene stranke pa 6 %, zato predlaga, da se naložijo celotni njegovi pravdni stroški v plačilo toženi stranki.

4. Tožena stranka pa v pritožbi meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da bi bil slabši vid, težave z dihanjem, vrtoglavica in omotica, posledica obravnavane nezgode. Tudi vse poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile ugotovljene, ne dajejo podlage za prisojeno odškodnino. Sodišče tako ni upoštevalo, da je bila pri tožniku res postavljena diagnoza posttravmatska stresna motnja, vendar pa tožnik ni jemal predpisanih zdravil, kar pomeni, da te motnje ni zdravil. Pri odmeri denarne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bilo v zadostni meri upoštevano, da tožnik prejema 49,75 EUR za telesno okvaro. Tudi odškodnina iz naslova skaženosti je previsoka, saj brazgotina okrog gležnja pri moškem predstavlja skaženost v manjši meri, ker lahko brazgotino prekrije z nogavico, tako da večji del leta ni vidna. Tožena stranka opozarja na zadevo II Ips 41/2006, kjer je poškodba pustila hujše posledice kot v obravnavani zadevi in je bila prisojena denarna odškodnina v višini 17,4 povprečne plače. Tožena stranka opozarja na neskladnost med 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in izrekom. V 33. točki obrazložitve je zapisano, da zakonske zamudne obresti tečejo od 26. 6. 2018, v izreku pa, da tečejo od 16. 6. 2018. Tožena stranka sklepa, da gre za pisno pomoto. Sicer pa meni, da sodba nima razlogov glede tega obresti oz. so ti razlogi nejasni. Sodišče prve stopnje namreč ni izreklo, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, od česar je potem odvisno, kdaj je zapadla škoda.

Tudi tožena stranka se pritožuje zoper stroškovni del in opozarja, da med pravdnima strankama ni bil sporen temelj in zato v ta namen ni bilo treba izvajati dokazov. Tožnik je tako uspel le z 49 % tožbenega zahtevka, uspeh tožene stranke pa je 51 %.

5. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožnika.

6. Tožnik pa v odgovoru na pritožbo tožene stranke nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbi obeh pravdnih strank sta delno utemeljeni.

8. V predmetni pravdi je bilo ugotovljeno, da se je tožnik 5. 6. 2017 poškodoval pri delu, ko je čistil odpadni material iz dimovoda, pri čemer se je nanj naenkrat vsul vroč (žareč) odpadni material, pri tem pa je utrpel povrhnje dermalne opekline predela leve dlani, desne sednične regije in zadnjega dela stegna, obeh kolen in goleni ter globoko dermalno opeklino predela levega gležnja.

9. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 179. členu Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

10. Pritožba tožnika opozarja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na neustrezno sodno prakso, ki ni primerljiva z obravnavano zadevo, vendar takšni pomisleki niso utemeljeni. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje (30. točka obrazložitve) je v sodni praksi malo primerov s podobno težavnostjo opeklin, nekaj pa jih vseeno je (sodišče jih je navedlo v 22. točki obrazložitve), še posebej sta primerljivi zadevi II Ips 41/06 in II Ips 277/03, nekoliko tudi II Ips 776/1995. 11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno in izčrpno ugotovilo vse posebnosti tožnikovega primera3, upoštevaje te ugotovitve, pa je po presoji pritožbenega sodišča tožniku prisodilo prenizko odškodnino.

12. Drži, kar v pritožbi opozarja tožnik, da je na glavni obravnavi 25. 8. 2020 spremenil specifikacijo odškodnine. Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zahtevanih 20.000,00 EUR znižal na 15.000,00 EUR, po drugi strani pa je odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem z zahtevanih 12.000,00 EUR zvišal na 17.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja zneske, kot so bili zapisani v tožbi in torej ni upoštevalo spremenjene specifikacije. Kot rečeno je tožnik po spremembi specifikacije za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval več od prvotnih 12.000,00 EUR, kolikor mu je tudi priznalo sodišče prve stopnje. Ob tem je treba opozoriti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (15. točka obrazložitve), da je tožnik dva tedna trpel intenzivne stalne bolečine in da je v tem času moral redno prejemati najmočnejša protibolečinska sredstva (!), nato je še en mesec trpel občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine, zatem pa občasne zmerne bolečine še eno leto, blage do zmerne bolečine pa trpi občasno še vedno. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje tudi na druge ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (13. točka obrazložitve), izmed katerih poudarja še 32-dnevno hospitalizacijo, potrebnost operacije (nekrektomija) v splošni anesteziji pri tožniku in dejstvo, da je bil tožnik približno 100-krat na prevezu opeklinske rane.

