Jedro

Za odločanje je relevantno dejansko stanje, ki je bilo upoštevano ob izdaji prve odločbe. Ni podlage za to, da se (celotni) tožničin delež na nepremičnini upošteva kot njeno premoženje. Ni pravilno, da se ponovno ob nesporni (uporabni) površini in vrednosti obeh stanovanj, ne upošteva, da je tožnica lastnica nepremičnine le do 11/24 in da delež na nepremičnini ne presega površine primernega stanovanja (90 m2), ki se kot premoženje ne upošteva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1933/2013 z dne 6. 1. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 342 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev redne BPP z dne 22. 10. 2012 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV P 2895/2012 zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mld. otroka v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in stikov ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se pristojni organ sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter ob upoštevanju podatkov, ki jih je tožnica navedla v prošnji in tistih, ki jih je pridobil uradoma, ugotavlja, da znaša premoženje prosilke glede na njen delež na nepremičninah skupaj 108.002,21 EUR in s tem presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, ki po določbi 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v zvezi s 13. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izključuje njeno pravico do BPP.

V skladu s 23. členom ZBPP je pristojni organ za družinsko članico štel tožničino mld. hčer A.A. V zvezi z nepremičninami, ki so v lasti tožnice, pa pristojni organ ugotavlja, da je tožnica po podatkih GURS do 11/24 lastnica nepremičnine s parc. št. 602, k.o. ..., ki v naravi predstavlja samostoječo stavbo z dvema stanovanjema na naslovu … v Š., garažo in kmetijski del stavbe. Navedena nepremičnina se upošteva kot premoženje tožnice, saj le-ta v njej ne živi. Dne 16. 12. 2013 je namreč podala izjavo na zapisnik, da živi na naslovu … v D. (pri B.B.). Vrednost prvega stanovanja, ki obsega 73,50 m2 uporabne površine, znaša po podatkih GURS 119.716,00 EUR in torej delež tožnice znaša 54.869,83 EUR, vrednost drugega stanovanja z uporabno površino 63,50 m2 pa znaša 102.685,00 EUR in torej znaša delež tožnice 47.063,95 EUR. Kot premoženje tožnice se upošteva še garaža, katere vrednost znaša 6.057,00 EUR in s tem delež tožnice 2.776,12 EUR ter kmetijski del stavbe z vrednostjo 185,00 EUR in deležem tožnice v višini 84,79 EUR. Nadalje je tožnica še do 11/24 lastnica nepremičnine s parc. št. 603, ki v naravi predstavlja sadovnjak, katere vrednost znaša 6.998,00 EUR in delež tožnice 3.207,41 EUR. Pristojni organ pri tem pripominja še, da bi tudi v primeru, če se tožnica vrne na stalni naslov, eno stanovanje štel kot stanovanje, v katerem tožnica z družino živi in ga torej ne bi upošteval kot premoženje tožnice, še vedno pa bi delež tožnice na drugem stanovanju pomenil premoženje, ki presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR.

Nepremičnine se upoštevajo kot premoženje tožnice, ker iz podatkov Zemljiške knjige sledi, da na lastniškem deležu tožnice ni vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico in torej tožnica lahko s svojim deležem razpolaga. In ker že navedeno nepremično premoženje izključuje pravico do BPP, se pristojni organ v presojo drugih okoliščin, ki so pogoj za dodelitev zaprošene BPP, ni spuščal. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču na prvem mestu predlaga, da samo odloči v zadevi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje pristojnemu organu. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

V tožbi navaja, da je pristojni organ pri odločanju izhajal iz baze podatkov GURS, ki pa jih je nepravilno tolmačil. Pri tem opozarja, da stanovanjska hiša stoji na parc. št. 602 k.o. ..., dvorišče, ki pripada stanovanjski hiši, pa ima parc. št. 603, ter da na tej parceli ni stavbe. Tožnica je solastnica do 22/48, kar je manj kot polovica nepremičnine, to je stanovanjske hiše na parc. št. 602 in k hiši pripadajočega vrta s parc. št. 603 v enakem deležu. Ne gre torej za neko povsem drugo nepremičnino, temveč za dvorišče in vrt, ki pripada stanovanjski hiši. Pri obeh nepremičninah je tožnica lastnica do 22/48, nepremičnina pa je obremenjena s hipoteko v višini 90.000,00 EUR. V stanovanju sedaj živi tudi mož, to je C.C., ki je do tožeče stranke nasilen in je zato tožeča stranka vložila predlog za izselitev. Ker je postopek tekel predolgo, je sodišče na koncu postopek ustavilo. Tožeča stranka zato trenutno s hčerko stanuje v materinem stanovanju, saj si domov ne upa, v stanovanju pa prebiva C.C., čeprav ni lastnik. Sodišče pa je na koncu tožnici prošnjo za BPP zavrnilo, čeprav je lastnica nepremičnine, ki je ne more uporabljati in čeprav so na naslovu prijavljeni trije člani gospodinjstva in zato ne presega največje dovoljene stanovanjske površine.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi gre za ponovno odločanje o prošnji tožnice za BPP na podlagi sodbe tega sodišča I U 856/2013 z dne 18. 6. 2013. Ponovno se torej odloča o prošnji tožnice z dne 22. 10. 2012, kar pomeni, da je za odločanje relevantno dejansko stanje, ki je bilo upoštevano ob izdaji prve odločbe. To pa pomeni, da tožbenih ugovorov, po katerih v stanovanju prebiva C.C. kot tretji družinski član, ni mogoče upoštevati. Prav tako pa ni relevantna za odločitev izjava tožnice, ki jo je dala 16. 12. 2013 in ki zato lahko predstavlja zgolj spremembo okoliščin, nastalih po izdaji odločbe. To pa pomeni, da ostaja kot nesporno ugotovljeno, da tožnica v nepremičnini, ki jo ima v solasti, prebiva s svojim otrokom, obenem pa to pomeni, da ni podlage za to, da se (celotni) tožničin delež na nepremičnini upošteva kot premoženje tožnice, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru.

Pravilno pa tudi ni po presoji sodišča upoštevanje njenega lastniškega deleža za primer, če v zadevni nepremičnini prebiva. Ponovno se namreč, ob nesporni (uporabni) površini in vrednosti obeh stanovanj, ne upošteva, da je tožnica lastnica nepremičnine le do 11/24 in da torej njen delež na nepremičnini ne presega površine primernega stanovanja (90 m2), ki se kot premoženje ne upošteva.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu za BPP v nov postopek.

O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.