Jedro

Čeprav iz bilance stanja izhaja, da drugotoženka nima sredstev, pa ni ponudila ustrezne trditvene podlage, zakaj sredstev ne more zagotoviti. Znesek 33,00 EUR je namreč tako nizek, da bi morala drugotoženka, ki je gospodarska družba, posebej navesti in dokazati, zakaj ga ne more zagotoviti (npr. s posojilom), ne da bi s tem ogrozila svojo dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog druge tožene stranke za (delno) oprostitev plačila sodne takse za predlog za postopek posebne pritožbe po nalogu za plačilo sodne takse z dne 6. 5. 2019 (točka I.) in predlog za obročno plačilo oziroma odlog plačila sodne takse za postopek posebne pritožbe po nalogu za plačilo sodne takse z dne 6. 5. 2019 (točka II.).

2. Zoper sklep se pritožuje drugotožena stranka. Navaja, da ima blokirane vse račune in ne zmore plačila sodne takse, saj nima prostih sredstev. Rezervacije ne predstavljajo sredstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče plačati sodno takso. Zaradi tega je prikrajšana za pravico do sodnega varstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravne osebe se lahko oprostijo plačila sodne takse, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, če četrti odstavek 11. člena ZST-1 ne določa drugače (tretji odstavek 11. člena ZST-1). Pravna oseba ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, če pa je taksa višja od 44,00 EUR, mora plačati najmanj 44,00 EUR takse, plačila preostalega dela takse pa je lahko oproščena. (četrti odstavek 11. člena ZST-1) Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse zakon sodišču nalaga upoštevanje premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Taksna oprostitev predstavlja izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, zato je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Tako mora stranka, ki želi doseči olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede na to, da drugotožena stranka prosi za oprostitev plačila sodne takse za postopek posebne pritožbe, ki znaša 33,00 EUR, je plačila sodne takse ni mogoče oprostiti. Določba četrtega odstavka 11. člena ZST-1 namreč ne dopušča, da bi bila samostojni podjetnik ali pravna oseba oproščena plačila sodne takse do vključno 44,00 EUR. Zato tožene stranke, ki je pravna oseba, ni mogoče oprostiti plačila sodne takse, ki znaša 33,00 EUR.

6. Četrti odstavek 11. člena ZST-1 pa ne izključuje odloga oziroma obročnega plačila sodne takse do 44,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo sodno prakso, po kateri se predlog za oprostitev plačila sodne takse šteje tudi kot predlog za obročno plačilo oziroma odlog plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja toženke ugotovilo, da ima blokiran transakcijski račun in da iz bilance stanja na dan 31. 12. 2018 izhaja, da je imela v tem letu 119.560,00 EUR izgube. Glede na to, da pa v bilanci stanja izkazuje 180.000,00 EUR rezervacij, bi lahko sodno takso plačala iz te postavke.

7. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da bi znesek 33,00 EUR drugotoženka lahko plačala iz rezervacij. Rezervacije so v bilanci stanja navedene med obveznostmi do virov sredstev (pasiva; prim. 65. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1) in ne med sredstvi (aktiva). Iz bilance stanja izhaja, da drugotoženka sploh nima nobenih sredstev (njihova vrednost je enaka nič). Slovenski računovodski standard 10 (iz leta 2016) rezervacije opredeljuje kot sedanjo obvezo, katere čas in/ali znesek poravnave sta negotova. Rezervacije torej ne predstavljajo kakšnih unovčljivih sredstev na podlagi katerih bi stranka lahko plačala sodno takso. Razlogi sodišča prve stopnje so zato napačni.

8. Ne glede na napačen zaključek sodišča prve stopnje pa toženi stranki ni mogoče ugoditi glede odloga ali obročnega plačila sodne takse. ZST-1 v tretjem odstavku 11. člena omogoča oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse pravnim osebam, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Čeprav iz bilance stanja izhaja, da drugotoženka nima sredstev, pa ni ponudila ustrezne trditvene podlage, zakaj sredstev ne more zagotoviti. Znesek 33,00 EUR je namreč tako nizek, da bi morala drugotoženka, ki je gospodarska družba, posebej navesti in dokazati, zakaj ga ne more zagotoviti (npr. s posojilom), ne da bi s tem ogrozila svojo dejavnost. Ker pa tega ni zmogla, je potrebno njen predlog zavrniti.

9. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbo drugo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).