Jedro

Tožnica je za dodelitev BPP za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, ki ga je prejela 9. 5. 2015 (fikcija vročitve), zaprosila 18. 5. 2015, to je isti dan, ko je potekel rok za ugovor zoper navedeni sklep, zato tožnica toženki v tožbi neutemeljeno očita zavlačevanje pri odločanju. Pri tem sodišče posebej opozarja na drugi odstavek 36. člena ZBPP, ki določa, da v primerih, ko bi zaradi odločanja o prošnji za BPP prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje, prosilec vloži prošnjo za odločanje najpozneje tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega dejanja.

Fikcija vročitve je v obravnavanem primeru nastopila dne 9. 5. 2015, ko je bila res sobota, torej dela prost dan. Ker pa je od sprejetja in objave načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 1. 2015, torej tudi v času, ko je v obravnavanem primeru iztekel rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, jasno, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, tožnica ne more uspeti niti s pritožbo zoper sklep o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi niti z vrnitvijo v prejšnje stanje, saj nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo z dne 18. 5. 2015 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v izvršilni zadevi opr. številka VL 47398/2015 in morebitnem kasnejšem pravdnem postopku. V obrazložitvi navaja, da ni izpolnjen pogoj po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj tožnica nima verjetnih možnosti za uspeh v postopku, za katerega želi prejeti brezplačno pravno pomoč. Ugotavlja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz spisovnih podatkov, namreč drugačna odločitev bodisi izvršilnega sodišča (glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje), kakor tudi pritožbenega sodišča (glede pritožbe) ni mogoča. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo v izvršilni zadevi, v kateri želi tožnica prejeti BPP, obvestilo o prejeti pošiljki (predlog in sklep o izvršbi) puščeno v tožničinem predalčniku dne 24. 4. 2014, torej je fikcija vročitve sklepa o izvršbi nastopila 9. 5. 2015. Tožnica je prošnjo za dodelitev BPP, ki je bila tudi sicer nepopolna, vložila šele 18. 5. 2015, torej zadnji dan roka za ugovor zoper sklep o izvršbi, ugovor pa je vložila 19. 5. 2015, torej prepozno. Odločitev o zavrženju tožničinega ugovora kot prepoznega toženka zato toženka šteje kot pravilno, tožničino pritožbo zoper njo in vrnitev v prejšnje stanje pa kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 1. 2015. 3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da jo je toženka šele deveti dan po vložitvi prošnje pozvala na dopolnitev vloge. S tem je namerno zavlačevala s postopkom ugotavljanja upravičenosti do BPP in povzročila, da je tožnica ostala brez BPP. Kljub temu, da je vlogo dopolnila v zakonskem roku, je sodišče odločalo o dodelitvi BPP 36 dni. Ker naj bi zaradi razlogov, na katere ni mogla vplivati, zamudila s pritožbo (pravilno ugovorom) zoper sklep o izvršbi za en dan, se toženka ni več ukvarjala s tem, ali bi uspela v zadevi izpodbijanja neupravičene izvršbe, zaradi katere je sploh zaprosila za BPP, ampak je ugotavljalo, da do BPP ni upravičena, ker naj bi zamudila rok za ugovor na izvršbo, čeprav še ni prejela odločitve sodišča, ki mora odločati o vračilu zadeve v prejšnje stanje. Poleg tega sodišče ni ugotavljalo njenega materialnega in finančnega stanja, kljub temu, da je prejemnica nadomestila in da z minimalnim prihodkom živi cela družina. Toženka je svojo odločitev obrazložila na podlagi nečesa, o čemer sploh še ni dokončno odločeno, ni pa upoštevala dejstev in dokazov, da bi uspela v prvotni zadevi izpodbijanja neupravičene izvršbe. Meni, da je rok za ugovor zamudila izključno iz razlogov, na katere ni mogla vplivati in brez krivde. Še vedno meni, da bo v postopku uspela, zato naproša za dodelitev BPP za celoten postopek, to je za že vloženi ugovor, pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter za celoten nadaljnji postopek, vključno s pravdnim postopkom in postopkom pridobivanja BPP. Predlaga odpravo odločbe in dodelitev BPP.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Glede na nesporno dejstvo, da je tožnica za dodelitev BPP za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi v zadevi VL 47398/2015, ki ga je prejela 9. 5. 2015 (fikcija vročitve), zaprosila 18. 5. 2015, to je isti dan, ko je potekel rok za ugovor zoper navedeni sklep, tožnica toženki v tožbi neutemeljeno očita zavlačevanje pri odločanju. Pri tem sodišče posebej opozarja na drugi odstavek 36. člena ZBPP, ki določa, da v primerih, ko bi zaradi odločanja o prošnji za BPP prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje, prosilec vloži prošnjo za odločanje najpozneje tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega dejanja. Tožnica tega roka ni upoštevala, tudi če bi rok za vložitev ugovora dejansko potekel šele 19. 5. 2015, kot naj bi zmotno menila sama, poleg tega pa iz neprerekane ugotovitve toženke izhaja, da v prošnji jasno ni navedla niti, da želi BPP zaradi vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi, niti kdaj po njenem mnenju poteče rok za njegovo vložitev.

8. Prav tako pa se sodišče v celoti strinja tudi z utemeljitvijo toženke v izpodbijani odločbi, zakaj tožnica nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožničinega ugovora zoper sklep o izvršbi kot prepoznega in v postopku za vrnitev v prejšnje stanje. Fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je v obravnavanem primeru nastopila dne 9. 5. 2015, ko je bila res sobota, torej dela prost dan. Ker pa je od sprejetja in objave načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 1. 2015, torej tudi v času, ko je v obravnavanem primeru iztekel rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, jasno, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, ki govori o tem, da se v primeru, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika, tožnica ne more uspeti niti s pritožbo zoper sklep o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi niti z vrnitvijo v prejšnje stanje, saj nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet). Z objavo navedenega načelnega pravnega mnenja se je različna praksa sodišč glede štetja rokov uskladila in od takrat dalje ni opravičljiv razlog, če stranka ne ve, kako se štejejo in varujejo roki. Kot je pravilno pojasnila toženka, je napačen pravni pouk sicer lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar tožnica ni izkazala, da bi bil pravni pouk v sklepu o izvršbi napačen, objava na spletni strani „Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah“, ki je starejša od navedenega sprejetega načelnega pravnega mnenja, pa ni pravni pouk v konkretni izvršilni zadevi.

9. Ker je glede na navedeno pravilna ugotovitev toženke, da tožnica v zadevi, v zvezi s katero je zaprosila za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, toženka pravilno ni ugotavljala izpolnjevanja ostalih pogojev za dodelitev BPP, saj morajo biti za dodelitev BPP izpolnjeni vsi pogoji kumulativno.

10. Sodišče še pripominja, da če bi tožnica z vloženimi pravnimi sredstvi kljub drugačnemu stališču toženke in naslovnega sodišča uspela in dosegla razveljavitev sklepa o izvršbi, lahko ponovno zaprosi za dodelitev BPP v nadaljnjem postopku.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.