Jedro

Na glavni obravnavi na kateri je tožilec spremenil obtožbo, je sodišče spremembo obtožbe obdolžencu predočilo in ta je izjavil, da jo razume in tudi ni predlagal glede na spremembo nobenih novih dokazov. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je bila sprememba obtožbe nezakonita in da bi sodišče prve stopnje moralo v razlogih napadene sodbe navesti zakaj je spremembi obtožbe sledilo, nima prav, in se tako v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega K.J. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženega bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega K.J. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje mamil po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po členu 50 in 51 KZ izreklo pogojno obsodbo s katero mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let, v s pogojno obsodbo določeno kazen mu je po členu 49/I KZ vštelo čas pridržanja od 17. 1. 2002 od 14.40 ure do 19. 1. 2002 do 17.00 ure. Na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ je sodišče prve stopnje obdolženemu odvzelo zaseženo drogo, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika pa se izplačajo iz proračuna (člen 97 ZKP).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, zato ker je državni tožilec spremenil obtožbo, pri tem pa ni dal nobene obrazložitve, sodišče prve stopnje pa je spremenjeno obtožbo povzelo v izrek sodbe, ne da bi v razlogih navedlo, da spremembo dovoljuje oziroma zakaj jo dovoljuje. Navedeno pa je vplivalo ali bi vsaj moglo vplivati na zakonitost in pravilnost napadene sodbe. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je glede na razveljavljeni del sodbe s sodelovanjem tožilstva pravilno sledilo spremenjeni obtožnici, v kateri je v prvotnem sojenju bil naveden napačni datum storitve kaznivega dejanja. Tožilec lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le ob pogojih določenih v 344. členu ZKP in sicer na podlagi svoje presoje dejanskega stanja. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, po tem, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni pogojena z novimi dokazi, bistveno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Ker je izveden dokazni postopek pokazal, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje bilo storjeno „od 22. 10. 2001 do 17. 1. 2002“ in ne od 22. 10. 2000 do 17. 1. 2002, je tožilec v ponovnem sojenju s spremembo obtožbe v bistvu odločil obdolžencu v korist, saj je skrčil časovni okvir, glede na ugotovljeno dejansko stanje. Na glavni obravnavi na kateri je tožilec spremenil obtožbo, je sodišče spremembo obtožbe obdolžencu predočilo in ta je izjavil, da jo razume in tudi ni predlagal glede na spremembo nobenih novih dokazov. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je bila sprememba obtožbe nezakonita in da bi sodišče prve stopnje moralo v razlogih napadene sodbe navesti zakaj je spremembi obtožbe sledilo, nima prav, in se tako v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Zagovornik obdolženega nadalje sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, zato, ker ni sledilo dokaznim predlogom obdolženca, zaradi česar je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe. Takšne navedbe zagovornika so po oceni pritožbenega sodišča zmotne, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj je dokazni predlog obdolženega, da se mu predoči zasežena konoplja in se pred njim stehta, ker ni bil navzoč pri opravljeni hišni preiskavi, zavrnilo. Za navedeno kršitev bi namreč šlo le v primeru, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz obdolženca, ne da bi takšno svojo odločitev v napadeni sodbi tehtno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno sledilo ugotovitvam hišne preiskave, ki je bila opravljena v skladu z zakonom in na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z dne 16. 1. 2002 ob prisotnosti D.J., brata obdolženega, ki mu je odredba za hišno preiskavo bila vročena, pri opravi hišne preiskave pa zadostuje prisotnost enega od družinskih članov. Že časovna razlika med izdajo odredbe o hišni preiskavi (16. 1. 2002) in njeno dejansko izvedbo (17. 1.2002) pa kaže, da je bilo potrebno hišno preiskavo opraviti brez kakršnegakoli odlašanja. Zasežena snov pa je bila poslana v analizo iz katere izhaja, da gre za konopljo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi v sporazumu s strankami tudi vpogledalo zapisnik o hišni preiskavi in zapisnik o zasegu predmetov, čemur obdolženi in njegov zagovornik nista nasprotovala, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je hišna preiskava bila opravljena zakonito. Zato pritožba zagovornika v tej smeri ne more biti utemeljena, saj sodišče prve stopnje glede na navedeno obdolžencu ni kršilo pravico do obrambe in se v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena. Sicer je res, kar trdi zagovornik, ko se sklicuje na določbo člena 128/V ZKP, da si ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise ter ogledati dokazne predmete, vendar pri tem prezre, da se določba tega člena nanaša na pregled sodnega spisa, ko je že bila podana zahteva za kazenski pregon, ne pa tudi pregled spisov policije in državnega tožilstva. Pritožnik pa prezre, da je obdolženi možnost pregleda celotnega spisa imel. 6. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

8. Bistvo pritožbe je namreč v trditvi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zagovor obdolženca in da ni nobenih dokazov, da je obdolženi prodajal mamila ter da je tudi priča J.M. na glavni obravnavi zanikal, da bi od obdolženca kupil mamilo.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razloge napadene sodbe povsem pravilno oprlo na prepise pogovorov na zgoščenkah z oznako Mičo, ki so potekali med obdolženim in M.S. in na podlagi izpovedbe priče J.M., ki je v preiskavi obdolženca obremenil, ko je povedal, da je od njega kupil marihuano za 1.000,00 SIT. Glede na količino zaseženih mamil in način njihovega pakiranja, kar dokazuje tudi album fotografij ter strokovnega mnenja iz katerega izhaja, da so zasežene snovi rastline konoplje, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bilo zaseženo mamilo namenjeno nadaljnji prodaji. Res je sicer, da je priča J.M. na glavni obravnavi spremenil svojo izpovedbo, ko je zanikal, da bi od obdolženega kupil mamilo, vendar sodišče prve stopnje takšni izpovedbi utemeljeno ni sledilo, ampak je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi priče iz preiskave. Okoliščina, da v prisluhih ni bil direktno uporabljen izraz droga, vendar je potrebno prisluhe, ki jih sodišče prve stopnje podrobno analizira v razlogih napadene sodbe ocenjevati kompleksno, iz njih pa tudi po oceni pritožbenega sodišča vsekakor izhaja, da so se dogovarjali o prodaji mamil, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato zagovornik, ki se v pritožbi sklicuje na zagovor obdolženca, s katerim je skušal prepričati, da je imel mamila za lastno uporabo, ne more biti uspešen, saj takšnemu zagovoru utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje, ki je tudi pravilno sledilo izpovedbi J.M. iz preiskave, ne more biti uspešen. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje obdolženca v ponovljenem sojenju utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, ki ga je storil v času od 22. 10. 2001 do 17. 1. 2002 na način, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe, s čimer je storil nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje mamil po prvem odstavku 196. člena KZ. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, kar je prav tako v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Z razlogi napadene sodbe pa v preostalem v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki ocenjuje, da jih zagovornik obdolženega s svojimi pritožbenimi razlogi ne more niti malo omajati.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega zoper prvostopni krivdni izrek odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Pritožba sicer ne graja odločitve sodišča prve stopnje o njeni odločbi o kazenski sankciji, pritožbeno sodišče pa je preizkus napadene sodbe v tej smeri opravilo skladno s členom 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo povsem primerno zaporno kazen in preizkusno dobo. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni nobenih razlogov za njeno spremembo obdolžencu v korist, saj bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

12. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca, na podlagi člena 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse, potrebni izdatki in nagrada zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti pa se izplača iz proračuna (člen 97 ZKP).