Jedro

V tej zadevi je tožnik vrednost svojega tožbenega zahtevka ocenil z zneskom 350.000,00 SIT, toženka pa taki oceni ni ugovarjala. Navedeni znesek ne presega revizijskega praga.

Toženka zatrjevanega dogovora o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja ni dokazala. Zato njen tožbeni zahtevek za ugotovitev take služnosti in izstavitev zemljiškoknjižne listine ni utemeljen.

Izrek

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku A. S. se zavrže. Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku M. Š. se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika A. S. (v nadaljevanju: tožnik) in toženki M. Š. naložilo izselitev iz stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 1439/4 k.o...., odstranitev vseh svojih stvari in prepustitev stanovanja prostega oseb in stvari tožniku; naložilo ji je tudi opustitev kakršnekoli posesti na tej parc. št. in na parc. št. 1439/2 in 1439/3 k.o. ... Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnice M. Š. (v nadaljevanju: toženka) iz pridružene tožbe za ugotovitev obstoja služnostne pravice užitka oziroma uživanja istih nepremičnin v njeno korist ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za zemljiškoknjižni vpis navedene služnostne pravice.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Nosilni argument obeh sodišč za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika je, da je nepremičnine kupil na javni dražbi v izvršilnem postopku in da so po v času prodaje veljavnem besedilu 174. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) s prodajo nepremičnin na dražbi ugasnile (nevpisane) osebne služnosti. Zato je toženka v hiši brez pravnega naslova (58. člen Stanovanjskega zakona). Zavrnitev toženkinega tožbenega zahtevka je posledica dejstva, da so bile trditve o zatrjevanem dogovoru o ustanovitvi osebne služnosti presplošne in da bi v primeru resničnega obstoja toženka sigurno to uveljavljala že v izvršilnem postopku (razlogi prvostopenjskega sodišča) oziroma da zatrjevana osebna služnost ne obstoji (razlogi pritožbenega sodišča).

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne, njenemu pa ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritrjuje sicer razlogom drugostopenjskega sodišča glede 174. člena ZIZ, vendar pa opozarja, da sodišče ni vezano na pravne, temveč le na dejanske navedbe pravdnih strank. Zato revizija opozarja, da toženka že več kot 20 let prebiva v hiši, katere izpraznitev zahteva tožnik. Vztraja pri pritožbeni trditvi, da je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da kupuje zasedeno nepremičnino. Glede na dolžino toženkinega bivanja v hiši, in sicer na podlagi dogovora z lastnikom hiše, se lahko toženkin položaj opredeli kot položaj najemnice oziroma zakupnice nepremičnine za nedoločen čas. Ob taki opredelitvi izselitveni zahtevek ni utemeljen, saj je tožnik le vstopil v položaj prejšnjega najemodajalca. Podrejeno pa toženka vztraja tudi pri svoji pritožbeni trditvi, da je bilo o njeni izselitvi pravnomočno odločeno že v izvršilnem postopku, ko je bil vsebinsko enak zahtevek zavrnjen, zaradi česar je bila za ponovno odločanje podana procesna ovira.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti odločitvi drugostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožbe proti prvostopenjski sodbi v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnika, ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenimi razlogi in omejenim obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljenja le, če vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 1.000.000 SIT. Dovoljena je še v nekaterih posebej določenih primerih iz tretjega odstavka navedenega člena, katerega uporaba pa v tej zadevi ne pride v poštev. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, pa je pravica do revizije odvisna od vrednosti spora, mora tožnik to vrednost v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP oceniti že v tožbi.

Tožbeni zahtevek za izselitev iz stanovanjske hiše in za opustitev posesti na vseh nepremičninah je premoženjskopravne narave. V tej zadevi je tožnik vrednost svojega tožbenega zahtevka ocenil v tožbi z zneskom 350.000 SIT. Toženka ni niti v odgovoru na tožbo niti v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP ugovarjala, da je ta ocena prenizka. Ker vrednost z revizijo izpodbijanega dela ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT, toženkina revizija v tem delu ni dovoljena.

Ker je toženka vrednost svojega tožbenega zahtevka iz pridružene tožbe ocenila z zneskom 1.200.000 SIT, je glede tega dela njena revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka svoje revizije v tem delu ni obrazložila. Iz povzetih revizijskih navedb jasno izhaja, da se je omejila le na utemeljitev izpodbijanja odločitve o tožnikovem tožbenem zahtevku za izpraznitev stanovanjske hiše in opustitev posesti. Tako ravnanje je nedvomno posledica odločitve, da je skušala najti pravno podlago za svoje bivanje v hiši drugje in ne v trditvi o obstoju osebne služnosti stanovanja. Ne glede na dejstvo, da bi v reviziji ponujena druga pravna podlaga že v postopku na prvi stopnji terjala trditve o drugačni vsebini dogovora med toženko in njenim sinom kot takratnim lastnikom hiše, revizijsko sodišče poudarja, da se s temi revizijskimi trditvami zaradi nedovoljenosti tega dela revizije ne sme ukvarjati. Tudi zatrjevana procesna ovira že razsojene stvari se nanaša na odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku, torej na nedovoljeni del. Revizijsko sodišče in stranke so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tisto dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Odločilna dejanska ugotovitev v tem delu je, da toženka zatrjevanega dogovora o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja ni dokazala. Zato revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da sta odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka in odločitev drugostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela njene pritožbe materialno pravilni in skladni s pravnim pravilom paragrafa 521 bivšega Občnega državljanskega zakona, ki se v tej zadevi uporablja glede na trditev, da naj bi bil tak dogovor sklenjen leta 1982. Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o toženkinih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).