Jedro

Tako kot dobroverni lastniški posestnik, tudi dobroverni nelastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.

Tožnik ne more brez soglasja drugega solastnika veljavno preklicati dovoljenja/soglasja za uporabo nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od vsakega toženca zahteval plačilo 20.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (31. 1. 2019) do plačila, ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožniku je v II. točki izreka naložilo povračilo vseh potrebnih stroškov tožencev.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi; podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da so za predmetni postopek pravno relevantna tista dejstva, ki jih je kot pogoj za uveljavitev zahtevka po 198. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) navedlo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 117/2017. Upoštevajoč to določbo je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni in obogatitvi na drugi strani. Trdil in dokazal je, da toženca brezplačno in brez pravne podlage uporabljata nepremičnine, ki so v njegovi solasti. Tudi če sta nepremičnine uporabljala kot njegova sinova v času njunega odraščanja in skupnega življenja, je po tem večkrat preklical soglasje za njihovo uporabo. Ker je proti tožencema sprožil postopek za izpraznitev in izselitev iz nepremičnin, ni več mogoče govoriti o kakršni koli pravni podlagi za njihovo uporabo. V tem postopku je predložil številne dokaze, iz katerih izhaja, da je tožencema preklical soglasje za bivanje že v letu 2014 in 2015. Iz obeh opominov izhaja zahteva po prenehanju uporabe in posegov v njegove nepremičnine. Iz navedb tožencev izhaja zavedanje, da za uporabo nepremičnin nimata več tožnikovega dovoljenja in soglasja. Trdila sta, da uporabljata zgolj polovico nepremičnin; tisto, ki pripada njuni materi B. B. Zato o dobrovernosti tožencev ali obstoju pravne podlage za uporabo ni mogoče govoriti. Vložitev tožbe zoper toženca na izpraznitev in izročitev nepremičnin jasno narekuje uporabo osmega odstavka 95. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Z vročitvijo tožbe sta toženca v razmerju do njega postala nedobroverna. Že v tistem postopku jima je odpovedal gostoljubje in podal preklic soglasja za uporabo. Predmetna tožba za plačilo uporabnine je posledica njegovih predhodnih ravnanj. Toženca nimata več soglasja za uporabo nepremičnin in sta brez pravne podlage ter sta glede uporabe njegovega solastniškega deleža nedobroverna.

Zmotna je argumentacija izpodbijane sodbe, da sta bila toženca v vtoževanem obdobju dobroverna lastniška posestnika. Sodišče je institut dobrovernega lastniškega posestnika materialnopravno zmotno uporabilo. Dobroverni lastniški posestnik je oseba, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari; torej tisti, ki ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik stvari (tako sodba VS RS II Ips 115/2012). Toženca nista zatrjevala lastništva spornih nepremičnin, še manj, da sta v opravičljivi zmoti glede lastništva. Sodišče prve stopnje pa se tudi ne more sklicevati na obrazložitev in stališča sodbe v drugem pravnomočno zaključenem postopku, ki so merila na izpraznitev in izročitev tožniku lastnih nepremičnin. Predmetni postopek pa temelji na določbi 198. členu OZ, ki določa, da če nekdo tujo stvar uporablja v svojo korist, mora imetniku nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe. V obravnavanem primeru je popolnoma jasno, da sta toženca z uporabo nepremičnin na račun tožnika okoriščena in obogatena. Toženca, ki sta polnoletna in zaposlena, ne uživata nobenih upravičenj, da bi še naprej brezplačno in brez soglasja očeta v nedogled uporabljala njegove nepremičnine. Nesprejemljivo je drugačno stališče, izraženo v pravnomočni sodbi. Za preklic soglasja glede uporabe nepremičnin in za vložitev tožbe tožnik kot solastnik ne potrebuje soglasja drugega solastnika. Skladno z določilom 66. člena SPZ lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. V zvezi s tem opozarja na stališče VSL v sodbi II Cp 1152/2013. Ta opozarja na zmotnost stališča, da tožnik od tožene stranke ni upravičen zahtevati izpraznitve poslovnih prostorov, ker se z njihovo uporabo strinja skupna lastnica. Dovoljenje enega solastnika za uporabo dela solastne stvari namreč ne zadošča. Že z vložitvijo tožbe na izpraznitev nepremičnin in na prepoved uporabe v letu 2016 je preklical svoje gostoljubje in dovoljenje za uporabo nepremičnin. Vložitev tožbe je dejanje preklica soglasja za uporabo nepremičnin. Tudi v sodbi VSL II Cp 1569/2018 je zapisano, da je tožnica z vložitvijo tožbe nadaljnjo uporabo nepremičnin tožencu preklicala, zato je upravičena do njihove vrnitve. A tudi če je šteti, da je obstajal atipičen dogovor o uporabi nepremičnin, sklenjen med pravdnima strankama tega postopka, je šlo lahko le za prekarij. Tožnik pa je z vložitvijo tožbe na izpraznitev nepremičnin preklical prekaristično razmerje oz. je takšno razmerje prenehalo, in od tedaj uporabljata toženca nepremičnine brez pravnega naslova. Takšno je tudi stališče v sodbi II Cp 1569/2018. 3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo uporabnine za čas od avgusta 2016; t. j. od dneva vložitve tožbe, s katero je od tožencev zahteval izselitev in izročitev nepremičnin, ki so predmet tudi te pravde, ter opustitev njihove uporabe, do dneva vložitve predmetne tožbe, t. j. do vključno januarja 2019. Zahtevek gradi na institutu neupravičene obogatitve – z utemeljitvijo – da toženca za brezplačno uporabo nepremičnin na njegovem solastniškem delu do 1/2 nimata pravne podlage.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega in ne obligacijskega prava. Zato je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da je za odločitev o utemeljenosti obravnavanega zahtevka ključen odgovor na vprašanje o (ne)dobrovernosti tožencev v vtoževanem obdobju. Da je temu tako, izhaja tudi iz odločbe VS RS II Ips 117/2017, na katero se sklicuje tožnik. V razmerju lastnik - nelastnik mora tožnik zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Vendar pa se lahko uporabnik svoje obveznosti razbremeni (tudi) z ugovorom, da je bil dobroverni (ne)lastniški posestnik.

