Jedro

V 4. točki poziva k odgovoru na tožbo je bil toženec izrecno opozorjen, da tudi v primeru, če bo podal soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo, sicer bodo nastopile posledice, ki jih zakon predvideva za primer, če tožena stranka ne odgovori na tožbo. Gre za jasen pravni pouk, zato je zmoten pritožbeni očitek, da bi toženec moral biti v povabilu k mediaciji posebej poučen o razmerju do poziva k odgovoru na tožbo. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da iz pouka v 4. točki poziva k odgovoru na tožbo ni mogoče ugotoviti, katere posledice so mišljene. Ta točka poziva se izrecno sklicuje na posledice, ki so predvidene, če toženec ne odgovori na tožbo, te posledice pa jasno izhajajo iz besedila 3. točke tega poziva (izdaja zamudne sodbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je v roku 8 dni, od vročitve te sodbe, dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2021 (I. točka izreka) ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 223,99 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uveljavlja kršitev iz sedme točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da mu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, saj je hkrati z njo prejel povabilo k postopku mediacije. V tem povabilu ni bil poučen o posledicah opustitve odgovora na tožbo. Ker o pravilnem vročanju sodba nima odločilnih razlogov, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podano soglasje za mediacijo pomeni, da toženec ne priznava navedb v postopku. Za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen pogoj, da navedbe tožbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi. V spis vložena odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazuje, da tožnik poskusnega dela ni opravil, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti kontradiktorni postopek. Glede ugotovitev o posameznih kršitvah iz odpovedi je sodišče kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Materialno pravo je uporabilo pravilno.

6. Tožnik izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je toženec podal zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (5. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

7. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da so bili izpolnjeni vsi našteti pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato pritožbeni očitek o kršitvi iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da tožencu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, ker je hkrati z njo prejel povabilo k postopku mediacije. Takšna posledica ne izhaja niti iz ZPP niti iz Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS, Ur. l. RS, št. 97/2009 in nadaljnji). Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določbo Programa ARS pri Delovnem sodišču v Celju, po kateri sodnica v treh dneh od prejema zadeve, v kateri je vložen odgovor na tožbo, oceni, ali je primerna za mediacijo, in posreduje strankam ponudbo z obrazcem za soglasje. V 4. točki poziva k odgovoru na tožbo je bil toženec izrecno opozorjen, da tudi v primeru, če bo podal soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo, sicer bodo nastopile posledice, ki jih zakon predvideva za primer, če tožena stranka ne odgovori na tožbo. Gre za jasen pravni pouk, zato je zmoten pritožbeni očitek, da bi toženec moral biti v povabilu k mediaciji posebej poučen o razmerju do poziva k odgovoru na tožbo.1 Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da iz pouka v 4. točki poziva k odgovoru na tožbo ni mogoče ugotoviti, katere posledice so mišljene. Ta točka poziva se izrecno sklicuje na posledice, ki so predvidene, če toženec ne odgovori na tožbo, te posledice pa jasno izhajajo iz besedila 3. točke tega poziva (izdaja zamudne sodbe). Ker ni bilo nobenih napak v postopku vročanja tožbe v odgovor, pritožba zmotno očita, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do hkratnega vročanja povabila k mediaciji in pravilnosti pravnih poukov. Navedeno ni predstavljalo odločilnega razloga, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Po mnenju pritožbe soglasje za mediacijo, ki ga je toženec podal v roku za odgovor na tožbo, pomeni, da ne priznava dejstev iz tožbe, zato mu sodišče prve stopnje zmotno očita neaktivnost. Očitek ni utemeljen. V 2. in 3. točki poziva k odgovoru na tožbo je bil podrobno poučen, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen in kaj mora vsebovati (trditve in dokaze), podpisano soglasje za mediacijo pa teh sestavin ne vsebuje.

10. Neobstoj pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP pritožba utemeljuje s tem, da iz odpovedi, ki je bila priložena tožbi, izhaja stališče toženca, da tožnik ni opravil poskusnega dela. Očitek ni utemeljen. S predloženo odpovedjo je tožnik dokazoval tožbeno trditev, da mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožencem, prenehala veljati zaradi očitanega neuspešno opravljenega poskusnega dela. Da je bil odpovedni razlog nezakonit, pa je utemeljeval z dejstvi, ki jih je sodišče prve stopnje zaradi tega, ker toženec ni odgovoril na tožbo, utemeljeno štelo za resnična. Pritožba zato zmotno navaja, da bi tožbene navedbe morale biti predmet kontradiktornega postopka in da so bile kršene določbe o izvedbi neposrednega postopka (4. člen ZPP) in o dokazni oceni (8. člen ZPP).

