Jedro

Kljub temu da določa nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule nižje od tretjine povprečne mesečne plače delavca, konkurenčna klavzula ni nična, saj ni v nasprotju z v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavnim ZDR/90, ker vsebuje časovno razumno omejitev zaposlitve pri konkurenčnem podjetju in ker ureja pravico tožnice do odškodnine oziroma nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, tako da ustreza načelom pravne in socialne države.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati 16.499,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov 687,48 EUR, za obdobje od april 2003 do marec 2005. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 82,50 EUR in potrebne stroške njenega pooblaščenca, v znesku 371,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da obveznost obeh strank v pogodbi o zaposlitvi ni bila uravnotežena in je podano očitno nesorazmerje med obveznostjo tožnice do tožene stranke, zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule in obveznostjo toženke za plačilo ustrezne odškodnine in to nesorazmerje ima za posledico ničnost v skladu s 86. in 88. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). OZ v 86. členu določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po mnenju pritožbe sodba nima nobenih razlogov o vzrokih ničnosti, zato tožnici ni znano iz katerih razlogov se je sodišče prve stopnje opredelilo za ničnost ali zato, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom ali morali. Neobstoj razlogov sodbe pa ima za posledico kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Glede na sklicevanje sodišča na nesorazmerje med obveznostmi pravdnih strank, bi bilo mogoče sklepati na ničnostni razlog nasprotovanja moralnim načelom. Ker pa se sodišče sklicuje tudi na določbe 2. odstavka 38. člena in 2. odstavka 39. člena ZDR, ki določa minimum pravic delavca, pogodba o zaposlitvi pa je z njimi v nasprotju mogoče sklepati tudi na ničnostni razlog nasprotovanja prisilnim predpisom. Očitno nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank ni razlog za ničnost pogodbe in so posledice nesorazmernosti določene v 111. členu OZ. Nesorazmerje med obveznostmi strank ima za posledico kvečjemu izpodbojnost, torej razveljavitev pogodbe. Na izpodbojnost pogodbe pa se lahko sklicuje po 35. členu OZ samo tista stranka, v čigar interesu je določena izpodbojnost. V skladu z določbami Ustavnega sodišča RS, da predstavljajo določila ZDR kogentne norme in istočasno minimum pravic delavcev, katerim se slednji ne morejo odpovedati je potrebno morebitno nično pogodbeno določilo, glede prenizke odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule, zamenjati z minimalno v zakonu določeno odškodnino. Ker je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo 3. 4. 2003, ko je veljal že novi Zakon o delovnih razmerjih je potrebno upoštevati tudi določbo 2. odstavka 39. člena ZDR, ki pravi, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi, ki znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Konkurenčna klavzula ne velja samo v primeru, če se denarno nadomestilo ne določi s pogodbo o zaposlitvi in v primeru tožnice je bilo denarno nadomestilo določeno s pogodbo o zaposlitvi, zato je pogodbeno določilo glede konkurenčne klavzule ni nično. Vprašanje je le ali je določeno v pravi višini. V kolikor v pogodbi o zaposlitvi ni določena ekvivalenca obveznosti potem pogodbeno voljo strank zamenja zakonski minimum ene tretjine povprečne mesečne plače delavca, v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Nenazadnje je nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v ZDR določeno z namenom, da ščiti delavca. Naslovno sodišče je tovrstno določilo tolmačilo v škodo tožnice kot delavke, ker je za nazaj razglasilo konkurenčno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi za neveljavno in je tožnico prikrajšalo za nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 204/2001 obrazložilo, da temeljni kriteriji razlikovanja med ničnostjo in izpodbojnostjo je varstvo interesov, ki so zaščiteni. Določbe sedaj veljavnih delovnopravnih predpisov varujejo predvsem delavca in prav tako je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 187/2004 zapisalo, da samo pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali je nična in še to samo v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kako drugo sankcijo, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev katere očita pritožba. Sodišče prve stopnje pa je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge glede vprašanja zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je dogovorjena konkurenčna klavzula v 7. členu pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z 2. odstavkom 38. člena in 2. odstavkom 39. člena ZDR in zakaj ne zavezuje tožeče in tožene stranke ter ne more predstavljati pravne podlage za vtoževano odškodnino iz naslova konkurenčne klavzule. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvenega kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001 in da sta se stranki s pogodbo dogovorili za konkurenčno klavzulo ter obveznosti obeh pogodbenih strank v zvezi s klavzulo. V 7. členu pogodbe sta se stranki dogovorili: - delavka se zavezuje opravljati posle s področja zavarovalništva izključno za A. in da ne bo postala ustanovitelj ali družbenik oziroma delničar družbe, katere dejavnost je konkurenčna dejavnosti A. (razen, če pridobi predhodno soglasje) ter da ne bo za svoj ali tuj račun opravljala del ali sklepala poslov, ki sodijo v delovno področje zavarovalništva ter opravljala nobene dejavnosti oziroma dela, ki bi bili kakorkoli konkurenčni dejavnosti, ki jo opravlja A. V 2. odstavku 7. člena sta se dogovorili, da se delavka zavezuje, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja v A., ne glede na način prenehanja delovnega razmerja ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojno podjetništvo, katere dejavnost bi bila kakorkoli konkurenčna A., torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. V 4. odstavku pa sta se dogovorili, da v primeru, če o prekinitvi delovnega razmerja A. izrecno pisno ne odpove uveljavljanju konkurenčne klavzule je dolžan, po prenehanju delovnega razmerja, delavki izplačevati odškodnino za zmanjšanje možnosti pridobivanja prihodkov. Delavki pripada zaradi konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja, odškodnina v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in da se A. zavezuje odškodnino plačati najkasneje v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja delavke. Delavka je prosta, kakršnegakoli obveznosti iz naslova konkurenčne prepovedi le, v kolikor se A. o prekinitvi delovnega razmerja izrecno pisno odpove uveljavljanju konkurenčne klavzule.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da ker je dogovorjena konkurenčna klavzula v 7. členu pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z drugim odstavkom 38. člena in 2. odstavkom 39. člena ZDR in je manj ugodna od pogojev, kot jih zahteva Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ne zavezuje tožeče in ne tožene stranke in ne more predstavljati pravne podlage za vtoževano odškodnino iz naslova konkurenčne klavzule in je v posledici navedenega tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, konkurenčna klavzula ni bila v nasprotju s takrat veljavnimi določbami 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki so predvidevale možnost posebnega dogovora med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja, v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnjih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljeni z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Ker sta se pogodbeni stranki dogovorili za časovno razumno omejitev tožničine zaposlitve pri konkurenčnem podjetju (za dobo dveh let) in ker je konkurenčna klavzula urejala tudi tožničino pravico do odškodnine zaradi teh omejitev, tak dogovor ni bil izven okvirov načela pravne in socialne države, kot je ta okvir v zvezi s konkurenčno klavzulo opredelilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 (takšno je stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 439/2007 z dne 23. 3. 2009).

Pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila dogovorjena konkurenčna klavzula je bila sklenjena dne 1. 6. 2001, to je še v času veljavnosti ZDR/90. Glede na ta zakon in načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) je za presojo utemeljenosti zahtevka za plačila nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ključna vsebina dogovora strank pogodbi o zaposlitvi (ki predstavlja materialno pogodbeno pravo). Pri tem je seveda potrebno upoštevati splošne usmeritve in omejitve, ki v zvezi z razveljavitvijo 5. in 6. odstavka 7. člena ZDR/90 in 1., 2. in 3. odstavka tega člena izhajajo iz odločb Ustavnega sodišča RS U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 in U-I-81/97 z dne 14. 1. 1999. Tudi ZDR, ki je začel veljati s 1. 1. 2003, obstoječih pogodb o zaposlitvi in v njih dogovorjenih konkurenčnih klavzul ni razveljavil, zaradi česar je pri presoji potrebno upoštevati predvsem navedeno pogodbo. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 423/2007 z dne 21. 9. 2005 in sklepu VIII Ips 439/2007 z dne 23. 3. 2009. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dogovorjena konkurenčna klavzula, v 7. členu pogodbe o zaposlitvi tožnice, nima pravnega učinka zgolj zato, ker po 3. odstavku 39. člena ZDR/2002, mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule znašati najmanj tretjino povprečne mesečne plače, ki se izplačuje mesečno, medtem ko se je v določbi 7. člena pogodbe tožnica odpovedala dveletnemu opravljanju konkurenčne dejavnosti in bi zato prejela le znesek treh provizij, v zadnjih treh mesecih dela.

Glede na določbo 7. člena pogodbe o zaposlitvi, s katero se je tožnica obvezala, da po prenehanju delovnega razmerja še dve leti ne bo sklenila delovnega razmerja s konkurenčno družbo ali na kakšen drug odplačan ali neodplačan način delala zanjo in s tem izkoriščala tehnično proizvodnjo in poslovna znanja ter poslovne zveze, niti ne bo ustanovila konkurenčne družbe ali bo postala družbenik, sicer je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, tožena stranka pa se je zavezala, da bo tožnici v primeru prenehanja delovnega razmerja plačala odškodnino za zmanjšanje možnosti pridobivanja prihodkov, bi tožnici pripadala dogovorjena odškodnina že zato, ker bi dogovor o konkurenci spoštovala. Pri takšnem dogovoru je šlo za tožničino vnaprejšnjo in za določeno obdobje, tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pogodbeno odpoved konkuriranja, zato bi ji pripadalo nadomestilo tudi v primeru, ko ne bi izkazala priložnosti za dejansko konkuriranje, saj se je s pogodbeno klavzulo zavezala, da ne bo konkurenčno delovala. To pa je odločilen razlog zaradi katerega je bila tožnica upravičena do odškodnine zaradi teh omejitev.

Zaradi zmotne presoje sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do plačila dogovorjene odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule je ostalo dejansko stanje glede drugih okoliščin konkurenčne klavzule in plačila zahtevane odškodnine, vključno z njeno višino, v dosedanjem postopku, povsem nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo zaradi dopolnitve dokaznega postopka v nakazani smeri vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi 355. in 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008, ZPP-D) pritožbeno sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijane sodbe ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Za popravo nepravilnosti na pritožbeni obravnavi je šteti zgolj dopolnitev ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa izvedbo vseh oz. ključnih dokazov. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dokaznega postopka ni izvajalo v pravi smeri, ne gre za manjšo nepravilnost oz. pomanjkljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg navedenega pa je potrebno ugotoviti tudi, da izvedba celotnega postopka pred pritožbenim sodiščem v Ljubljani, prestavlja nesorazmerne stroške za stranke, ki stanujejo oz. imajo sedež na območju sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo je skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.