Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče pravilno razmejilo krivdo pravdnih strank v razmerju 30% na strani tožnika in 70% na strani toženca. Toženec je ne samo verbalno izzval tožnika, temveč je skočil proti njemu in zamahnil s kosom lesa. S tem je začel fizični obračun, zato je njegov del krivde večji od tožnikovega. Tožnik je bil sicer tisti, ki je nato v jezi udaril toženca, vendar v tem ravnanju prevladujejo znaki obrambe pred protipravnim (fizičnim) napadom.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbijata odločitvi o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode in o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 8.846,60 EUR (prej 2,120.000,00 SIT) odškodnine za nepremoženjsko in 851,00 EUR (prej 203.932,80 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo, tožencu pa 646,80 EUR (prej 155.000,00 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo, vse z obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višja zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi je zavrnilo. Ocenilo je, da je odgovornost pravdnih strank za nastali škodni dogodek deljena v razmerju 20% na strani tožnika in 80% na strani toženca.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožnikovi odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo znižalo na 7.740,78 EUR in 744,62 EUR, toženčevo odškodnino za nepremoženjsko škodo pa zvišalo na 1.377,07 EUR, vse z obrestmi, kot izhajajo iz izreka pritožbene sodbe. Višja zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi je zavrnilo. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Tožencu je zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, in ocenilo, da je odgovornost pravdnih strank za nastali škodni dogodek deljena v razmerju 30% na strani tožnika in 70% na strani toženca.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče na toženčeve navedbe odgovorilo, da v pritožbi ni grajal dejanskih ugotovitev, da je besedno izzval tožnika. Takšen zaključek je v nasprotju z vsemi toženčevimi navedbami, vključno s pritožbenimi. Gre za ugotavljanje odločilnega dejstva, zato takšna nerazumna zavrnitev navedb pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino pritožbe. Posledično se pritožbene sodbe ne da preizkusiti. Gre za kršitev ustavne pravice do primerno obrazložene sodne odločbe v smislu 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Enako velja za odgovor pritožbenega sodišča, da v pritožbi ni neposredno izpodbijal prvostopenjske ugotovitve, da je imel v rokah kos lesa in je z njim zamahnil. Toženec v pritožbi ne ponuja le drugačne ocene zbranih dokazov, ampak podaja tudi konkretne navedbe glede neverodostojnosti izpovedb tožnika in priče I. H., na podlagi katerih je bilo odločeno o temelju tožbenega zahtevka. Niti prvostopenjsko niti pritožbeno sodišče ocene dokazov nista primerno in razumno obrazložili. Pritožbeno sodišče se je sklicevalo na razloge prvostopenjskega sodišča in ni odgovorilo na konkretno navedena nasprotja in nedoslednosti v teh izpovedbah. Sodišči nista ravnali po 8. členu ZPP in 22. členu URS. Prvostopenjsko sodišče ni uporabilo enakih meril pri ocenjevanju dokazov, ki so v korist tožniku, ter tistih, ki so v korist tožencu. Četudi povzamemo zaključek sodišč, da je toženec škodni dogodek izzval, je sokrivda zmotno ugotovljena. Vse poškodbe obeh pravdnih strank so namreč nastale ob udarcu tožnika. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, ki jo je tožnik spreminjal, ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel odrgnino kože na zunanji strani desne podlahti, čeprav ta poškodba ni zabeležena v njegovi medicinski dokumentaciji. Toženec je zatrjeval, da brazgotina ne izvira iz škodnega dogodka. Predlagal je pribavo vse medicinske dokumentacije, vključno s tisto iz zdravstvenega doma, od koder je bil tožnik napoten v bolnišnico. Prvostopenjsko sodišče je od tožnikove osebne zdravnice zahtevalo dokumentacijo, ki jo je ta sodišču pribavila. Sodišče pravdnih strank z njenim odgovorom ni seznanilo in tega dokaza ni izvedlo, opustilo pa je tudi njegovo oceno v razlogih sodbe, čeprav je sprejelo dokazni sklep, da se dokaz izvede. Po laičnem pregledu dokumentacije je mogoče ugotoviti, da tožniku niso nudili zdravniške pomoči v zvezi s podlahtjo, kar je relevantno dejstvo za ugotavljanje verodostojnosti izpovedbe tožnika. Prvostopenjsko sodišče je s tem kršilo 8. člen ZPP, toženec pa je bil prikrajšan v njegovi pravici do kontradiktornosti, ki je sestavni del njegove ustavne pravice po 22. členu URS. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča in je zato zagrešilo enaki kršitvi. Toženec v nadaljevanju revizije graja odmero njegove in tožnikove odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in izpodbija odločitev o povrnitvi tožnikove premoženjske škode.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitvi o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode in o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je treba zato presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti obeh zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je bila tožniku iz naslova premoženjske škode prisojena odškodnina v višini 744,62 EUR (prej 178.441,20 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) [drugi odstavek 367. člena ZPP].

7. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela mora revident jasno in nedvoumno označiti, saj revizijsko sodišče glede na 383. člen ZPP nima pooblastila za smiselno uporabo prvega odstavka 350. člena ZPP o preizkusu izpodbijane odločbe v celotnem obsegu, v katerem revident ni uspel v sporu. Zato je revizija z neopredeljenim obsegom izpodbijanja nepopolna revizija. Toženec je v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi navedel revizijsko vrednost v višini 6.681,70 EUR (prej 1,600.000,00 SIT) oziroma v višini vrednosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, vendar ta znesek pri oceni vrednosti spornega predmeta ni upošteven. Vrednost spornega predmeta je odvisna od spornega dela, ki je pri posamezni pravdni stranki lahko največ tolikšen, kolikršen je v konkretni zadevi njen neuspeh. Ob dejstvu, da je bila tožencu pravnomočno prisojena odškodnina v višini 1.377,07 EUR (prej 330.000,00 SIT), toženčeva navedba vrednosti spornega predmeta v višini celega zahtevka po nasprotni tožbi ne more biti upoštevna. Toženec torej v reviziji ni navedel vrednosti revizijsko izpodbijanega dela. Tega tudi ni mogoče razbrati iz vsebine revizijskih navedb. V reviziji meni, da ni podan njegov prispevek k nastali škodi in da mu je bila odmerjena prenizka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, pri tem pa ne pojasni, kakšna višina odškodnine iz tega naslova se mu zdi primerna. Iz teh trditev je mogoče, ob upoštevanju zneskov odmerjene (4.590,22 EUR, prej 1,100.000,00 SIT), prisojene in revizijsko sporne [temelj odškodninske odgovornosti in višina odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, pri čemer je toženec iz tega naslova zahteval odškodnino v višini 2.503,76 EUR (prej 600.000,00 SIT), pritožbeno sodišče pa mu jo je odmerilo v višini 1.251,88 EUR (prej 300.000,00 SIT)] odškodnine razbrati le, da je vrednost izpodbijanega dela nekje med 3.213,15 EUR (prej 770.000,00 SIT) in 4.465,03 EUR (prej 1,070.000,00 SIT). Revizija tako ne omogoča določitve vrednosti izpodbijanega dela, zato ni mogoče ugotoviti, če ta presega v ZPP določen znesek. Ker ni mogoče ugotoviti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega z zakonom zahtevan znesek, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko obravnavo revizije.(1)

8. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo v delu zoper odločitev o povrnitvi premoženjske škode kot nedovoljeno in v delu zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi kot nepopolno(2) zavrglo.

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

9. Toženec je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo le omenil, da ga je tožnik napadel in udaril po zobeh, nadaljeval pa je s kritiko izpovedb tožnika in priče I. H. Zato v razlogih pritožbenega sodišča, da toženec ni grajal dejanske ugotovitve, da je tožnika besedno izzval, in da toženec ni neposredno izpodbijal ugotovitve, da je imel v rokah kos lesa in je z njim zamahnil, ni najti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj dejanski obseg pritožbenega izpodbijanja ni takšen, kot v reviziji zatrjuje toženec. Pritožbeno sodišče namreč prvostopenjsko sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP), in ne v mejah razlogov, ki jih je stranka navajala kadarkoli med postopkom na prvi stopnji oziroma razlogov, ki bi morebiti še lahko izhajali iz pavšalnih pritožbenih navedb.

