Jedro

Promocijska brošura banke, v kateri so natisnjeni pogoji varčevanja in primeroma naveden izračun ob predpostavki zviševanja obrestnih mer, ni ponudba v smislu 32. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek, ki predstavlja razliko med zneskom privarčevanih sredstev, ki se določi na podlagi pogodbe o modrem varčevanju št. X z upoštevanjem obrestne mere v višini 3,55% do 30.12.2001 in 3,65% od 31.12.2001 do 7.11.2006 in že izplačanim zneskom 5.572.118,09 SIT privarčevanih sredstev po pogodbi o modrem varčevanju št. X z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2006 dalje do plačila. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo in glede stroškov postopka odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Proti zavrnilnem delu sodbe se pritožuje tožnica in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da sta v sporu dve neenakopravni stranki. Tožnica je laik, tožena stranka pa je ponudnik finančnih storitev, ki razpolaga z večjim pravnim, ekonomskim in tehničnim znanjem, zato bi moralo sporno razmerje presojati tako, da bi upoštevalo temeljna pravna načela obligacijskega prava ter razlago o vnaprej pripravljeni pogodbi, saj bi na ta način bila zagotovljena enakopravnost pogodbenih strank. Po mnenju pritožnice je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da brošura ni bila ponudba za sklenitev pogodbe o varčevanju. Prav na podlagi te brošure se je namreč tožnica odločila za sklenitev pogodbe. Tožena stranka je oglaševala podatke o rasti obrestnih mer tudi na spletu, saj je bila ta okoliščina bistveni element ponudbe. Pogodba je bila vnaprej pripravljena, določba glede obrestnih mer je premalo definirana, zato je sodišče ne bi smelo tolmačiti v korist tožene stranke. Da je brošura predstavljala ponudbo, dokazuje ravnanje tožene stranke, da se je varčevalcem, ki so sklenili pogodbo v letu 1999, obrestna mera povečevala v skladu s podatki iz brošure. Pritožnica zatrjuje, da nikoli ni bilo govora o spreminjanju obrestne mere glede na vsakokratne sklepe banke o obrestnih merah. V pogodbi je govora le o enem sklepu, mišljeno je za sklep iz leta 1999 in sprememba v letu 2000. Tožena stranka je v letu 2002 začela spreminjati obrestne mere, ko je ugotovila, da na trgu ne dosega pričakovana dobička, čeprav s pogodbo spreminjanje obrestnih mer ni bilo dogovorjeno. Če pa je to že storila, bi morala tožnico obvestiti o tem dejstvu, da bi se tožnica vedela ravnati vnaprej. Tožena stranka o spremembah obrestnih mer tožnice ni nikoli obvestila. Če bi namreč tožnica bila s tem dejstvom seznanjena, ne bi vlagala večjih zneskov depozita. Da je bilo ravnanje tožene stranke nepravilno, dokazuje tudi opozorilo B. S. poslovnim bankam, ki ga je tožnica predložila v spis. Po mnenju pritožnice je odločitev prvostopnega sodišča takšna, da pogodbi zvesta stranka nima pravice, da zahteva izpolnitev pogodbe, to je povečanje obrestne mere po vsakem izpolnjenem varčevalnem letu, ker ji je to po mnenju sodišča preprečila pogodbi nezvesta stranka, ko je v očitnem nasprotju s pogodbo zavestno sprejemala neveljavne sklepe. Ker je odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka nepravilna, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta dne 8.11.2001 sklenili pogodbo o modrem varčevanju št. X, s katero sta se dogovorili, da bo tožnica kot varčevalka najmanj eno leto oziroma največ 60 mesecev redno mesečno polagala najmanj s pogodbo dogovorjene zneske na varčevalni račun. Obrestna mera je bila v prvem letu varčevanja dogovorjena v višini 3,55%. Pogodbeni stranki sta se v 5. členu dogovorili, da se obrestna mera spreminja v skladu s sklepom o obrestnih merah banke. Ob vsakem zaključenem pogodbenem letu se obrestna mera poveča v skladu s sklepom o obrestnih merah banke. Povišana obrestna mera velja le pod pogojem, da varčevalec vplačuje mesečne pologe do konca tekočega pogodbenega leta. Sredstva se revalorizirajo v rokih, višini in na način v skladu s sklepom o obrestnih merah banke. Takšno pogodbeno določilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je obrestna mera spremenljiva, spreminja pa se upoštevaje vsakoletni sklep banke o obrestnih merah banke. V obdobju sklenitve pogodbe, zlasti pa še pred tem obdobjem, so bile razmere na finančnem trgu očitno ugodne, saj so se obrestne mere v banke zviševale. Na podlagi takšnih razmer je bila tudi pripravljena promocijska brošura in določilo v pogodbi o obrestni meri, ki je predvidevalo le zvišanje obrestnih mer in ne znižanja. Višina zvišanja obrestnih mer v posameznih letih varčevanja je bila odvisna od vsakokratnega sklepa banke, saj obrestne mere niso bile določene vnaprej, pač pa le za prvo leto varčevanja. Če bi veljalo stališče tožnice, ki ga obsega vtoževana terjatev, da bi morala tožena stranka pri obračunu obresti upoštevati obrestne mere iz promocijske brošure po posameznih letih varčevanja oziroma, da se zapis v 5. členu pogodbe o sklepih banke o obrestni meri nanaša na sklepa iz let 1999 in 2000, potem bi bile te obrestne mere zapisane v 5. členu pogodbe, saj ne bi bilo nobenega razloga, da bi se takšen dogovor, če bi res obstajal, odrazil tudi v zapisu pisno sklenjene pogodbe. Logično in življenjsko sprejemljivo je, da je takšen primerjalni izračun donosa privarčevanih sredstev, kot izhaja iz promocijske brošure banke iz meseca junija 2000, pritegnil pozornost mnogih varčevalcev in se je tudi tožnica odločila za sklenitev pogodbe na podlagi ugodnega primerjalnega izračuna. Vendar pa nagib za sklenitev odplačne pogodbe ni pomemben in na veljavnost pogodbe nima nobenega vpliva. Promocijska brošura namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ponudba v smislu 32. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), temveč predstavlja le vabilo k dajanju ponudb kot to določa 35. člen ZOR. Povsem sprejemljivo je, da je tožnica na podlagi takšne brošure dala svojo ponudbo za sklenitev pogodbe o varčevanju, ki pa glede višine obrestnih mer ni bila sklenjena pod pogoji, objavljenimi v brošuri, pač pa so bili dogovorjeni drugačni pogoji.

Res je tožena stranka kot gospodarsko močnejša stranki, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, pripravila pogodbo vnaprej, zato bi bilo potrebno ob upoštevanju določbe 100. člena ZOR nejasno določilo v takšni pogodbi razlagati v korist tožeče stranke, vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da določilo 5. člena pogodbe ni nejasno, saj je v njem dogovor o obrestovanju depozita jasen in določljiv. Vsekakor pa vsebine 5. člena pogodbe v nobenem primeru ni mogoče razumeti tako kot zatrjuje tožnica, torej, da bi morale biti upoštevane obrestne mere iz promocijske brošure. Tožnica je takšno pogodbo podpisala. Ob upoštevanju okoliščine, da je tožnica magistra ekonomije, ne more biti dvoma, da je vedela ali bi vsaj morala vedeti, kaj predstavlja dogovor o obrestnih merah, zapisan v 5. členu pogodbe, v katerem promocijska brošura, na katero se sklicuje, ni omenjena niti z besedo. Če se tožnica z vsebino natisnjene pogodbe ne bi strinjala, bi pač podpis pogodbe odklonila in le-ta ne bi bila sklenjena. Ker pa jo je podpisala in svojo obveznost tudi izpolnila, lahko od tožene stranke zahteva le izpolnitev prevzete obveznosti, ki pa v celoti ni bila takšna, kot jo tožnica uveljavlja v tem postopku, pač pa takšna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje v obsodilnem delu sodbe. Pričakovanja obeh pogodbenih strank o zviševanju obrestnih mer na depozite, se očitno niso izpolnila, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se ob upoštevanju dogovora v 5. točki pogodbe obrestna mera ne sme zniževati, tožnica pa ni upravičena do zvišanja obrestne mere po posameznih letih varčevanj, ker sklepa o zvišanju obrestnih mer po 31.1.2002 ni bilo več, v promocijski brošuri navedene obrestne mere pa v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati, ker se pogodbeni stranki o tem nista dogovorili. Res bi bilo profesionalno ravnanje tožene stranke, da bi varčevalce ob dejstvu, da se obrestne mere niso zvišale, kot je obljubljala, pač pa zniževale, o teh okoliščinah obvestila na ustrezen oseben način. Vendar pa dejstvo, da tega ni storila, ne more vplivati na drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj mora sodišče upoštevati s pogodbo dogovorjene obveznosti, ki pa toženi stranki takšnega ravnanja ni nalagala, niti ni bila v korist tožnice dogovorjena možnost odstopa od pogodbe, če se obrestna mera ne bo zviševala.

Tudi okoliščine, da je Banka Slovenije v letu 2003 opozorila poslovne banke na nekatere pomanjkljivosti v natisnjenih pogodbah in jih pozvala na transparentnost poslovanja, na obravnavo konkretnega primera ne more vplivati. Za odločitev so odločilne okoliščine le, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o varčevanju z vsebino, ki iz nje izhaja in da je pogodba veljavna, zato sta jo pogodbeni stranki dolžni izpolniti v skladu z dogovorom tako, kot je zapisana. Tožnica je pogodbo izpolnila, z odločitvijo v obsodilnem delu sodbe pa bo izpolnjena tudi obveznost tožene stranke.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna. Sodba ni obremenjena niti z zatrjevanimi kršitvami določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje sodba razloge o odločilnih dejstvih, niti s kakšno drugo kršitvijo določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev pritožbenih stroškov. Na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP te stroške nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.