13. Tožena stranka v pritožbi izrecno opozarja na zadevo II Ips 41/064, ki naj bi pustila hujše posledice od obravnavane. Po primerjanju obeh zadev je na podlagi podatkov, ki se jih da izluščiti iz objavljene sodne odločbe, mogoče zaključiti, da so posledice v obeh zadevah podobne,5 a vendar so v obravnavani zadevi po prepričanju pritožbenega sodišča nekoliko hujše, še posebej glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnini sta bili po posameznih vrstah škode prisojeni takole: v zadevi II Ips 41/06 za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 8,7 povprečne plače, za strah 1,86 povprečne plače, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 4,34 povprečne plače in za skaženost 2,48 povprečne plače, skupno 17,4 plače; v tej zadevi pa iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 6,62 plače, iz naslova strahu 1,65 povprečne plače, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5 plač in iz naslova skaženosti 1,1 povprečne plače, skupaj 14 povprečnih plač. Poudariti velja, da v zadevi II Ips 41/06 ni bila potrebna operacija, pa tudi obdobje hospitalizacije je bilo nekaj krajše kot v obravnavani zadevi. Hkrati pa je oškodovanec v tej pravdni zadevi zaradi najvišje intenzivnosti bolečin moral dva tedna redno jemati najmočnejša bolečinska sredstva, kar kaže na res izjemno intenzivnost bolečin v prvem obdobju po škodnem dogodku. Vse te okoliščine po prepričanju pritožbenega sodišča kažejo, da ima tožnik prav, ko v pritožbi navaja, da priznana odškodnina 12.000,00 EUR ne pokrije celotne nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Zato je treba odškodnino v tem delu zvišati za 5.000,00 EUR na 17.000,00 EUR, kolikor je tožnik zahteval po spremembi specifikacije na glavni obravnavi 25. 8. 2020. Tako je prisojeno 9,37 povprečne plače na dan sojenja, na ta način pa je ustrezno upoštevano razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

14. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo invalidnino, ki jo tožnik prejema v mesečnem znesku 49,75 EUR. Pri tem je v 22. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da se ta ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je pri odmeri odškodnine povsem ustrezno upoštevalo posebnosti obravnavane zadeve in trajnih omejitev pri tožniku, še posebej na eni strani invalidnino, na drugi strani pa dejstvo, da bodo tožnika, ki je dopolnil šele 33 let, težave spremljale vse življenje, vse to pa je primerjalo tudi s sodno prakso v podobnih primerih. Glede prisojene odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta tako neutemeljeni obe pritožbi.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, katere v tožbi zatrjevane težave niso posledica škodnega dogodka (poškodbe oči, glave, pljuč). Teh s strani tožnika zatrjevanih težav sodišče namreč ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Prav tako je tudi glede posttravmatske stresne motnje ugotovilo, da je bila diagnosticirana, da pa je kmalu izzvenela in tožnik ni posegal po predpisanih zdravilih.

