Jedro

Prepoved pritožbenih novot velja tudi v postopku zavarovanja. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila trditev o tem, kaj naj bi bil vzrok za okvaro vozila in tudi ne, zakaj naj bi toženec zanjo vedel. V pritožbi ponujene trditve so nedopustne pritožbene novote.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 31.3.2015, izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Hkrati je odločilo, da bo o stroških ugovora zoper začasno odredbo odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Napačna je presoja sklepa, da okvar predmetnega vozila ni mogoče šteti za stvarno napako, za katero bi toženec odgovarjal na podlagi 458. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka je v postopku ves čas navajala, da je napaka posledica vzroka, ki je obstajal že pred nakupom vozila s strani tožeče stranke. To dokazuje delovni nalog A. A., na katerega se je tožeča stranka v okviru tožbenih navedb sklicevala. Tožeča stranka je 4.6.2015 pridobila izvedensko mnenje glede napak in vzrokov teh napak na predmetnem vozilu s strani izvedenca B. B., na katerega se v nadaljevanju v celoti sklicuje. Izvedenskega mnenja ni mogla predložiti prej, saj ga je dobila šele, ko so bile vse poškodbe na vozilu odkrite in ko je izvedenec pregledal dokumentacijo, poškodbe in servisno zgodovino ter informacije C. C. d. o. o. Tožeča stranka se ne spozna na avtomehaniko. V tem izvedenskem mnenju izvedenec ugotavlja, da obravnavano vozilo ni bilo redno vzdrževalo po normativih proizvajalca, saj je bilo opravljeno premalo servisov, da se podatki iz servisne knjižice in elektronskih podatkov o zgodovini vzdrževanja ne skladajo, da je bil števec kilometrov vozila prevrten po zadnjem posegu 12.2.2014. Izvedenec je ugotovil, da je bila glavna gred porinjena navzven iz ohišja, kar je imelo za posledico poškodbe ohišja oljne črpalke. V Nemčiji je bil ugotovljen še lom glavne gredi. Pri C. C., d. o. o. vozilo jim je bilo pripeljano 6.2.2015 pa je bilo ugotovljeno še, da dva valja nimata kompresije zaradi počenih batov, močna obraba odmičnih gradi in uležanja v glavi motorja. Vse ugotovljene poškodbe so posledica neustreznega mazanja z motornim oljem oziroma nevzdrževanja vozila. Ob servisu 27.8.2014, ko je bilo predmetno vozilo nesporno v lasti tožene stranke, bi serviser moral ugotoviti porinjenost glavne gredi motorja in napako na oljni pumpi. Ni logično, zakaj bi uporabnik vozila domnevni servis 6.1.2014 opravil pri Č. Č. pri 240.000 kilometrih, 12.2.2014 pa še pri pooblaščenem servisu C. C. d.o.o. Toženi stranki, ki je 27.8.2014 opravila servis vozila, ni moglo ostati neznano neujemanje kilometrov. Servisna knjiga in elektronska zgodovina servisiranja se ne ujemata, kar serviserju Č.Č. ni moglo ostati neopaženo. Pri presojanju izjave D. D. je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 236. in 236.a člena ZPP. Odločitev je oprlo na pisno izjavo D. D., ne da bi preverilo njeno verodostojnost. Tožeča stranka je opravila poizvedbo na naslovu, ki je naveden na izjavi (gre za naslov, kjer se nahaja Center za socialno delo ...), in ugotovila, da je pri njih D. D. prijavljen zaradi prejemanja denarne socialne pomoči že 4 leta. Izjavi D. D. tožena stranka ni predložila nobenega drugega dokaza, ki bi lahko predstavljal dokaz glede kilometrov, ki jih je imelo prevzeto vozilo. Obstaja velika verjetnost, da je D. D. samo posodil svoje ime, ali pa je bil zgolj uporabnik predmetnega vozila. Servisa, ki sta po podatkih izvedenca navedena v servisni knjižici na dan 6.1.2014, in 27.8.2014 sta pomenljivo, kot po naključju, narejena na dan, ko naj bi tožena stranka predmetno vozilo kupila in samo nekaj dni pred prodajo tožeči stranki. Tožena stranka pa je v spis vložila tudi prirejeno domnevno pogodbo, ki je sodišče prve stopnje sicer ne upošteva. Iz predloženih dokazov tožene stranke ne izhaja ne kdaj je bilo vozilo prodano toženi stranki, ne dejansko stanje kilometrov, ki jih je vozilo takrat imelo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep, ob ponovni presoji pogojev za zavarovanje po 270. členu ZIZ, na podlagi toženčevega ugovora, zavzema stališče, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Zaključi, da tožeča stranka ni uspela z verjetnostjo izkazati obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ), saj ni uspela z verjetnostjo izkazati toženčeve odgovornosti za zatrjevane stvarne napake na vozilu znamke ..., letnik 2006, ki ga je toženec tožeči stranki prodal s kupoprodajno pogodbo 1.9.2014. 6. Tožeča stranka je odgovornost toženca za stvarne napake na vozilu gradila na trditvah, (1) da vozilo nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet (zaradi okvare motorja kot posledice skrite napake je vozilo v nevoznem stanju), (2) in da nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno dogovorjene, to je, da naj bi vozilo imelo 161.000 prevoženih kilometrov (prevoženih je več kot 240.000 kilometrov).

