Jedro

Revidentove navedbe, s katerimi utemeljuje izključno odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, niso utemeljene, saj v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, kako bi morala tožena stranka ravnati, da do nesreče ne bi moglo priti. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje pri presoji deleža odgovornosti tožene stranke upoštevalo tudi to, da je k temu, da je prišlo do nezgode, delno prispeval tudi ne dovolj učinkovit nadzor nad izvajanjem del, ki jih je opravljal tožnik, čeprav v zvezi s tem sodišče druge stopnje ni ugotovilo konkretnih kršitev določil predpisov s področja varstva pri delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je proti toženi stranki uveljavljal odškodnino zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel pri delu dne 24.6.1993. Ugotovilo je, da je tožnik tega dne opravljal delo v G. na gozdnem območju, kjer je upravljal traktor. Da bi dosegel hlod, ki ga je nameraval naložiti, je zapeljal vzvratno s cestišča na strm, razmočen in hribovit teren. Traktor se je prevrnil, tožnik pa se je poškodoval. Utrpel je nateg vezi med ključnico in lopatico, zaradi česar je dva dni trpel hude telesne bolečine, nato pa nekaj tednov srednje hude. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovorna po zakonskih pravilih o objektivni odgovornosti v obsegu 20 %, v preostalem delu pa je zanjo odgovoren tožnik sam. To presojo je sodišče oprlo na ugotovitev, da je imel tožnik za delo ustrezne kvalifikacije, ter da je oseba z zgolj osnovnošolsko izobrazbo, pridobljeno v posebenm programu. Traktor je sodišče opredelilo kot nevarno stvar, delo v gozdu na razmočenem ter hribovitem terenu pa kot nevarno dejavnost. Sodišče je celotno škodo, ki je nastala tožniku, ocenilo v višini 800.000,00 SIT, ter mu ob upoštevanju njegovega deleža odgovornosti ter odgovornosti tožene stranke prisodilo znesek 160.000,00 SIT.

Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delež odgovornosti tožene stranke spremenilo na 40 % in zato prisojeni znesek glavnice povečalo na 320.000,00 SIT. Pri tem se je oprlo na določila 16. člena Zakona o varstvu pri delu (Uradni list RS, št. 32/74), po katerih mora delodajalec delavcu za delo zagotoviti ustrezna delovna sredstva in varne pogoje dela, kar po presoji sodišča druge stopnje v tem primeru ni bilo v celoti storjeno.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni ali pa ravna v skladu z določili 2. odstavka 380. člena ZPP/99. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, ker ni bilo ugotovljeno odločilno dejstvo, da je vodstvo sililo delati delavce v nemogočih razmerah. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je bila odgovornost tožene stranke presojena zgolj v obsegu 40 %. Ni bilo upoštevano, da je traktor nevarna stvar, in da je delo z njim delo s povečano nevarnostjo. Tožena stranka ni bila skrbna pri organiziranju dela, tožniku pa sodišče tudi ni pravilno prisodilo povrnitve stroškov postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določilih 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 57/89) za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Po določilih 3. odstavka 177. člena ZOR je prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča prve in druge stopnje, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, ker je vožnja s traktorjem v razmerah, kakršne so bile v konkretnem primeru na delovišču, dejavnost, iz katere izvira povečana navarnost. Sodišče ugotavlja, da je vožnja traktorja po razmočenem in hribovitem terenu ter zunaj utrjenih cestišč pri spravilu lesa dejavnost, pri kateri je nevarnost nesreče povečana.

Po določilih 2. odstavka 177. člena ZOR je tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca samega. Sodišči sta pravilno ugotovili, da je bil vzrok nesreče tudi nepravilno ravnanje oškodovanca, ki je upravljal traktor. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki dokazujejo tožnikovo krivdo. Tožnik pri spravilu lesa ni upošteval pravil o dovoljenem nagibu terena ob hkratnem upoštevanju terenskih in vremenskih pogojev, s čemer je kršil določila 39. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Uradni list SRS, št. 15/79).

Revizijske navedbe, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, ker v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da je vodstvo tožene stranke zahtevalo od delavcev, da delajo v nemogočih razmerah, ter da so tožnika na dan nesreče silili k delu, niso utemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo vsa pomembna dejstva za presojo odgovornosti za nesrečo, ki se je pripetila tožniku. Za to presojo bi bile navedene okoliščine pomembne le, če bi vodstvo tožene stranke tožnika sililo v delo v nasprotju s predpisi in standardi varnega dela, česar pa tožnik v postopku ni zatrjeval in dokazoval, zato v zvezi s tem zatrjevanje, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, in da je sodišče kršilo določila 13. točke drugega odstavka 345. člena ZPP ni utemeljeno.

Ko sta sodišči presojali deleže odgovornosti tožene stranke in tožnika, sta upoštevali tožnikove psihofizične zmožnosti in njegovo usposobljenost ter izkušnje pri spravilu lesa s traktorjem. Ugotovili sta, da je tožnik pri upravljanju traktorja, s tem ko ni upošteval vremenskih razmer na območju na katerem je delal oziroma ni uporabil ustreznih delovnih priprav in orodij (prekratka veriga), ravnal malomarno, zato je odgovoren za del škodnih posledic, ki izvirajo iz nesreče. Pri tem je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik odgovoren za nastalo škodo v obsegu 80 %, sodišče druge stopnje pa je njegovo odgovornost zmanjšalo na 60 %, s tem ko je presodilo, da delež odgovornosti tožene stranke ni le 20, temveč 40 %. Sodišče je to sodbo utemeljilo s tem, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo pomena težkih vremenskih razmer, v katerih je delal tožnik ter pomena dejstva, da tožena stranka ni dovolj nadzirala delovnega procesa, v katerega je bil vključen tožnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno presodilo vsa dejstva in okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodba sodišča druge stopnje torej vsebuje navedbo razlogov za opredelitev razmerja odgovornosti med tožnikom in toženo stranko za nastalo nesrečo ter škodo, ki iz nje izvira. Navedba revidenta, da bi morala biti pri toženi stranki ugotovljena vsa odgovornost za škodo, ker je delo s traktorjem "objektivno gledano nevarna stvar" ni sprejemljiva, ker ne upošteva, da je bila v sodnem postopku ugotovljena tudi odgovornost tožnika za nastanek škode.

Revidentove navedbe, s katerimi utemeljuje izključno odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, niso utemeljene, saj v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, kako bi morala tožena stranka ravnati, da do nesreče ne bi moglo priti. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje pri presoji deleža odgovornosti tožene stranke upoštevalo tudi to, da je k temu, da je prišlo do nezgode, delno prispeval tudi ne dovolj učinkovit nadzor nad izvajanjem del, ki jih je opravljal tožnik, čeprav v zvezi s tem sodišče druge stopnje ni ugotovilo konkretnih kršitev določil predpisov s področja varstva pri delu.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.