16. Tožena stranka pri primerjavi z zadevo II Ips 41/06 posebej izpostavlja odškodnino iz naslova skaženosti, kjer naj bi posledice poškodbe v navedeni zadevi hujše, kot v obravnavani zadevi. Po primerjavi prisojenih odškodnin se v tem delu izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo dejstvo, da je tožniku ostala brazgotina v predelu gležnja, v nasprotju s skaženostjo iz zadeve II Ips 41/06, kjer je ostala brazgotina na notranji strani desne podlahti ter na zadnji in notranji strani celotne leve noge in temu ustrezno prisodilo nižjo odškodnino od priznane v zadevi II Ips 41/06. 17. Tožena stranka sicer utemeljeno opozarja na neskladnost med datumom začetka teka zamudnih obresti v izreku (16. 6. 2018) in v 33. točki obrazložitve (26. 6. 2018), a pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tem ne gre za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje popravi kadarkoli (prvi odstavek 328. člena ZPP). Nikjer iz spisa namreč ni vidno, da bi katera od strank navajala datum 16. 6. 2018, prav tako tega nikjer ni ugotavljalo sodišče. To očitno pisno pomoto bo zato lahko po vrnitvi spisa odpravilo samo sodišče prve stopnje. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke, da naj sodba ne bi imela razlogov glede začetka teka zamudnih obresti. Kot je namreč razvidno iz spisa, je tožnik datum začetka teka obresti 26. 6. 2018 zapisal v tožbi, ob tem pa navedel, da je to 15. dan po vložitvi odškodninskega zahtevka in da je s tem dnem tožena stranka prišla v zamudo. To je sodišče tudi pojasnilo v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako pa je ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno v februarju 2018 (16. točka obrazložitve). Da je bilo zdravljenje zaključeno v februarju 2018, je bilo upoštevano tudi pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, razen, kolikor gre za občasne blage in zmerne bolečine, ki jih je tožnik ob izdaji sodbi še vedno trpel. 18. Zoper stroškovni del sodbe sta se pritožili obe pravdni stranki. Glede na delno ugoditev pritožbi tožnika (in s tem spremembo deleža uspeha strank), je delno utemeljena tudi njegova pritožba, kolikor se nanaša na pravdne stroške. Delno pa je glede stroškov utemeljena tudi pritožba tožene stranke. Med strankama temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen in iz tega naslova niso nastali posebni stroški, zato je sodišče prve stopnje napačno delilo uspeh strank posebej na temelj in posebej na višino6. Po spremembi prvostopenjske sodbe je uspeh pravdnih strank: 70 % uspeh tožnika in 30 % uspeh tožene stranke. Tožnik je tako upravičen do 70 % priznanih pravdnih stroškov, ki jih nje sodišče prve stopnje odmerilo na 2.997,38 EUR. Tožena stranka pa je upravičena do 30 % priznanih pravdnih stroškov 377,50 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti 2.098,17 EUR, tožnik pa toženi stranki 113,25 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 1.984,92 EUR pravdnih stroškov.

19. Tožnik je uspel s približno polovico pritožbe, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti polovico pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato sama trpi svoje pritožbene stroške. Tožnik je upravičen po tarif. št. 21/1 Odvetniške tarife do 450 točk za sestavo tožbe, 22% DDV in 375 EUR sodne takse za pritožbo. Skupaj to znaša 704,40 EUR, polovica tega pa 352,20 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. členu in 165. členu ZPP.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 3 Tako je natančno ugotovilo kakšne poškodbe je tožnik utrpel in kakšne, kakšne so bile telesne in duševne bolečine, kako je potekalo zdravljenje, koliko časa je trajalo zdravljenje, kakšen strah je utrpel tožnik,...) 4 V navedeni zadevi se je odškodovanec pri delu polil z žvepleno kislino in pri tem utrpel opekline po roki in nogi. Najbolj obsežna je bila opeklina na levi nogi (5% telesne površine), pri kateri je šlo za globoko dermalno opeklino. V obravnavani zadevi gre za nekoliko manjši obseg brazgotine, na malo manj vidnem mestu, po drugi strani pa je bila potrebna operacija, ki pa je v zadevi II Ips 41/06 ni bilo. 5 Podobno obdobje hospitalizacije, v obeh primerih gre za opekline rok in noge, v obeh primerih gre tudi za globoko dermalno opeklino na nogi,... V obravnavani zadevi nimamo podatka o obsegu opeklin, v zadevi II Ips 41/06 pa so te obsegale 5 % noge. 6 Na ta način je ugotovilo uspeh tožnika 75 % in tožene stranke 25 % ter v teh deležih strankama priznalo pravdne stroške.