Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo prav zato, ker tožena stranka svojih jamčevalnih zahtevkov ni konkretizirala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 100,72 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 113114/2013 z dne 12. 7. 2013, ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 142,86 EUR, v primeru zamude s plačilom v določenem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka do plačila.

2. Zoper sodbo je laično pritožbo vložila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi, upniku pa naloži povračilo stroškov ugovora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, ter povrnitev nastale škode z dobavo in vgradnjo novih vrat. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke za (še delno) plačilo računa za enokrilna aluminijasta vrata, ki jih je tožena stranka naročila, tožeča pa dobavila. Dejansko stanje, ki ga v tem postopku ni mogoče izpodbijati, je v tej zadevi naslednje: tožeča stranka je vrata dobavila v skladu s ponudbo št. 11-2155, račun je zapadel v plačilo 7. 12. 2011, tožena stranka ga ni v celoti plačala, je pa tožečo stranko 22. 12. 2012 obvestila o stvarni napaki, nabiranju vlage na vratih. Na tem mestu višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da priloženo elektronsko sporočilo, na katerega se tudi v pritožbi sklicuje, dokazuje le, da je tožena stranka vrata reklamirala in kdaj. Vendar to za uspeh tožene stranke ne zadostuje in so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka toženi stranki nikoli ni predlagala znižanja kupnine ali zamenjave vrat. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožeča stranka je dokazala, da je dobavila vrata, kot so bila naročena in tudi da vrata niso bila v celoti plačana, zato je svoj zahtevek utemeljila. Tožena stranka pa v zvezi s stvarnimi napakami vrat in odgovornostjo tožeče stranke zanje, s čimer bi se svoje obveznosti plačila lahko razbremenila, ni podala zadostnih ter konkretnih trditev in dokazov, zato ji ni uspelo doseči zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke. Prav tako ni konkretizirala škode, za katero je trdila, da ji je nastala. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo prav zato, ker tožena stranka svojih jamčevalnih zahtevkov ni konkretizirala.

8. V pritožbi se tožena stranka sklicuje na 10 - letni garancijski rok. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih višje sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP(1)). Enako velja za dokaz, da je investitor dobavljena vrata na objektu zamenjal (račun št. 169/2012). Tudi tega je tožena stranka predložila šele v pritožbenem postopku, kar je prepozno in zato neupoštevno.

9. V zvezi z neresničnostjo navedb sodišča v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe višje sodišče pritožniku le pojasnjuje, da te ne predstavljajo dejanskih ugotovitev sodišča. V 2. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje namreč le povzelo trditve tožeče stranke, s katerimi je ta utemeljevala svoj tožbeni zahtevek.

10. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila nagrado za postopek s pravnim sredstvom, za kar ji ob upoštevanju izpodbijane vrednosti spornega predmeta 861,57 EUR gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) 68,80 EUR in 20% nagrade v višini 13,76 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 100,72 EUR.

Op. št. (1): V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.