Jedro

Odmera odškodnine zato ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

I.1.

1.Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tč. 2 izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino v znesku 8.963,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 do plačila, v tč. 4 izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v deležu 46 %, tožeča stranka pa toženi stranki v deležu 54 %.

II.2.

2.V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.3.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti strošek pritožbe v znesku 150,06 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1.

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati denarno odškodnino za škodo iz škodnega dogodka z dne 2. 6. 2018 v znesku 4.763,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v deležu 76%, tožena stranka pa tožeči stranki v deležu 24%.

2.

2.Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi ponavlja svoje tožbene trditve o nastali nepremoženjski škodi in navaja, da pritožbo gradi na zaključkih izvedenca, da je utrpel hude telesne poškodbe, katerih posledica so vztrajajoče bolečine in strah ter trajne duševne bolečine. Izpostavlja, kot navaja, izrazito neugodno stanje nevarnosti popolnega preloma hrbtenice v primeru novega padca ali poškodbe, upoštevaje njegovo delo gradbinca. Navaja, da se izpostavlja tudi deficit očesa zaradi odstopa steklovine, kar pogojuje občasne pojave bliskanja v očesu in okoliščino, da bo posledice trpel do konca življenja. Ob nesreči je bil star 43 let, kar pomeni, da bo glede na povprečno starost trpel opisana stanja še v trajanju približno 29 let. Pri odmeri odškodnine ga je treba obravnavati individualno in upoštevati, da mora vsakodnevno prenašati breme spremembe življenja, ko ga lahko neroden gib ali udarec v glavo spremeni v paraplegika. Navaja še, da primeri iz sodne prakse, ki jih je navedlo sodišče niso primerljivi z njegovim stanjem.

3.

3.Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.

5.Predmet spora v tej zadevi je bilo plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik kot motorist utrpel v prometni nesreči, ko je zaradi izsiljene prednosti voznika neznanega vozila in z namenom preprečitve trčenja vanj, zapeljal desno in trčil v obcestni robnik ter prometno signalizacijo. V nesreči je zadobil naslednje poškodbe: zlom drugega vratnega vretenca, zlom leve lopatice in odstop steklovine desnega očesa. Denarno odškodnino za telesne bolečine je ocenil na znesek 15.000 EUR, za strah na 3.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa na znesek 23.000 EUR (skupaj 41.000 EUR). Ker mu je toženka že plačala 21.659 EUR, je v tej pravdi zahteval še plačilo zneska 19.673,40 EUR.

6.

6.Tožnik v pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh zakonsko opredeljenih pritožbenih razlogov. Ker pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka ni konkretiziral, ga pritožbeno sodišče tudi ni moglo presojati. Enako velja glede pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi zgolj ponovno povzema svoje tožbene trditve o okoliščinah, ki vplivajo na določitev denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Vse te je sodišče prve stopnje po pravilno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo in v razlogih sodbe podrobno povzelo. S pritožbenim očitkom, da je dalo sodišče prve stopnje nekaterim ugotovljenim okoliščinam premajhno težo pri odmeri denarne odškodnine, uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, konkretno določil 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika1, v katerih je zakonska podlaga za določitev denarne odškodnine za nastalo in bodočo nepremoženjsko škodo. Ta pritožbeni očitek je delno utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je prenizko odmerilo denarno odškodnino za telesne bolečine in strah.

7.

7.Iz omenjenih zakonskih določil izhajata temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. To sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih. Odmera odškodnine zato ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

8.

8.Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine upoštevalo ugotovljene stopnje bolečin po posameznih bolečinskih obdobjih kot tudi vse številne nevšečnosti med zdravljenjem. Med te je umestilo tudi neprijetnosti zaradi bliskanja v desnem očesu, kot posledica odstopa steklovine, ki se še vedno pojavlja in ga izpostavlja pritožba. Ugotovilo je tudi, da ima tožnik še sedaj (blažje) bolečine, ki se pojavljajo pri obremenitvah, občasno pa tudi kratkotrajne hude bolečine, tako da si mora pomagati z analgetiki. Bolečine so povezane z opravljanjem tožnikovega poklicnega dela (izvajalec suhomontažnih gradenj), ki ga je sodišče štelo za fizično zmerno naporno. Pri njem uporablja lažjo mehanizacijo, zlasti brusilnike in vrtalnike, ki oddajajo vibracije, kar pogojuje omenjene bolečine. Pri prisoji denarne odškodnine v znesku 9000 EUR za to obliko škode je dalo prvostopenjsko sodišče premajhno težo trajnosti in pogostosti teh bolečin. Pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na konkretne ugotovljene okoliščine predstavlja znesek 12.000 EUR.

9.