7. Sodišče prve stopnje se je sicer res sklicevalo na določbo 95. člena SPZ, ki ureja položaj dobrovernega lastniškega posestnika. Da bi bila toženca lastniška posestnika, niti nista zatrjevala, saj je bilo med strankami nesporno, da toženca nista lastnika nepremičnin. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnik in B. B., starša tožencev, solastnika spornih nepremičnin. Med pravdnima strankama ni bilo spora, da nepremičnine, za katere tožnik trdi, da jih toženca uporabljata brez pravnega naslova, sodijo v skupno premoženje bivših zakoncev in da imata na njih vsak do 1/2 deležev. To je razvidno iz pravnomočne odločbe1, kot tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov (priloga A2 do A7). Ker toženca nista trdila, da bi imela na spornih nepremičninah lastninsko pravico, je v obravnavani zadevi mogoče vprašanje (ne)dobrovernosti posestnika presojati le v okviru pravnega položaja nelastniškega posestnika. Določbe 95. člena SPZ se smiselno uporabljajo tudi za dobrovernega nelastniškega posestnika, kar izhaja iz 97. člena SPZ, ki izrecno ureja položaj dobrovernega nelastniškega posestnika.2 Tako kot dobroverni lastniški posestnik, tudi dobroverni nelastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.3 Dobra vera je opredeljena v 28. členu SPZ, ki določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti.

8. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za vtoževano obdobje temelji na zaključku, da sta bila toženca dobroverna (pravilno: nelastniška) posestnika oziroma uporabnika nepremičnin.

9. Sodišče prve stopnje je pri vprašanju (ne)dobrovernosti utemeljeno upoštevalo (tudi) sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani P 153/2017 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1647/2018, v katerih je bil obravnavan zahtevek na izročitev in izpraznitev nepremičnine ter opustitev uporabe. V sporu sta nastopali isti pravdni stranki kot v obravnavanem postopku. Sodišče je v citirani zadevi tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženca nepremičnine uporabljata na podlagi soglasja obeh staršev o nadaljnjem brezplačnem bivanju in uporabi solastnih/skupnih nepremičnin. Presodilo je, da gre za atipično pogodbo, ki vseeno uživa sodno varstvo. Sodišči sta zavzeli stališče, da imata toženca veljavno pravno podlago za bivanje v nepremičninah. Predstavlja jo dogovor s staršema4, katerega sicer tožnik (oče) želi preklicati oz. odpovedati, a je tako kot za sklenitev dogovora glede uporabe nepremičnine tudi za preklic potrebno njuno soglasje. Ob takšnem stališču je utemeljen zaključek, da tožnik ne more brez soglasja drugega solastnika veljavno preklicati dovoljenja/soglasja za uporabo nepremičnin. Tožnik ravno s sklicevanjem na odločbo VSL II Cp 1152/2003 potrjuje pravilnost prej navedenega stališča. V sodbi II Cp 1152/2003 je bila (sicer) obravnavana (drugačna - obrnjena) situacija, ko uporabnik nepremičnine ni mogel pridobiti pravne podlage za njeno uporabo zgolj na podlagi dovoljenja enega solastnika/skupnega solastnika, ko torej dovoljenje le enega ni zadoščalo, kar po nasprotnem razlogovanju pripelje do sklepanja, da je tudi za preklic/odpoved dogovora solastnikov o uporabi potrebno soglasje drugega solastnika.

