Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora že vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega B.B. odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V pripor je bil obdolžencu vštet čas od 7.25 ure dne 1.3.2009, ko mu je bila odvzeta prostost. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve drugega odstavka 192. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi ali pa ga spremeni tako, da odredi milejši ukrep.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena.

B.

4. Zagovornica v zahtevi navaja, da izpodbijana sklepa ne navajata konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bil možen sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec ponovil določeno kaznivo dejanje oziroma da bo izrečene grožnje uresničil. Zato ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti popolnoma nejasni, v določeni meri pa tudi med seboj v nasprotju in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se sme zoper določeno osebo odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Pri tem se ne zahteva, da morajo biti podane vse primeroma naštete okoliščine (kumulativno), mora pa biti vselej podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

6. Sodišče prve stopnje je zaključek o danosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utemeljilo z okoliščinami, povezanimi s težo, načinom storitve, okoliščinami, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in z osebnimi lastnostmi storilca. Velika teža dejanja po oceni sodišča izhaja iz resnih groženj ter zagrožene kazni za očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 300. člena KZ-1. Obdolženec je namreč sedmim policistom, od katerih jih je šest z njim opravljalo postopek, sedmi B.R. pa takrat ni bil v službi, ampak ga je očitno obdolženec poznal, grozil, da jim bo prerezal vrat, njim in njihovim družinam vzel življenje, da bodo dobili metek v glavo oziroma da jim bo zabodel nož v vrat. V opisanem načinu storitve, predvsem upoštevaje navedene okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, je sodišče prepoznalo obdolženčevo vztrajnost, ki kaže na njegove osebne lastnosti in s tem na konkretno in realno ponovitveno nevarnost. Sodišče prve stopnje je torej obrazložilo okoliščine, ki tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati utemeljujejo nevarnost, da bo osumljeni kaznivo dejanje zopet ponovil, zato ne drži (splošno sicer pravilna) navedba zahteve, da zgolj teža kaznivega dejanja za sklep o ponovitveni nevarnosti ne zadošča. Takšni presoji dežurne preiskovalne sodnice je pritrdil senat Okrožnega sodišča v Ljubljani. Na podlagi dejstva, da naj bi obdolženec grozil policistom tako na kraju aretacije kot tudi policistom, ki so ga odpeljali v zdravstveno oskrbo, je obdolženca ocenil kot konfliktno osebo, ki težave rešuje z grožnjami in nasiljem. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da zaključek senata o osebnih lastnostih obdolženca ni obrazložen.

7. Neutemeljene so navedbe zahteve, da "sodišči nista napravili obrazloženih sklepov, v čem naj bi bila grožnja za varnost ljudi resna do mere, da bi odtehtala poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode". Pri presoji sorazmernosti odreditve pripora sta sodišči upoštevali način storitve kaznivega dejanja, težo kaznivega dejanja in predpisano zaporno kazen ter stopnjo ponovitvene nevarnosti. Na podlagi navedenih okoliščin sta utemeljeno sklepali, da z milejšimi ukrepi varnosti policistov, ki bi jih obdolženec s ponavljanjem istovrstnih kaznivih dejanj ogrozil oziroma zoper njih uresničil grožnje, ni mogoče zagotoviti. Zato tudi očitana kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP ni podana. Sicer pa utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep (prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP ali hišni pripor po 199.a členu ZKP) ne pride v poštev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 18.2.1999, opr. št. I Ips 41/1999).

8. Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obdolženega B.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).