7. Zaključek sklepa, da tožeča stranka ni (niti s stopnjo verjetnosti) izkazala odgovornosti toženca za stvarne napake na vozilu, (okvari glavne gredi motorja in oljne pumpe, ugotovljeni 21.10.2014, zaradi katerih vozilo ni bilo več v voznem stanju), na podlagi 458. člena OZ, temelji na ugotovitvi, da tožnica ni z ničemer izkazala, da je stvarna napaka obstajala že ob prodaji vozila, oziroma, da sta bili navedeni okvari posledica vzroka, ki je obstajal že pred prodajo vozila tožnici.

8. Tožeča stranka v pritožbi navedene ugotovitve izpodbija z izvedenskim mnenjem glede napak in vzrokov teh napak za predmetno vozilo izvedenca B. B., ki ga prilaga in v pritožbi povzema njegove ugotovitve. Navedbe v pritožbi so (v pretežni meri) pritožbene novote, ki bi bile dopustne, če bi tožeča stranka izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi v postopku zavarovanja mora upnik (tožeča stranka) ponuditi (ustrezno) trditveno (in dokazno) podlago (2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Velja prepoved pritožbenih novot, tako kot v pravdnem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Razlogi pritožbe, s katerim utemeljuje (pravočasnost) uveljavljenih navedb na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca B. B. (pridobila ga je šele 4.6.2015), po oceni pritožbenega sodišča ne izkazujejo, da jih brez svoje krivde ni mogla podati že prej. Ob trditvah tožnika, da je do nakupa vozila prišlo 1.9.2014, do (težke) okvare motorja vozila, tako da ni bil več v voznem stanju 21.10.2014, da je tožeča stranka 26.10.2014 toženi stranki poslala obvestilo o ugotovljeni skriti napaki, da je C. C., d. o. o., za popravilo vozila izdelal ponudbo št. 15101281 z dne 19.2.2015, in da je tožeča stranka od pogodbe odstopila 2.3.2015 (tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe je vložila 12.3.2015), ni sprejemljiva pritožbena razlaga, da izvedenskega mnenja ni mogla pridobiti prej(1). Pritožbene trditve (povzete po izvedenskem mnenju), da so poškodbe posledica neustreznega vzdrževanja in vožnje brez ali z bistveno premalo motornega olja oziroma posledica prevelike zračnosti v oljničnih ležajih, kot tudi prikazovanje neujemanja podatkov iz servisne knjižice in elektronskih podatkov o zgodovini vzdrževanja, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pri preizkusu pravilnosti odločitve je zato pritožbeno sodišče lahko upoštevalo le trditve in dokaze, ki so bili podlaga odločitve izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, ni izkazala (ni niti trdila), da je bil vzrok za okvaro že prej in da je toženec zanj vedel. Ni ponudila trditev o tem, kaj naj bi bil vzrok za okvaro in tudi ne zakaj naj bi toženec zanjo vedel. Trditve o tem, kot je bilo že obrazloženo, prvič ponudi v pritožbi, kar je prepozno. Sicer pa tožeča stranka (tudi) v odgovoru na ugovor tožene stranke, ki je opozoril na pomanjkljivo trditveno podlago(2), trditvene podlage ni dopolnila.

