Jedro

Ne glede na stališča, ki naj bi bila po revizijskih trditvah zavzeta v sodni praksi (vsa stališča, na katera se revident sklicuje, so bila sprejeta pred uveljavitvijo ZOR), je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko je med pravdnima strankama nastalo pravno razmerja, tedaj določbe ZOR in njegov 133. člen. Določbe tega člena pa si tožeča stranka zmotno razlaga. Tožeča stranka namreč napačno trdi, da je upravičena na podlagi določbe 133. člena ZOR izsiliti spremembo sklenjene pogodbe. Po 1. odstavku 133. člena ZOR lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe (to je tožeča stranka zahtevala, vendar je bil njen tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen). Ne more pa zahtevati (sodno izsiliti) njene spremembe, v tem sporu tedaj zvišanja kupnine. Druga stranka sicer lahko ponudi spremembo pogodbe (4. odstavek 133. člena ZOR), ni pa tega dolžna storiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razvezo pogodbe z dne 9.2.1994, ali podrejeno na podpis aneksa k tej pogodbi in plačila 91,64 SIT z zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe tožene stranke na plačilo zneska 4.113 SIT z zamudnimi obrestmi od 4.5.1995 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe in glede stroškov postopka razveljavilo, zadevo pa v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke, ki je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje le v delu, v katerem je bil zavrnjen njen tožbeni zahtvek na podpis aneksa in doplačilo kupnine, pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila njena pritožba zavrnjena kot neutemeljena (2. odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje), je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. O tem, zakaj predpostavke za razvezo pogodbe niso izpolnjene, sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. V tej smeri sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dokazov. Če sodišče prve stopnje predpostavk za razvezo ni ugotavljalo, potem tudi sodišče druge stopnje ne more trditi, da pogojev za razvezo po 133. členu ZOR ni. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker sodišče določbo 133. člena ZOR preozko tolmači. Po tej določbi tožeči stranki ne gre le pravica zahtevati razvezo sklenjene pogodbe, ampak zahteva lahko tudi njeno spremembo (zvišanje kupnine). Sprememba pogodbe je tudi za nasprotno stranko ugodnejša od njene razveze. Tako stališče, ki ga zastopa tožeča stranka, je bilo zavzeto tudi v sodni praksi. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila , ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S primarnim tožbenim zahtevkom, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, je zahtevala tožeča stranka razvezo pogodbe, ki je bila sklenjena dne 9.2.1984 (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). S pritožbo, v kateri je izrecno navedla, da izpodbija le 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o zavrnitvi zahteve na podpis aneksa k pogodbi z dne 9.2.1984 in plačila 91.64 SIT), tožeča stranka odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na razvezo pogodbe sploh ni izpodbijala. Ta del sodbe sodišča prve stopnje je zato postal pravnomočen, sodišče druge stopnje pa ga zato ni moglo (in ni smelo) preizkušati. Neutemeljena je zato revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje s tem, ker razlogov za to, ali obstajajo pogoji za razvezo pogodbe ni navedlo, bistveno kršilo določbe ZPP. V postopku pred nižjima sodiščema pa tudi ni bila storjena bistvena kršitev iz 10. točke 2.odstavka 354. člena ZPP, kar je revizijsko sodišče ugotovilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Ne glede na stališča, ki naj bi bila po revizijskih trditvah zavzeta v sodni praksi (vsa stališča, na katera se revident sklicuje, so bila sprejeta pred uveljavitvijo ZOR), je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko je med pravdnima strankama nastalo pravno razmerja, tedaj določbe ZOR in njegov 133. člen. Določbe tega člena pa si tožeča stranka zmotno razlaga. Tožeča stranka namreč napačno trdi, da je upravičena na podlagi določbe 133. člena ZOR izsiliti spremembo sklenjene pogodbe. Po 1. odstavku 133. člena ZOR lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe (to je tožeča stranka zahtevala, vendar je bil njen tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen). Ne more pa zahtevati (sodno izsiliti) njene spremembe, v tem sporu tedaj zvišanja kupnine. Druga stranka sicer lahko ponudi spremembo pogodbe (4. odstavek 133. člena ZOR), ni pa tega dolžna storiti. Odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek na podpis aneksa in doplačilo kupnine zavrnili, je zato materialnopravno pravilna, v reviziji zatrjevan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan.

Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).