10. Po presoji revizijskega sodišča očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Standard obrazloženosti pritožbene sodbe je spoštovan. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in takšna sodba se da preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče (in s tem tudi pritožbeno sodišče) ni navedlo, da v izpovedbah priče I. H. in tožnika ni bilo nedoslednosti, ampak, da jima je kljub nedoslednostim vseeno sledilo, saj so bile nedoslednosti v izpovedbah toženca in prič E. Ž. in toženčevega očeta večje. Takšna obrazložitev sodbe zadostuje, je primerna in razumna. Povedano drugače, revizijsko sodišče v sodbah nižjih sodišč ni našlo pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

11. Prav tako niso podane zatrjevane pomanjkljivosti v fazi izvedbe dokazov, saj iz spisa ne izhaja, da dokaz z listino – odgovorom tožnikove osebne zdravnice ni bil izveden in da stranke z njegovo vsebino niso bile seznanjene. Prvostopenjsko sodišče je namreč izvedlo dokaz z vpogledom v vso tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, del katere je tudi dokumentacija, ki jo je z dopisom sodišču poslala tožnikova osebna zdravnica, kar je navedlo v razlogih sodbe. Ugotovilo je, da v medicinski dokumentaciji ni zabeležena poškodba tožnikove podlahti, vendar je sledilo tožnikovi izpovedbi, da je do takšne poškodbe v obravnavanem dogodku vseeno prišlo. Ob tem se je oprlo tudi na izpovedbo zdravnika M. S. in izvedenska mnenja o manj izraženi brazgotini (oziroma o razbarvanju kože) na tem predelu.

12. Nižji sodišči sta tako ugotovili (relevantno) dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - v spornem dogodku z dne 2. 7. 1992 je toženec najprej z besedami izzval tožnika, nato pa skočil proti njemu in zamahnil s kosom lesa, dolgim cca. 1,2 m, ki ga je tožnik z zamahom z desno roko odbil; - tožnik je nato reagiral s prekomerno silovitostjo (za ugotovljene poškodbe tožnikove roke in toženčevih zob je bila potrebna velika sila), očitno izzvan in je v jezi (s pestjo) udaril toženca; - tožnik je v dogodku utrpel raztrganino na hrbtišču desne roke s pretrganjem tetive iztegovalke tretjega prsta, ki je v končni fazi privedla do amputacije prsta, in odrgnino kože na zunanji strani desne podlahti.

13. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče pravilno razmejilo krivdo pravdnih strank v razmerju 30% na strani tožnika in 70% na strani toženca. Toženec je ne samo verbalno izzval tožnika, temveč je skočil proti njemu in zamahnil s kosom lesa. S tem je začel fizični obračun, zato je njegov del krivde večji od tožnikovega. Tožnik je bil sicer tisti, ki je nato v jezi udaril toženca, vendar v tem ravnanju prevladujejo znaki obrambe pred protipravnim (fizičnim) napadom.

14. Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči z odmero denarne odškodnine za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Podroben dejanski obseg te oblike tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti strani prvostopenjske sodbe, zato ga revizijsko sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Ugotovitve o duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ne dajejo podlage za znižanje odškodnine iz tega naslova. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Tudi skupni odmerjeni znesek (za vse oblike tožniku nastale nepremoženjske škode) 11.058,25 EUR (prej 2,650.000,00 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 14,6 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik.

15. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče v ostalem delu revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Podobno tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 6/2006 z dne 25. 5. 2006, II Ips 435/2008 z dne 18. 6. 2008 in II Ips 176/2007 z dne 23. 7. 2009. Op. št. (2): Primerjaj s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 24. 6. 2002, Pravna mnenja I/2002.