11. Enako so prepozne (in na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevne) tudi trditve tožeče stranke, s katerimi izpodbija zavzeto stališče sodbe o neizkazanosti verjetnosti terjatve za napako „da vozilo nima lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene“, to je, da ima (bistveno) večje število prevoženih kilometrov. Ugotovitvi sklepa, da tožnica toženca o napaki ni obvestila (461. člen, 462. člen OZ), pritožba ne nasprotuje. Po določbi 465. člena OZ bi zato tožeča stranka morala izkazati, da je bila tožencu, kot prodajalcu, napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. S trditvami ponujenimi do odločitve o ugovoru tega, kot pravilno ugotavlja sklep, ni (verjetno) izkazala. Še več, ni ponudila niti ustrezne trditvene podlage. V tožbi (1. točka) je navajala le, „da je tožena stranka pred prodajo vozila prevrtela kilometre na domnevnih 161.000 kilometrov in tako zavedla tožečo stranko“. V odgovoru na ugovor(3), se je glede izjave D. D. sklicevala na prvo stran zgodovine servisiranja, in zaključila, da slednja dokazuje, da vozilo ni imelo le 153.000 prevoženih kilometrov oziroma 161.000 kilometrov, v času prodaje tožeči stranki. Po navedenem so trditve v pritožbi (izpostavljenje okoliščine, da je D. D. samo posodil svoje ime, vključno s trditvami, zakaj izjave D. D. ne bi smelo upoštevati) nedopustna pritožbena novota, saj pritožba ne pojasni, zakaj teh trditev, brez svoje krivde, ni ponudila že prej.

12. Ob robu naj bo še dodano, da v postopku zavarovanja sodišče dokazov ne izvaja, zato so odveč očitki postopkovne kršitve 236. in 236. a člena ZPP. Trditve in dokazi, ki jih ponuja pritožba, bodo upoštevne v nadaljevanju postopka, ko bo sodišče izvajalo dokazni postopek in (s stopnjo prepričanja) odločalo o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

13. Ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve, se sodišču prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni bilo treba opredeljevati do drugih pogojev (drugi odstavek 270. člena ZIZ), ki morajo biti podani za izdajo začasne odredbe.

14. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeni stroški so sestavni del pravdnih stroškov (pravica do povračila je odvisna od odločbe o glavni stvari), zato bo o njih odločeno s končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Dobila ga je šele, „ko so bile vse poškodbe na vozilu odkrite in ko je izvedenec pregledal vso dokumentacijo, poškodbe in servisno zgodovino in informacijo od C. C. sama tožeča stranka pa se ne spozna na avtomehaniko.

Op. št. (2): Navajal je, da tožeča stranka ni uspela z verjetnostjo izkazati obstoja terjatve, ker zgolj navedbe o obstoju sklenjene pogodbe in o težavah, ki so se na vozilu pojavile več kot mesec dni po sklenitvi pogodbe, ne zadoščajo. Stvarne napake na vozilu v trenutku sklenitve prodajne pogodbe niso bile podane, ugotovljene stvarne napake pa tudi niso posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem.

Op. št. (3): Toženec je v ugovoru to zanikal in navajal (2. točka), da je vozilo, kot izhaja iz priložene izjave D. D. 3.4.2015, kupil od njega, ko je imelo 153.000 prevoženih kilometrov ..., šele s trenutkom vročitve tožbe je bila obveščena o tem, da je bilo vozilo v mesecu februarja 2014 servisirano pri 240,000 prevoženih kilometrih ...“