10. V obravnavani zadevi ne more imeti posebne teže pritožbeno razlogovanje, zakaj je (bilo) stališče sodišča v postopku zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, ki so predmet tudi tega postopka, ter opustitve njihove uporabe, zmotno.5 Odločilno je, da obstaja pravnomočna sodba o zavrnitvi takšnega zahtevka, zaradi katere sta bila toženca upravičeno dobroverna pri izvrševanju nelastniške posesti: utemeljeno sta se zanesla, da lahko – navkljub vloženi tožbi na izpraznitev in izročitev nepremičnin ter ob obstoječem soglasju matere – nepremičnine še naprej uporabljata. Pravnomočna zavrnitev zahtevka upravičuje dobrovernost tožencev za uporabo spornih nepremičnin vsaj6 do vložitve tožbe v obravnavani zadevi, s katero je tožnik (šele) prvič zahteval tudi plačilo uporabnine za obdobje pred vložitvijo tožbe.

11. Nedobrovernost tožencev, ki bi jo morebiti povzročila vložitev tožbe na plačilo uporabnine, za presojo v tej zadevi ni odločilna, ker tožnik zahteva uporabnino za obdobje pred vložitvijo tožbe. Lastnik sicer lahko dokazuje, da je dobroverni (ne)lastniški posestnik postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Vendar opomin iz leta 2014 (priloga A36)7, s katerim tožnik tožencema prepoveduje poseg v njegove nepremičnine, kot tudi tožba za izselitev in izročitev nepremičnin, ne moreta utemeljevati nedobrovernosti tožencev. Z vložitvijo in vročitvijo tožbe toženca nista postala nedobroverna, kot zmotno meni tožnik. Dejstvo je, da je bil tožbeni zahtevek po tožbi na izpraznitev in izročitev nepremičnin pravnomočno zavrnjen. Sodba tako potrjuje/ohranja njuno dobroverno izvajanje nelastniške posesti; ob tem, da tožnik pred vložitvijo obravnavane tožbe za plačilo uporabnine, razen izselitve in izročitve nepremičnin, ni nikoli zahteval plačila uporabnine. Šele s to tožbo je toženca prvič seznanil, da ne pristaja (več) na brezplačno uporabo. Takšne okoliščine utemeljujejo zaključek, da sta bila toženca v vtoževanem obdobju v dobri veri glede svoje posesti in nista dolžna plačati za uporabo stvari. Zahtevek je bil zato utemeljeno zavrnjen.

12. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani; pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za toženca glede sestave odgovora na pritožbo, saj v njem ne navajata ničesar, s čimer bi lahko pripomogla k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP).

1 OJLJ II P 2591/2014 v spisu - priloga B6 in B7. 2 Glej: R. Vrenčur v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 487. 3 Glej prispevek Z. Strajnar: Verzije - predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012, str. 29. 4 Na tem mestu pritožbeno sodišče le dodaja, da ni mogoče takšnega dogovora staršev - iz katerega je potrditvah pravdnih strank razbrati, da je prišlo do ustvaritve/graditve skupnega premoženja/stanovanjskega dela objekta, ki se nahaja na nepremičninah, ki so predmet pravde, z namenom, da bo v njej družina živela/prebivala oziroma uporabljala za svoje domovanje - opredeliti kot prekarij, ki je posebna vrsta posodbenega razmerja (tretji odstavek 583. člen OZ). Za prekarij gre, če nista določena ne čas trajanja uporabe ne namen uporabe. Če ni določen čas uporabe, je pa določen njen namen, o prekariju ni mogoče govoriti (glej odločbi VSL II Cp 670/2017 in I Cp 8868/2015). Dogovor o trajnem brezplačnem bivanju lahko kaže na trajno pogodbeno razmerje. 5 Z vprašanjem, ali toženca lahko uporabljata nepremičnine oz., ali za to obstaja pravna podlaga, se je sodišče že ukvarjalo v omenjenem sporu. Za ta postopek pa je ključno vprašanje (ne)dobrovernosti posesti v vtoževanem obdobju. 6 Gre za obdobje od avgusta 2016 do vključno januarja 2019. 7 Pritožbeno sklicevanje na opomin z dne 5. 10. 216 je neupoštevno, saj gre za pritožbeno novoto; tožnik ga ni omenjal pred sodiščem prve stopnje (glej list. št. 50) in ga tudi ni predložil, v pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj ni podal trditev o obstoju in vsebini opomina oziroma predložil dokaza že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).