Jedro

Izpolnjevanje preživninske obveznosti je mogoče zahtevati le za naprej.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 2.300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1999 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora tožencu povrniti 402.720,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2003 dalje. Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo, da mora tožencu povrniti še 125.280,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 77.470,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 42/2003, v nadaljevanju ZZZDR) v 123. členu določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke. Ta pravica pripada otroku samemu in jo zato lahko tudi sam iztoži. Tožnik jo je zato uveljavljal tako za nazaj, kot za naprej. Samo zaradi pristojnosti je potem sodišče sprva enoten zahtevek razdelilo na dva dela, in sicer na tistega, ki se nanaša na preživninsko obveznost za naprej in na onega, s katerim zahteva tožnik preživljanje za nazaj (do vložitve tožbe).

Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo 133. člen ZZZDR, saj ga je iztrgalo iz konteksta poglavja o dolžnosti preživljanja. Ta določba namreč ne izključuje pravice otroka do uveljavljanja preživnine, saj jo lahko izterja kadarkoli. Določba 133. člena ZZZDR se nanaša na pravico do tožbe za osebo, ki je imela izdatke za preživljanje. Noben predpis ne določa, da bi imel pravico izterjati preživnino za čas do vložitve tožbe zgolj tisti, ki je imel izdatke s preživljanjem (ne pa tudi preživninski upravičenec). Pritožbeno sodišče je sicer nakazalo, da preživnine namesto toženca ni plačeval nihče ter da je očitno mati zalagala preživnino tudi za toženca. Pri tem pa je brez pravne podlage domnevalo, da je mati s to izpolnitvijo dejansko prevzela preživninsko terjatev do toženca. Za kaj takega bi bil potreben pravni posel, o katerem bi moral biti obveščen tudi toženec. Ker pa takega posla ni bilo, je tožnikova mati izpolnjevala svoj del preživninske obveznosti, za toženčev del pa je ostal tožnik prikrajšan. Če je kdaj kaj založila, česar ni bila dolžna, bi seveda lahko od tožnika terjala nazaj (najverjetnejše tako, da bi zmanjšala svojo preživninsko obveznost). Vendar v nobenem primeru ne more nastati situacija (kot jo ugotavlja pritožbeno sodišče), da bi tožnik prejel preživnino, izdatkov pa ne bi imel. Določba 133. člena ZZZDR daje tako samo zakonsko določeno dodatno direktno tožbo osebi, ki je imela izdatke za preživljanje, za katere ni zakonsko odgovorna, ne odvzema pa direktne tožbe osebi, ki je upravičena do preživljanja. Sodišče prve stopnje je sicer nepopolno povzelo tožbeni zahtevek, saj je imel na koncu dostavek: "... na roke materi, zakoniti zastopnici, da ne bo izvršbe". Zoper to opustitev se tožnik ni pritožil, je pa očitno zapeljala pritožbeno sodišče, da je pretirano ščitilo tožnikovo mater. Skrb za njo je odveč, saj s tožnikom živita v življenjski skupnosti in tožnik s preživnino ne bi pridobil ničesar, kar mu ne pripada, zlasti pa ne v škodo matere.

Pri odločanju o stroških postopka bi moralo sodišče upoštevati premoženjsko stanje pravdnih strank ter odločiti v korist otroka (tožnika). S plačilom stroškov postopka bo bistveno ogroženo njegovo preživljanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. V delu, s katerim tožnik izpodbija odločbo o stroških postopka, revizija ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

Glede zavrženja: Revizija ni dovoljena zoper odločbo pritožbenega sodišča, s katero je odločeno o postranski terjatvi (obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge stranske terjatve), če ta terjatev ni glavni zahtevek (2. odstavek 39. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Razen tega ima odloča o stroških postopka naravo sklepa (1. odstavek 166. člena ZPP), zoper sklep pa je mogoče vložiti revizijo le, če gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan in za sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (384. člen ZPP). Sklep o pravdnih stroških med takšne sklepe ne sodi, pa naj bo izdan skupaj z odločbo o glavni stvari (s sodbo ali sklepom, ki pomeni končanje postopka) ali samostojno (prim. Pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, pravna mnenja II/98, str. 4 do 6). Revizijsko sodišče je zato zavrglo revizijo v delu, s katerim tožnik izpodbija odločbo o stroških postopka (377. člen ZPP).

Glede zavrnitve: Revident ima sicer prav, ko poudarja, da "daje 133. člen ZZZDR samo zakonsko določeno dodatno direktno tožbo osebi, ki je imela izdatke za preživljanje, za katere ni zakonsko odgovorna, ne odvzema pa direktne tožbe osebi, ki je upravičena do preživljanja". Pri tem pa prezre eno od bistvenih lastnosti preživninske obveznosti. To, da je njeno izpolnjevanje mogoče zahtevati le za naprej (prim. VS SRS PŽ 416/77 z dne 1.6.1977, Poročilo VSS II/77, str. 22, prim. tudi M. Alinčić, A. Bakarić, Porodično pravo, Zagreb 1989, str. 287 in K. Zupančič, Družinsko pravo, Ljubljana 1999, str. 163). Velja torej načelo "nemo pro praeterito alitur" - ne zaradi določbe 133. člena ZZZDR, pač pa zaradi same narave preživninske obveznosti. Njena vsebina je namreč v zagotavljanju pogojev za življenjsko eksistenco ter za zdrav in uspešen razvoj, kar pomeni kritje tekočih stroškov za stanovanje, hrano, obleko in drugo, nadalje stroškov za vzgojo, za šolanje in strokovno izobrazbo otroka (prim. M. Geč Korošec - S. Kraljič, Družinsko pravo, Maribor 1997, str. 168). Zagotavljanje tega za nazaj ne bi imelo smisla.

Pritožbeno sodišče je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za plačilo preživnine za nazaj (za čas pred vložitvijo tožbe) oziroma vrnitveni zahtevek, za katerega je aktivno legitimiran le tisti, ki je imel izdatke s preživljanjem drugega (na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožnik navedel, da "vztraja pa v celoti pri zahtevku za poplačilo preživnine oz. pri verzijskem zahtevku za znesek 5.000.000,00 SIT z zak. zam. obrestmi od 9.9.1999 do plačila").

Ker je torej pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo (378. člen ZPP).