Jedro

Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Davčna obveznost je nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2. V primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi se davek praviloma poplača iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin v sodnem postopku oziroma s položitvijo zneska v višini davka s strani upnika oziroma kupca v sodnem postopku po določbah ZIZ. Način kot tudi izvedba poplačila davka v sodnem postopku je v pristojnosti sodišča, v pristojnosti davčnega organa pa je odmera davka davčnemu zavezancu. Na podlagi določb ZDPN-2 je zavezanec za odmero davka nesporno bivši lastnik nepremičnin, ki so prodane na javni dražbi, kot zavezanec za odmero je dolžan tudi poravnati davčno obveznost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi finančni oziroma davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) od davčne osnove 50.000,00 EUR po stopnji 2% v znesku 1.000,00 EUR (I. točka izreka). Odmerjeni davek je treba plačati v 30 dneh po vročitvi odločbe na podračun, ki je naveden. Odmerjeni davek poplača pristojno sodišče iz kupnine s prodajo nepremičnine na javni dražbi na podlagi sklepa o poplačilu. V primeru, da davka ni mogoče poplačati iz kupnine, se bo začela davčna izvršba (II. točka izreka). Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (III. in IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil prvostopenjskemu organu predložen pravnomočen sklep o domiku I 1/2018 z dne 17. 12. 2018 v izvršilni zadevi zoper dolžnika. Iz sklepa je razvidno, da je bila nepremičnina, ki je navedena, v lasti dolžnika prodana na javni dražbi za znesek 51.000,00 EUR in domaknjena kupcu. Finančni organ se sklicuje na Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki v 195. členu določa, da sodišče poplača upnike po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. V 197. členu ZIZ opredeljuje, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej stroški izvršilnega postopka, nato davek na dodano vrednost oziroma DPN, nato pa sledijo terjatve določene v tretji točki tega člena. Pri odplačnem prenosu lastninske pravice na navedeni nepremičnini je določena obveznost plačila DPN, zavezanec za plačilo DPN je po 5. členu Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) prodajalec nepremičnine. Na podlagi navedenega je prodajalec zavezanec za plačilo DPN od določene davčne osnove 50.000,00 EUR, po stopnji 2%, določeni v 9. členu ZDPN-2, v znesku 1.000,00 EUR. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZDPN-2 zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Davek odmeri davčni organ v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju katerega nepremičnina leži. 3. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Pri tem se sklicuje na davčno in sodno prakso, v kateri je sprejeto enotno stališče, da predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-2 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine. Presoja okoliščin, zaradi katerih je do prodaje nepremičnine v postopku javne dražbe prišlo oziroma pravilnosti odločitve sodišča v zvezi s prodajo nepremičnine na javni dražbi pa ni predmet davčnega postopka. Pritožnica nastopa kot bivša lastnica kot prodajalka nepremičnin, zato je po določbi 5. člena ZDDPN-2 zavezanka za plačilo DPN. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da se v primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi davek praviloma poplača iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin v sodnem postopku. V kolikor pa pri poplačilu pride do ovir in davčna obveznost ni poravnana, pa ima davčni organ do davčnega zavezanca odprto terjatev, ki jo mora sledni poravnati, če seveda razpolaga s finančnimi sredstvi (ali drugim premoženjem).

4. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je podedovala nepremičnine, katere lastnik je bil pokojni A.A.. Iz naslova dolgov, ki naj bi jih imel zapustnik v višini 16.774,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je na dan 14. 12. 2018 predstavljalo znesek 26.925,80 EUR, 135,80 EUR izvršilnih stroškov, nadalje po sklepu I 55/2018 terjatev v višini 27.003,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2011, kar je predstavljalo 43.344,31 EUR ter stroškov v višini 135,00 EUR, je sodišče izvedlo javno dražbo in sicer za nepremičnino, ki je bila ocenjena na 51.000,00 EUR. Ker sta upnika kupnino poravnala s svojo terjatvijo, sta dolžna plačati 1.000,00 EUR DPN. Ne more pa tega davka plačati tožnica, saj bi to pomenilo, da je dejansko dedovala negativno dediščino, se pravi dolg v višini 1.000,000 EUR, kar je tudi v nasprotju z ZIZ. Tožnica se pri tem sklicuje na odločbo Okrajnega sodišča v Celju I 562/2017 z dne 29. 1. 2019, ki jo prilaga. Tožnica navaja, da v RS velja enoten pravni red, iz sklepa sodišča opr. št. I 1/2018 z dne 28. 2. 2019 pa izhaja, da so upniki predložili specifikacijo svojih terjatev in sicer RS, ki ima prednostno terjatev iz naslova DPN na podlagi odločbe finančnega organa DT 4236-51057/2018-2 z dne 27. 12. 2018 v višini 1.000,00 EUR, ki se bo prva poravnala iz zneska kupnine. Jasno je, da je stranka, ki je kupila nepremičnino, dolžna položiti kupnino, iz katere se poravna najprej prednostna terjatev do države, preostanek pa se izroči upniku. Tožnica meni, da ne more odgovarjati zaradi dedovanja preko vrednosti svoje zapuščine, tako imenovano negativno zapuščino. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev (odločbo prvostopenjskega in odločbo drugostopenjskega organa) razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in tožnico oprosti plačila DPN, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8. Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen tega zakona, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Davek pa davčni organ odmeri po uradni dolžnosti v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju, kjer leži nepremičnina. Prav to pa je bilo, kot nesporno sledi iz upravnih spisov, storjeno v konkretnem primeru. Davčna obveznost je po povedanem nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2. Drugostopenjski organ je tožnici pravilno pojasnil, da se v primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi davek praviloma poplača iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin v sodnem postopku oziroma s položitvijo zneska v višini davka s strani upnika oziroma kupca v sodnem postopku po določbah ZIZ. Način kot tudi izvedba poplačila davka v sodnem postopku je v pristojnosti sodišča, v pristojnosti davčnega organa pa je odmera davka davčnemu zavezancu. Na podlagi določb ZDPN-2 je zavezanec za odmero davka nesporno bivši lastnik nepremičnin, ki so prodane na javni dražbi, kot zavezanec za odmero je dolžan tudi poravnati davčno obveznost. 9. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da izpodbijana odločba ni pravilna iz razloga, ker tožnica kot dedinja ne more odgovarjati za obveznosti iz naslova dedovanja preko vrednosti zapuščine (negativna zapuščina), saj tožnica ne zatrjuje, da je po pokojnem zapustniku dedovala zgolj premoženje, na katerega se nanaša obravnavana odmera davka (DPN). Prav tako sodišče kot nerelevantno zavrača tožničino sklicevanje na sklep Okrajnega sodišče v Celju, ki navaja kot primer in na podlagi katerega meni, da bi v obravnavani zadevi DPN morala plačati kupca na javni dražbi prodane nepremičnine.

10. Iz pojasnjenih razlogov je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljana, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Glede na dejanske okoliščine obravnavane zadeve, ki niso sporne in so podlaga za izpodbijano odločbo, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.