Jedro

V zahtevi za izdajo začasne odredbe mora biti navedeno, kakšna konkretna začasna ureditev stanja je zahtevana, kakšne ukrepe, prepovedi ali ravnanja naj sodišče odredi in tudi verjetno izkazana in utemeljena potreba po tej ureditvi, kot tudi nastanek hujših škodljivih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 292/2001-4, z dne 20.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu proti odločbi tožene stranke z dne 7.11.2001. S to odločbo je tožena stranka spremenila sklep Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Enota C., z dne 19.10.2001 in odločila, da se izvršitev sklepa ravnatelja Srednje strokovne in poklicne šole C. z dne 20.8.2001 o prenehanju delovnega razmerja delavke N.F., zadrži do njegove pravnomočnosti v delovnem sporu. Tožeča stranka je predlagala, da se izvršitev sklepa o zadržanju izvršitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja zadrži dokler ne bo o tem odločilo delovno sodišče v delovnem sporu. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ni opredelila pravne podlage za odločanje o začasni odredbi, ker pa se njena zahteva glasi na odložitev izvršitve upravnih aktov, to napotuje na izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS. Vendar pa je, glede na vsebino izpodbijanih aktov tožene stranke, presodilo, da gre za predlog za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Ta določa, da lahko tožnik zahteva začasno odredbo tudi za začasno ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali odvrne grozeče nasilje. Po presoji prvostopnega sodišča je pravno razmerje tožeča stranka izkazala, ni pa izkazala nadaljnega pogoja, torej možnosti nastanka hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja. Te okoliščine mora tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasno odredbo verjetno izkazati. Njene navedbe, da ima delavka, ki ji je bilo izrečeno prenehanje delovnega razmerja, zagotovljeno pravno varstvo v delovnem sporu in bo v primeru ugodne rešitve, pridobila vse pravice za nazaj, v kolikor pa ne bi uspela, bi pomenila ohranitev izpodbijanih aktov, ki onemogočajo izvršitev sklepa delodajalca z dne 20.8.2001, ustvarjanje neupravičenega umetnega delovnega razmerja z vsemi materialnimi obveznostmi do delavke, niso zadostna podlaga za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka ni navedla, kakšne materialne obveznosti naj bi nastale, da bi jih bilo mogoče šteti kot hujše škodljive posledice in v čem bi se te odražale. Zaradi neizkazanih pogojev je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je obstoj verjetnosti nastanka hujših škodljivih posledic izkazala. To je razvidno iz obrazložitve predloga in njenih navedb, ki pojasnjujejo, kakšne bodo posledice v primeru, če bo onemogočena izvršitev sklepa delodajalca z dne 20.8.2001. V breme delodajalca bo ustvarjeno neupravičeno delovno razmerje, ki utegne, zaradi dolgotrajnega postopka pred delovnim sodiščem, trajati tudi več let. To bo pa povzročilo še nadaljne hujše posledice v obliki materialnih obveznosti tožeče stranke kot delodajalca, kar bi moralo biti sodišču znano kot splošno znano dejstvo brez dodatnega formalnega navajanja. Gre za materialne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja torej za plačo, dodatke in prejemke iz delovnega razmerja ter tudi prispevke iz naslova izplačanih denarnih prejemkov iz naslova delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za začasno odredbo ugodi, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bistvo 2. odstavka 69. člena ZUS, da se na njegovi podlagi zahteva začasna ureditev stanja, nastalega zaradi izpodbijanega akta torej akta, ki je začel učinkovati, pa so se kot posledice tega učinkovanja pojavile okoliščine za uporabo 2. odstavka 69. člena ZUS. Začasna odredba po navedeni določbi ZUS je odredba o ureditvi stanja glede na sporno razmerje. Tožnik lahko zahteva njeno izdajo takrat, kadar je zaradi izvrševanja izpodbijanega akta verjetno izkazana potreba začasne ureditve, da se mu odvrnejo hujše škodljive posledice.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Zato bi morala v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti, kakšno konkretno začasno ureditev stanja zahteva, kakšne ukrepe, prepovedi ali ravnanje naj sodišče odredi in tudi verjetno izkazati in utemeljiti potrebo po tej ureditvi, kot tudi nastanek hujših škodljivih posledic. Ponuditi bi morala ustrezne dokaze, ki kažejo na to, da bi take posledice res utegnile nastati in kdaj jih je mogoče pričakovati. Glede na trditev tožeče stranke, da naj bi bila delavka, na katero se nanaša izpodbijana odločba, v bolniškem staležu od 4.10.2001, pa bi morala biti izkazana tudi potreba za začasno ureditev stanja. Stopnja verjetnosti mora biti izkazana z navedbo konkretnih posledic, ki grozijo ali že obstajajo. Škodljive posledice izvrševanja spornega razmerja morajo biti hujše, torej take, da jih je ali, da jih bo težko popraviti. Tudi zatrjevanje možnega nastanka neugodnih materialnih obveznosti, ki bi tožeči stranki nastale kot posledica izvrševanja izpodbijane odločbe, ne more biti relevantna podlaga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj bi morala izkazati, v čem so take posledice hujše in težko popravljive. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala zakonitih pogojev za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, in potrdilo izpodbijani sklep.