Jedro

Pravica do sodelovanja pooblaščenca oziroma osebe, ki jo kot pomoč in podporo izbere prosilec, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je kot pravica prosilca, o kateri mora biti prosilec izrecno seznanjen že pred samo podajo prošnje, izrecno določena in poudarjena v ZMZ in Pravilniku in kot taka ne more in ne sme biti odvisna od predhodne ali naknadne presoje o tem, na kakšen način naj bi v posameznem primeru odsotnost ali prisotnost pooblaščenca oziroma strokovnega pomočnika prosilcev pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30. 7. 2009, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka). S sklepom pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Uradni list RS, št. 111/07) in 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji) po predhodnem sklepu o združitvi postopkov v pospešenem postopku odločila, da se prošnje za mednarodno zaščito prosilcev A.B. (rojenega 10. 9. 1981), B.B. (rojene 3. 12. 2006 v L.) in C.B. (rojenega 17. 6. 2008 v F.) in prosilcev, ki trdijo, da so D.B. (rojena 1. 9. 1985), E.B. (rojen 2. 8. 2002) in F.B. (rojen 4. 1. 2005), državljanov Republike Kosovo, kot očitno neutemeljene zaradi razlogov iz četrte alineje 55. člena ZMZ in da morajo po pravnomočnosti odločbe nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da po proučitvi obravnavanega primera zaključuje, da tožena stranka tožnikom ni omogočila učinkovitega zavarovanja tožnikovih pravic, saj jim ni zagotovila pravice do pripadajoče pravne pomoči v postopku podaje prošenj za mednarodno zaščito. Ker gre po oceni sodišča za takšno kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi se spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlaga, da pristojno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba tožnikov zavrne, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Meni, da iz dokumentov upravne zadeve jasno in nedvoumno izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje brez vsake dejanske in pravne podlage.

4. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V II. Poglavju Temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite je v tretjem odstavku 7. člena ZMZ določeno, da mora uradna oseba kot enega izmed temeljnih načel v postopku omogočiti prosilcem, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice po tem zakonu in poskrbeti, da nevednost in neukost prosilcev ni v škodo njihovim pravicam. Po četrtem odstavku 7. člena ZMZ pa je treba v vseh primerih brez izjeme upoštevati temeljna postopkovna jamstva, določena v 8. členu ZMZ, med drugim tudi, da mora biti v jeziku, ki ga razume, obveščen o azilnem postopku v Republiki Sloveniji in o pravicah in obveznostih v času postopka ter o možnih posledicah v primeru, da teh obveznosti ne upošteva in ne sodeluje s pristojnimi organi. Po tretjem odstavku 43. člena ZMZ se pri pri sprejemu prošnje upoštevajo temeljna postopkovna jamstva, določena v prvi, drugi in tretji alineji 8. člena ZMZ kot tudi pravila osebnega razgovora iz 47. člena ZMZ, po katerem so lahko pri osebnem razgovoru prisotni zakoniti zastopnik in pooblaščenec prosilca, ob soglasju prosilca pa tudi predstavnik Visokega komisariata (drugi odstavek). Na prosilčevo izrecno željo je lahko prisotna tudi oseba, ki si jo v pomoč ali podporo izbere prosilec (tretji odstavek), enako pa določa tudi 19. člen Pravilnika o obliki, vsebini in načinu sprejema prošnje za mednarodno zaščito – Pravilnik (Uradni list RS, št. 68/2008).