9.Tudi višina denarne odškodnine za strah je odvisna od njegove intenzivnosti in trajanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel hud primaren strah ob sami nesreči. Ta je prešel v hud strah, ko je zaradi pretresa hrbtenjače slabše čutil zgornji okončini in ni mogel premikati nog. Strah ga je bilo, da bo ostal hrom (tč. 72 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sekundarni strah zmerne intenzitete pa je potem ostal vsaj še dva meseca. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožnika poškodba čustveno prizadela. V posledici nesreče je prišlo do porušenja njegovega duševnega ravnovesja oziroma poslabšanja depresivne motnje in zato uvedbe anksiolitika ter terapije proti depresiji. Pomemben vpliv na odmero odškodnine ima ugotovljena okoliščina, ki jo poudarja pritožba, da je pri tožniku ostal strah zaradi možnosti ohromelosti v posledici popoškodbenega stanja vratnih vretenc oziroma njihovega zdrsa ob nepravilnem gibu. Ta strah je tožnik izpostavil tudi ob svojem zaslišanju. Glede na intenzivnost strahu, njegovo trajanje ter ugotovljeno okoliščino dalj časa porušenega duševnega ravnovesja, tožniku pripada denarna odškodnina v višini celotnega vtoževanega zneska, torej 3000 EUR.

10.

10.Prvostopenjsko sodišče pa je pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevalo vse tožnikove omejitve v navedenih aktivnostih, ki predstavljajo izvor njegovih duševnih bolečin in jih podrobno povzelo v tč. 69. obrazložitve izpodbijane sodbe. Dosojena denarna odškodnina v znesku 20.000 EUR je ustrezna satisfakcija za ugotovljeno škodo iz tega naslova.

11.

11.Pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopenjsko sodišče kot pomembno okoliščino pri odmeri denarne odškodnine upoštevalo tudi tožnikovo starost (v času prometne nesreče 43 let), ki jo tožnik poudarja v pritožbi (tč. 76 in 77) in zaradi katere bo trpel duševne in telesne bolečine še relativno dolgo.

XII.12.

12.Tožniku tako pripada odškodnina v skupnem znesku 35.000 EUR. Takšna odškodnina je primerljiva z odškodninami za enake škode. Parameter za primerjavo prisojenih denarnih odškodnin v sodni praksi je povprečna neto plača v Republiki Sloveniji. V času odločitve prvostopenjskega sodišča je ta znašala 1495 EUR, torej je bilo tožniku s prvostopenjsko sodbo prisojenih 20,6 povprečnih neto plač, po ponovni odmeri pritožbenega sodišča pa 23,41 plač. Enake denarne odškodnine so bile prisojene v približno enakih primerih nastalih škod.3 Konkretni primer se tako s popravljeno odmero umešča v okvire dosedanje sodne prakse.

XIII.13.

13.Ker je tožena stranka tožniku že plačala denarno odškodnino v revaloriziranem znesku 26.036,50 EUR, mu je dolžna iz naslova povrnitve nepremoženjske škode plačati še 8.963,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 do plačila. Na podlagi določbe pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku4 je bilo zato treba delno ugoditi pritožbi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeniti.

XIV.14.

14.Zvišanje odškodnine v pritožbenem postopku je pogojevalo tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnikov uspeh v pravdi je 46%, zato mu mora tožena stranka v navedenem odstotku povrniti njegove stroške prvostopenjskega postopka. Tožnik pa mora toženi stranki povrniti 54% njenih stroškov postopka.

XV.15.

15.Tožnikov uspeh v pritožbenem postopku je 41%, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe v navedenem odstotku (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je strošek pritožbe odmerilo v skupnem znesku 366 EUR (500 točk po tč. 1 Tarifne številke 22 Odvetniške tarife + 22% DDV). 41% od navedenega zneska predstavlja znesek 150,06 EUR. Tožnik je v okviru stroškovnega zahtevka zahteval tudi povrnitev stroška sodne takse za pritožbo. Ker je bil oproščen plačila sodnih taks, mu navedeni strošek ni nastal. Tudi taksa, katere plačila je bila stranka oproščena, pa je del stroškov postopka (1. odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah5). Takso stranke, ki je bila oproščena plačila taks, plača njen nasprotnik (2. odstavek 15. člena ZST-1). Če je uspela delno, jo nasprotnik plača delno, v plačilo pa mu jo naloži sodišče po uradni dolžnosti (3. odstavek 15. člena ZST-1). Tožena stranka je torej dolžna plačati del sodne takse v skladu uspehom tožnika s pritožbo (41%), za kar ji bo prvostopenjsko sodišče poslalo plačilni nalog, preostali del pa bo plačal tožnik ob izpolnjenosti pogojev iz 4. odstavka 15. člena ZST-1.