Jedro

Sodba z dne 3. 6. 2009 ne more biti obnovitveni razlog ne po 1. in ne po 3. točki 260. člena ZUP. Iz njene vsebine je jasno, da to ni nov dokaz, oziroma novo dejstvo, ki bi dopolnjevalo oziroma razjasnjevalo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev o denacionalizacijskem zahtevku v postopku, katerega obnovo tožeča stranka predlaga. S to sodbo je bila le odpravljena procesna odločitev o pravnem sredstvu zoper odločbo o državljanstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrgla predlog A.A. za obnovo postopka denacionalizacije, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote Radovljica št. D-321-62/1993-10 z dne 30. 10. 2007. V obrazložitvi navaja, da je pri preizkusu formalnih pogojev za odločanje ugotovil, da okoliščina, na katero se predlog za obnovo opira, ni verjetno izkazana, saj je odločba Upravne enote Kranj št. 208-85/1993-09/MS z dne 6. 6. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da B.B. ni bila državljanka FLRJ in LR Slovenije in se tudi ni štela za državljanko SR Slovenije in jugoslovansko državljanko, tudi v ponovnem postopku postala pravnomočna. Ta odločba je bila podlaga za zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo zaradi neizpolnjenega pogoja jugoslovanskega državljanstva. V ponovnem postopku, izvedenem na podlagi sodbe Upravnega sodišča (ponovna vročitev odločbe z dne 6. 6. 2002) namreč pooblaščenka tožeče stranke ni vložila pritožbe. Glede uveljavljanja upravičenja po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v primeru, če državljanstvo B.B. ne bi bilo pravnomočno ugotovljeno, pa upravni organ ugotavlja, da je bil predlog za obnovo postopka z dne 16. 5. 2008, v katerem je tožeča stranka obnovitveni razlog oprla na odločbo o državljanstvu sina imenovane, že pravnomočno zavržen. Prvostopni organ je predlog za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo zoper prvostopni sklep. Navaja, da so predlagatelji predlog po 1. točki 260. člena ZUP utemeljili z odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da se je C.C., sin B.B. štel za državljana SR Slovenije. Tak predlog pa so vložili že 16. 5. 2008 in je bil pravnomočen zavržen. Podlaga za zavrženje enakega predloga je v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Glede razloga po 3. točki 260. člena ZUP pa drugostopni organ ugotavlja, da se (pri)tožniki sklicujejo na sodbo tega sodišča opr. št. I U 204/2009 z dne 3. 6. 2009, s katero je bila odpravljena odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-1807/2008/2 (1323-5) in 213-1808/2008/2 (1323-05) z dne 6. 1. 2009 in zadeva vrnjena drugostopnemu organu v ponovni postopek. Drugostopni organ ugotavlja, da iz dokumentov ni razvidno, da odločba z dne 30. 10. 2007 temelji na sodbi, ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Odločba se opira na odločitev o predhodnem vprašanju glede ugotovitve državljanstva B.B., ki pa se doslej ni spremenila. Ugovori v zvezi s postopkom in odločanjem v zadevi ugotavljanja državljanstva, za katero je stvarno pristojen drug upravni organ, ne morejo vplivati na odločitev v tej denacionalizacijski zadevi. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je odločba z dne 6. 6. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da B.B. ni državljanka FLRJ in LR Slovenije, postala dokončna in pravnomočna dne 6. 11. 2009. Pozitivne odločbe o državljanstvu B.B., kar bi šele lahko bil razlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, (pri)tožniki niso predložili.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je z odločitvijo kršen zakon, da je prizadeta je v svojih pravicah in upravičenjih ter v ustavno zagotovljenih pravicah in svoboščinah. V postopku je zatrjevala, da postopek ugotavljanja državljanstva za B.B. ni končan, kar pomeni, da še niso nastopile okoliščine za obravnavanje denacionalizacijskega zahtevka. Prvostopni organ je namreč s sklepom z dne 23. 6. 1999 prekinil postopek denacionalizacije, dokler pristojni organ ne odloči o vprašanju državljanstva B.B. S sodbo opr. št. I U 204/2009 je uspela dokazati, da postopek še ni zaključen, da je bila pritožba, vložena 23. 10. 2008, pravočasna in je o njej treba odločiti. Na tej podlagi je predlagala obnovo postopka, saj je iz tega dokaza jasno razvidno, da niso bili podani pogoji za obravnavo zahtevka. Oba organa kot razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka navajata okoliščino, da je Upravna enota Kranj poslala obvestilo in fotokopijo odločbe o državljanstvu B.B., ki je v ponovnem postopku „postala dokončna in pravnomočna dne 6. 11. 2009“, kar pa ne drži, saj odločba o državljanstvu v ponovnem postopku sploh še ni bila izdana. Upravno sodišče je namreč s svojo sodbo razveljavilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve in mu naložilo, da mora o pritožbi odločiti. Odločbo torej mora izdati Ministrstvo za notranje zadeve skladno z navedeno sodbo. Pritožbe ne more reševati prvostopni organ. Skladno s sodbo je bil ta dolžan odločiti le o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, kar je s sklepom z dne 29. 9. 2009 tudi storil, in o tem 19. 10. 2009 obvestil pooblaščenko tožeče stranke s kopijo odločbe, na kateri je klavzula pravnomočnosti odpravljena. O pritožbi, vloženi 23. 10. 2008, Ministrstvo za notranje zadeve kljub urgencam še ni odločilo. Dne 26. 8. 2009 je poslalo Upravni enoti Kranj napotke, “da naj po formalnem preizkusu vložene pritožbe spis vrnejo na Ministrstvo za notranje zadeve zaradi odločanja“. Dne 9. 2. 2010 pa je opozorilo Upravno enoto Kranj, da „niste zaključili formalnega preizkusa pritožbe vložene v zadevi ugotovitve državljanstva B.B.“ in jo poučilo, „v kolikor ste sprejeli oceno, da je pritožba vložena prepozno, morate postopati skladno z 2. odstavkom 240. člena. V nasprotnem primeru nam pritožbo vloženo 23. 10. 2008 odstopite v nadaljnje reševanje po predhodnem preizkusu pravočasnosti, dovoljenosti in legitimacije“. Upravna enota Kranj do danes ni tako postopala. O državljanstvu B.B. torej sploh še ni bilo dokončno odločeno. Obstaja zgolj in samo odločba z dne 6. 6. 2002 in njena pritožba z dne 23. 10. 2008. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbi prve in druge stopnje v celoti odpravi oziroma spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi in dovoli obnova postopka, končanega z odločbo Upravne enote Radovljica, skladno z določbo 1. in 3. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, v celoti ugodi zahtevku za denacionalizacijo nacionaliziranega premoženja B.B.; podrejeno, če državljanstvo B.B. ne bi bilo pravnomočno pozitivno ugotovljeno, pa uveljavlja upravičenje po 12. členu ZDen za sina C.C. Podrejeno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, sklep Upravne enote Radovljica z dne 10. 12. 2009 v zvezi s sklepom (pravilno odločbo) Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 5. 8. 2010 v celoti odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep Upravne enote Radovljica z dne 10. 12. 2009, s katerim je bil predlog tožeče stranke za obnovo postopka denacionalizacije, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 30. 10. 2007, zavržen. Sodišče se strinja z odločitvijo prvostopnega organa, potrjeno po drugostopnem organu, da okoliščina, na katero tožeča stranka predlog opira, ni verjetno izkazana, in je zato predlog pravilno zavrgel. V predlogu za obnovo postopka, vloženem dne 12. 6. 2009, tožeča stranka navaja, da vlaga predlog iz razloga po 1. in po 3. točki 260. člena ZUP. V utemeljevanju predloga pa se sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. U 204/2009-6 z dne 3. 6. 2009. V tej sodbi je sodišče presojalo, ali je Ministrstvo za notranje zadeve s svojo odločbo št. 213-1807/2008/2 (1323-05) in 213-1808/2008/2 (1323-05) z dne 6. 1. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 208-85/1993-09/MS z dne 6. 6. 2002 (odločba o državljanstvu za D.D. in B.B.) pravilno kot prepozno zavrglo. Ker je ocenilo, da iz vročilnice, s katero je bila pooblaščenki tožeče stranke dne 10. 6. 2006 vročena odločba št. 208-85/1993-09/MS, ki se glasi na ime M. (pod isto številko in z istim datumom pa se bile izdane tri odločbe za osebe z imenom M.), ni mogoče preveriti, ali ji je bila vročena odločba o državljanstvu B.B. in zato ni mogoče zaključiti, da je bila ta vročitev pravilna, je odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrženju pritožbe odpravilo in zadevo vrnilo temu ministrstvu v ponovni postopek.

Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Obnovitveni razlog po 3. točki 260. člena ZUP pa je podan, če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena.

Sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka niti ni uveljavljala kot novo dejstvo državljanstvo C.C., kar sicer navaja v pritožbi zoper prvostopni sklep. Na državljanstvo imenovanega se je v predlogu za obnovo postopka sklicevala v zvezi z uveljavljanjem upravičenja po 12. členu ZDen, torej v zvezi z odločanjem o zahtevku (spremembi zahtevka) za denacionalizacijo, o čemer pa se pri odločanju o dovolitvi obnove postopka ne odloča. Sicer pa oba organa pravilno ugotavljata, da je državljanstvo C.C. kot novo dejstvo uveljavljala v predlogu za obnovo postopka, vloženem dne 16. 5. 2008, ki ga je prvostopni organ zavrgel. Ta odločitev je prestala tudi sodno presojo (sodba opr. št. I U 96/2009-11 z dne 12. 8. 2009). Že zato s predlogom za obnovo, oprtim na isto dejstvo, ne bi mogla biti uspešna.

Sodba opr. št. U 204/2009-6 z dne 3. 6. 2009 pa tudi ne more biti obnovitveni razlog ne po 1. in ne po 3. točki 260. člena ZUP. Iz njene vsebine, ki jo je sodišče že povzelo, je jasno, da to ni nov dokaz, oziroma novo dejstvo, ki bi dopolnjevalo oziroma razjasnjevalo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev o denacionalizacijskem zahtevku v postopku, katerega obnovo tožeča stranka predlaga. S to sodbo je bila le odpravljena procesna odločitev o pravnem sredstvu zoper odločbo o državljanstvu. Novo dejstvo bi bila, kot je tožeči stranki pravilno pojasnil drugostopni organ, izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu B.B. Na sodbo opr. št. I U 204/2009-6 tožeča stranka tudi ne more opirati obnovitvenega razloga po 3. točki 260. člena ZUP, saj ne gre za primer, ko bi predhodno vprašanje državljanstva reševalo sodišče, pa bi bila takšna sodba spremenjena, razveljavljena ali odpravljena.

Tožeča stranka pa ima po mnenju sodišča prav, da o njeni pritožbi zoper odločbo o državljanstvu, vloženi 23. 10. 2008, še ni bilo odločeno. Kolikor upravni organ ugotavlja, da je odločba Upravne enote Kranj z dne 6. 6. 2002 v ponovnem postopku postala pravnomočna, in navaja, da je bil ponovni postopek izveden na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. I U 204/2009 (ponovna vročitev odločbe, izdane dne 6. 6. 2002), sodišče pojasnjuje, da se je v tej sodbi opredeljevalo le o izkazanosti vročitve odločbe v letu 2006, ni pa prvostopnemu organu s tem naložilo, da mora odločbo ponovno vročiti tožeči stranki in ji s tem odpreti pritožbeni rok, saj je tožeča stranka pritožbo vložila že 23. 10. 2008. Upravni organ je torej dolžan ponovno preizkusiti pravočasnost vložitve te pritožbe. Navedeno pa po mnenju sodišča ne more biti zakoniti razlog za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba o denacionalizaciji. Le to bo tožeča stranka lahko uveljavljala, če bo izposlovala pozitivno odločbo o državljanstvu B.B. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadalj. ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.