7. Iz dejanskega stanja, povzetega v izpodbijani sodbi, in iz spisne dokumentacije izhaja, da so prosilci dne 18. 12. 2008 v Centru za tujce podali lastnoročno izjavo, da želijo v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Zato je pristojni organ takoj organiziral sprejem prošenj ter se dogovoril za prevoz tožnikov v Azilni dom v L., v katerem naj bi naslednji dan 19. 12. 2008 ob 14. uri sprejeli njihove prošnje ob navzočnosti C.C. kot njihovega pooblaščenca. Že predhodni večer in istega dne zjutraj je C.C. svojo prisotnost opravičil, zato je bilo dogovorjeno, da se sprejem prošenj preloži na ponedeljek 22. 12. 2008 ob 9. uri, svojo udeležbo pa je za ta datum potrdil tudi prevajalec. Vodja Azilnega doma je odredila, da družina B. ostane do ponedeljka v sprejemnih prostorih Azilnega doma. Naknadno pa je vodstvo Sektorja za azil odločilo, da se prošnje družine B. sprejmejo še istega dne, torej 19. 12. 2009, brez prisotnosti C.C. Po naročilu vodje Azilnega doma je bil g. C., ki je bil v tem času trenutno v Azilnem domu, seznanjen z odločitvijo, da se bodo vloge sprejele še isti dan, četudi ne bo prisoten, ker tujci ne morejo čakati v sprejemnici. Gospod C. je zato polnoletnima prosilcema svetoval, da naj povesta vse podatke o sebi, glede razlogov pa naj navedeta, da so isti kot pri prvi oziroma predhodni vlogi, o vseh drugih, bolj zapletenih vprašanjih pa naj bi tožnika odgovarjala kasneje ob njegovi pravni pomoči. Tožnika sta tako v postopku sprejema njunih prošenj tudi očitno ravnala in izrecno izjavila, da danes, torej ob vložitvi prošnje, ne potrebujeta njunega odvetnika C.C., na vsa posebna vprašanja pri podaji prošnje pa sta oba izrecno izjavila, da bosta na njih odgovarjala le ob prisotnosti njunega advokata C.C. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila temeljno načelo iz tretjega odstavka 7. člena ZMZ, saj s tem ko ni omogočila, da tožniki podajo svojo prošnjo na že dogovorjeni datum ali pa v nadaljevanju postopka ob po zakonu nedvomno pripadajoči jim pravici do pravne pomoči, ni omogočila da tožniki čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice po tem zakonu, pravilna in zakonita. Zato kot neumestne tudi zavrača vse pritožbene navedbe o siceršnjem spoštovanju vseh pravic tožnikov in določb ZMZ v postopku ter o statusu in pooblastilu C.C. ter dodaja, da mora biti spoštovanje in upoštevanje temeljnih postopkovnih načel in jamstev, določenih v ZMZ in ZUP, še zlasti v izjemno občutljivih postopkih za priznanje mednarodne zaščite stalna in ne samo deklaratorna skrb ter dolžnost tožene stranke, zato se se mora uresničevanje teh načel in jamstev neposredno odražati tudi in predvsem v posameznih konkretnih primerih.

9. Vrhovno sodišče zato ne sprejema pravnih naziranj tožene stranke o tem, kakšna je sploh vloga in možnost vplivanja pooblaščenca oziroma osebe, ki si jo kot pomoč in podporo izbere prosilec, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Pravica do njihovega sodelovanja je kot pravica prosilca, o kateri mora biti prosilec o njej izrecno seznanjen že pred samo podajo prošnje, izrecno določena in poudarjena v ZMZ in Pravilniku in kot taka ne more in ne sme biti odvisna od predhodne ali naknadne presoje o tem, na kakšen način naj bi v posameznem primeru odsotnost ali prisotnost pooblaščenca oziroma strokovnega pomočnika prosilcev pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

10. Zato gre ta pravica prosilcem vedno, kadar to izrecno zahtevajo, v okviru uresničevanja temeljnega načela iz tretjega odstavka 7. člena ZMZ pa je, da se prosilcem za mednarodno zaščito omogoči, da še posebej tudi to pravico, to je pravico do pooblaščenca oziroma osebe iz tretjega odstavka 47. člena ZMZ, čim lažje zavarujejo in uveljavijo.

11. Ker je bilo treba pritožbo zavrniti še iz tega razloga, se Vrhovno sodišče do drugih pritožbenih navedb niti ni opredelilo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (72. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).