11. Z navedbo, da je bila tožniku odpoved vročena osebno šele 24. 12. 2021 in da je zato tožba preuranjena, pritožba uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP).

12. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo pri obrazložitvi sklepčnosti tožbenega zahtevka. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine (odpovedi), in med samo to listino.

13. Prvostopenjski ugotovitvi, da je bil toženec seznanjen z odsotnostjo tožnika z dela dne 18. 11. 2021 in razlogom zanjo, pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta ugotovitev je namreč skladna z vsebino odpovedi, iz katere izhaja, da se tožnik 18. 11. 2021 ni pojavil na delovnem mestu in se je izgovoril, da se zaradi družinskih težav ne počuti dobro. Glede na načelo afirmativne litiskontestacije je pravilno upoštevalo tožnikovo trditev, da je za ta dan zaprosil za prosto zaradi družinskih težav, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da odpoved niti ne vsebuje izrecnega očitka o neupravičenem izostanku, ki ga omenja pritožba.

14. Ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe o odpovednem očitku, da je toženec obvestil tožnika, da želi izvesti testiranje na droge 19. 11. 2021, kar pa je ta zavrnil in se od takrat dalje ni javil na telefon. Tudi v tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožbeno trditev, da je toženec res tožnika v telefonskem razgovoru seznanil, da ga pošilja v Slovenijo, kjer naj bi 23. 11. 2021 opravil psihofizični test in test na substance, zato se je tožnik vrnil v Slovenijo 20. 11. 2021, zanika pa odklonitev testa in neoglašanje na telefon. Očitano kršitev ZPP pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi z izpodbijanjem prvostopenjske obrazložitve, da naj bi se po navedbah toženca od 18. 11. 2021 tožnik ne oglašal na telefon, saj je tako dejansko zapisano v drugem odstavku druge točke odpovedi.

15. Nadaljnji odpovedni očitek se je nanašal na to, da je tožnik začetek meseca oktobra 2021 odšel že zjutraj z delovnega mesta in štiri dni ni bival v stanovanju, katerega ima podjetje najeto za zaposlene. Pritožba se sklicuje, da je to nebivanje povezala z neupravičenim odhodom z delovnega mesta v začetku oktobra, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da odpoved izrecno ne očita neupravičenega odhoda, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo, da je tožnik imel pooblastilo za samostojne organizacijske odločitve in da je določal delovni čas samostojno. Glede na tožbene trditve, da v navedenih štirih dneh tožnik res ni bival v službenem stanovanju, ampak pri "obisku", katerega je imel, pri čemer je tudi v teh dneh redno opravljal svoje delo, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da navedeno ne utemeljuje podane odpovedi.

16. Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje nedopustno izvajalo dokazno oceno glede odpovednega očitka, da je tožnik prišel na delovno mesto 26. 9. 2021 brez potnega lista, zaradi česar je moral zopet v Slovenijo, kjer se je zadržal slab teden. Prvostopenjsko sodišče ni izvajalo dokaznega ocenjevanja, ampak je zaradi načela afirmativne litiskontestacije upoštevalo tožbene trditve, da je tožnik pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi obvestil toženca o poteku veljavnosti potnega lista, a je ta soglašal z uporabo osebne izkaznice za potovanje in bivanje na Švedskem, nato pa 29. 9. 2021 tožnika napotil v Slovenijo z namenom ureditve potnega lista, kar je ta storil in se nato s prvo možno letalsko povezavo vrnil na Švedsko. Navedeno ne utemeljuje odpovednega razloga, kot ga tudi ne utemeljuje nadaljnji očitek, da se je tožnik v času bivanja na Švedskem večkrat odpravil v Slovenijo. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da ni jasno, kdaj naj bi bili ti odhodi, kaj je bil njihov razlog in da v zvezi z njimi tudi ni bil očitan neupravičen izostanek.

17. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zaradi neutemeljenega odpovednega razloga tožniku podana odpoved nezakonita in je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu, reparacijskemu in stroškovnemu tožbenemu zahtevku.

18. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

19. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), pa tudi sicer v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec sam svoje stroške ne glede na morebitni uspeh v postopku (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Tožniku je na podlagi citiranih določb ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 24/2015 in nadaljnji) dolžan povrniti 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. tč. tar. št. 15 OT) in 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 229,50 EUR. Dolguje mu tudi 22 % DDV (50,49 EUR), skupaj 279,99 EUR.

1 Prim. I Cp 330/2020, I Cp 35/2022.