Jedro

Čeprav je nesporno, da v obravnavanem primeru, ko posebna ugotovitvena odločba o odvzemu stavb (oziroma nacionalizacija po 8. členu ZNNZ) ni bila izdana, gre tudi po presoji revizijskega sodišča pri podržavljenju objektov za učinkovanje navedenega zakona.

Tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da glede na dejansko stanje in pravne podlage, ki so bile uporabljene v obravnavani zadevi, ni bistvenih razlikovalnih elementov v pravni podlagi odvzema med nacionaliziranimi objekti in zemljišči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 7. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odpravila dopolnilno odločbo Upravne enota Ljubljana z dne 31. 3. 2009 in jo nadomestila z novo odločbo, ki se glasi: „1. Dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana Ljubljana... z dne 30. 8. 2008, se odpravi. 2. Pokojni denacionalizacijski upravičenki A.A., se določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 239.942,00 DEM za podržavljene nepremičnine parc. št. 11 – vrt v izmeri 940 m2, vpisan pri vl. št. ... k. o. A., parc. št. 12 – hiša in dve stavbi v izmeri 618 m2, vrt v izmeri 793 m2 (po cenitvenem zapisniku z dne 8. 11. 1963, parc. št. 13 in 14) in parc. št. 15, vrt v izmeri 1883 m2, obe pripisani pri vl. št. ... k. o. B. 3. Zavezanka SOD je dolžna izročiti obveznice skrbnici za posebni primer. 4. Za skrbnico za posebni primer se imenuje C.C. 5. S to odločbo je o zahtevi za denacionalizacijo odločeno v celoti. 6. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.“

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tudi sodišče prve stopnje ocenjuje, da so bili poleg zemljišča podržavljeni tudi objekti. To je razvidno zlasti iz dopolnilne odločbe.

3. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, uveljavlja pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz nobene odločbe ne izhaja, da bi bili podržavljeni tudi objekti. Nekdanji lastnici sta v zemljiški knjigi še vedno vpisani kot lastnici objekta. Do podržavljanja objektov sploh ni prišlo. Tudi vlagateljica zahteve za denacionalizacijo trdi, da je šlo podržavljanje brez pravnega naslova v smislu 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sklenjene so bile pogodbe o odškodninah in dodelitvi nadomestnih stanovanj. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom, C.C., smiselno predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je dovoljena po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega akta presega 20.000,00 EUR.

8. V zadevi je sporno, ali so bili objekti na parcelah, za katere je določena odškodnina, podržavljeni po predpisu iz 3. člena ZDen, to je Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč – ZNNZ, kot so se opredelili tožena stranka in še prej prvostopni organ, v upravnem sporu pa sodišče prve stopnje. Revident ugovarja stališču, da iz odločb (z dne 8. 6. 1959, 11. 9. 1965 in 19. 7. 1966) izhaja tudi temelj o podržavljenju objektov. Po mnenju revidenta navedene odločbe niso zadosten dokaz, da so bili iz posesti vzeti tudi objekti, temveč trdi, da se navedene odločbe nanašajo le na zemljišča, ne pa na objekte. O odločbi z dne 11. 9. 1965 meni, da je bila izdana na podlagi 38. člena ZNNZ, odločba z dne 19. 7. 1966 pa jo le dopolnjuje, iz njiju pa izhaja obstoj sporazuma glede objektov, ki so bili porušeni izven ZNNZ, lastniki pa so dobili nadomestno stanovanje. Po ZNNZ je v primeru nacionalizacije objektov morala biti po 8. členu izdana odločba, te odločbe pa ni. Zato ni podlage za denacionalizacijo objektov, ki so bili porušeni do izdaje odločbe o odvzemu parcel iz posesti.

9. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da navedeni ugovor ni utemeljen. Obravnavane parcele so bile nacionalizirane na podlagi odločbe o nacionalizaciji z dne 8. 6. 1959, nacionalizacija pa je bila izvedena v zemljiški knjigi. Z dopolnilno odločbo z dne 19. 7. 1966 pa so bile denacionalizacijski upravičenki vzete iz posesti parcele z objekti (parcela 811 hiša, gospodarsko poslopje). Navedeni odločbi tudi po presoji revizijskega sodišča zamejujeta časovna trenutka, v katerih je učinkoval ZNNZ, na katerega podlagi so bile denacionalizacijski upravičenki podržavljene parcele. Zgolj zemljišče brez stavb za revidenta ni sporno. Čeprav je nesporno, da v obravnavanem primeru, ko posebna ugotovitvena odločba o odvzemu stavb (oziroma nacionalizacija po 8. členu ZNNZ) ni bila izdana, gre tudi po presoji revizijskega sodišča pri podržavljenju objektov za učinkovanje navedenega zakona. Sodišče v fazi denacionalizacije ne presoja pravilnosti in zakonitosti postopka nacionalizacije, torej ali bi formalno glede na določbe ZNNZ odločba o njihovem podržavljenju morala biti izdana, pač pa le, ali je bil odvzem tako zemljišč kot objektov posledica učinkovanja ZNNZ, kar utemeljuje denacionalizacijo po 3. členu ZDen. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, so bile parcele z objekti dejansko odvzete iz posesti že pred izdajo obeh odločb. Tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da glede na dejansko stanje in pravne podlage, ki so bile uporabljene v obravnavani zadevi, ni bistvenih razlikovalnih elementov v pravni podlagi odvzema med nacionaliziranimi objekti in zemljišči. V pogledu objektov in zemljišča sta bili odločbi z dne 11. 9. 1965 in 19. 7. 1966 zgolj formalno odločitev o odvzemu posesti, saj je dejanska izvršitev odvzema celotne nepremičnine že bila izvršena. Bistveno je, da je bilo zemljišče podržavljeno z odločbo po ZNNZ in prisilno odvzeto iz posesti. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je ZNNZ kot predpis o podržavljenju učinkoval v daljšem časovnem obdobju ter je bil odvzem iz posesti le njegov končni akt. Tudi po mnenju revizijskega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila časovni okvir podržavljenja in pravno podlago ter določila denacionalizacijski upravičenki (po preverjanju odškodnine, ki jo je prejela ob podržavljanju, glede na določbo 72. člena ZDen), odškodnino tako za zemljišče kot za objekte. Tudi sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je zaradi priznavanja denacionalizacije po 3. členu ZDen, relevanten predpis, ki je odvzel lastninsko pravico, do razlikovanja v pravnih položajih, v sodni praksi pa je prišlo le v primerih, ko je nato imetnik pravice uporabe s to pravico razpolagal (prostovoljno odtujil nepremičnino). Prostovoljnosti oziroma volje po odtujitvi objektov pa v danem primeru ni bila dokazana. Plačana odškodnina, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne nadomešča pravno poslovnega prenosa in ne ustvarja fikcije, da je volja za odtujitev objektov pri nekdanji lastnici obstajala.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno.