Jedro

Oseba s priznanim statusom žrtve vojnega nasilja - otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ima samo pravico do vojne odškodnine po ZSPOZ in ne po ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 28.6.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote T. z dne 16.5.2002. Z njo je prvostopni upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje pravic do zdravstvenega varstva, zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, povračila potnih stroškov, priznanja pokojninske dobe in doživljenjske rente.

Po presoji upravnega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnici na podlagi njenega zahtevka priznan status žrtve vojnega nasilja - otrok starša, ki je bil ubit kot sodelavec NOB. Na podlagi 2. odstavka 8. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 67/97, 43/99 in 28/2000 - ZŽVN) v zvezi z 8. odstavkom 2. člena ZŽVN je tožnici priznana pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu. ZŽVN v 2. odstavku 8. člena določa, da ima žrtev vojnega nasilja iz 8. odstavka 2. člena ZŽVN (otroci, katerih starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB) samo pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da tej kategoriji žrtev vojnega nasilja ne gredo pravice, navedene v 1. odstavku 8. člena ZŽVN, ki se sicer lahko priznajo drugim kategorijam žrtev vojnega nasilja.

V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sledilo napačnim zaključkom tožene stranke ter prvostopnega organa. Tožena stranka je tožnici priznala le pravico do vojne odškodnine, ne pa tudi pravice, ki jih je tožnica uveljavljala naknadno, to so pravice do zdravstvenega varstva, zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, povračilo potnih stroškov, priznanja pokojninske dobe ter doživljenjske rente. Izpodbijana sodba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotni uporabi materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje, pri čemer pa se vse stroške tožnice, tudi stroške te pritožbe, naloži v plačilo toženi stranki.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnici z odločbo Upravne enote T. z dne 21.11.2000 priznan status žrtve vojnega nasilja - otrok starša, ki je bil ubit kot sodelavec NOB. Na tej podlagi je pravilno sklepanje, da tožničinemu zahtevku za priznanje pravic žrtvi vojnega nasilja po 1. odstavku 8. člena ZZVN ni mogoče ugoditi. Namreč 2. odstavek 8. člena ZZVN izrecno določa, da ima žrtev vojnega nasilja iz 8. odstavka 2. člena tega zakona, to pa je otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, samo pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu. To pa je Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001 in 111/01 - ZSPOZ).

Zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeni razlogi pa neutemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča, tako kot v tem primeru, le o zakonitosti upravnega akta in kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka.

Na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.