Jedro

Tožnik je predlagal odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Toženec je z izpodbijanim sklepom postopek odpisa ustavil, ker je zaradi poračuna z varstvenim dodatkom že prišlo do poplačila dolga. Na podlagi 5. odstavka 48. člena ZZSVarPre lahko ministrstvo na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se dolg deloma ali v celoti odpiše, največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po zakonu, ki ureja davčni postopek, izvzeti iz izvršbe. Vloga za odpis ali delni odpis, ki mora vsebovati podatke o lastništvu premoženja, prihrankih in dohodkih upravičenca in njegovih družinskih članov, se vloži pri centru za socialno delo, ki na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov ter predloženih dokazov upravičenca poda mnenje in ga skupaj z vlogo v roku 20 dni od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec, čeprav je bil dolg v času izdaje izpodbijanega sklepa dejansko v celoti plačan zaradi poračuna z drugo pravico iz javnih sredstev o odpisu dolga, ki je bil predlagan že takoj po izdaji odločbe o dolžnosti vračila, odločiti po vsebini. Torej ob upoštevanju kriterijev za odpis davčnega dolga, določenih v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Poračun dolga z drugo pravico iz javnih sredstev namreč ne pomeni, da dolga ob za to izpolnjenih kriterijih ni mogoče odpisati. Ker pa toženec o odpisu ni vsebinsko odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo sklep o ustaviti postopka in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep toženca št. ... z dne 4. 3. 2015 in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Obenem je tožencu naložilo, da za tožnika povrne 253,62 EUR stroškov postopka na račun sodišča (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je bila zoper odločbo z dne 10. 3. 2014 vložena tožba in da postopek še ni končan. Sodišče prve stopnje jo je s sodbo opr. št. IX Ps 1458/2014 z dne 6. 11. 2015 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Sodba še ni pravnomočna, zato o odpisu dolga ni mogoče vsebinsko odločati. Odločitev o ustavitvi postopka je bila pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Poračun iz 44. člena ZUPJS ni vezan na pravnomočnost, ampak na dokončnost odločbe. Če se bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da do neupravičeno prejetih sredstev ni prišlo, bo tožniku vrnil poračunana sredstva. Meni, da odpis dolga ni možen, če ga je mogoče poračunati, saj to izhaja iz namena zakona. Sicer pa ima za odločanje o odpisu diskrecijsko pravico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi presojalo pravilnost in zakonitost sklepa toženca z dne 4. 3. 2015 o ustavitvi postopka odločanja o odpisu dolga iz naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči po dopolnilni odločbi z dne 10. 3. 2014. Toženec je namreč ugotovil, da je bil dolg v celoti plačan.

6. Z dokončno odločbo z dne 6. 6. 2014 je toženec potrdil dopolnilno odločbo prvostopenjskega organa z dne 10. 3. 2014, s katero je bila odločba z dne 15. 2. 2012(1) dopolnjena tako, da je tožnik dolžan vrniti od 1. 1. 2012 do 31. 1. 2012 prejeti znesek denarne socialne pomoči v višini 163,52 EUR v roku 30 dni. Hkrati je bilo odločeno, da se bo, če je upravičen še do kakšne druge pravice iz javnih sredstev, razen ob upravičenosti do denarne socialne pomoči, subvencije najemnine, pravice do kritja razlike do polne vrednoti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ta pravica mesečno zmanjšala glede na višino neupravičeno prejetih javnih sredstev. Dokončno odločbo z dne 6. 6. 2014 in dopolnilno odločbo z dne 10. 3. 2014 je tožnik izpodbijal v socialnem sporu, v katerem sta bili obe odpravljeni kot nepravilni in nezakoniti(2). Takšno odločitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče že potrdilo.(3)

7. Tožnik je dne 14. 3. 2014 predlagal tudi odpis navedenega dolga v znesku 163,52 EUR. Toženec je z izpodbijanim sklepom postopek odpisa, potem ko je 18. 3. 2014 mnenje podal pristojni center za socialno delo, 4. 3. 2015 ustavil, ker je zaradi poračuna z varstvenim dodatkom, že prišlo do poplačila dolga.

8. Na podlagi 5. odstavka 48. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) lahko ministrstvo na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se dolg deloma ali v celoti odpiše, največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po zakonu, ki ureja davčni postopek, izvzeti iz izvršbe. Vloga za odpis ali delni odpis, ki mora vsebovati podatke o lastništvu premoženja, prihrankih in dohodkih upravičenca in njegovih družinskih članov, se vloži pri centru za socialno delo, ki na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov ter predloženih dokazov upravičenca poda mnenje in ga skupaj z vlogo v roku 20 dni od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral toženec, čeprav je bil dolg v času izdaje izpodbijanega sklepa dejansko v celoti plačan zaradi poračuna z drugo pravico iz javnih sredstev, do katerega je prišlo na podlagi odločbe z dne 13. 4. 2014, o odpisu dolga, ki je bil predlagan že takoj po izdaji odločbe o dolžnosti vračila,(4) odločiti po vsebini. Torej ob upoštevanju kriterijev za odpis davčnega dolga, določenih v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 14/2006 s spremembami). Poračun dolga z drugo pravico iz javnih sredstev namreč ne pomeni, da dolga ob za to izpolnjenih kriterijih ni mogoče odpisati, kot to zmotno meni toženec. Ker pa toženec o odpisu ni vsebinsko odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo sklep o ustaviti postopka in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, v katerem bo potrebno upoštevati, da sta bili dopolnilna odločba z dne 13. 4. 2014 in dokončna odločba z dne 6. 6. 2014, da je tožnik denarno socialno pomoč dolžan vrniti, odpravljeni. Tožnik denarne socialne pomoči od 1. 1. 2012 do 31. 1. 2012 v znesku 163,52 EUR, kolikor naj bi znašalo preplačilo, torej sploh ni prejel neupravičeno.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) S to odločbo je bila z dnem 1. 1. 2012 razveljavljena odločba z dne 29. 7. 2011, po kateri je bil tožnik od 1. 8. 2011 do 31. 1. 2011 upravičen do denarne socialne pomoči v znesku 230,61 EUR, in odločeno, da je upravičen do denarne socialne pomoči od 1. 1. 2012 do 31. 1. 2012 v znesku 67,09 EUR.

(2) sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Ps 1458/2014 z dne 6. 11. 2015. (3) sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 3/2016 z dne 7. 4. 2016. (4) torej ko je dolg še obstajal.