Jedro

S sklenitvijo cesijske pogodbe je odstopljena terjatev prešla v premoženje prevzemnika, zato je toženec v tem sporu pasivno legitimiran. S sklenitvijo cesijske pogodbe je tako tožnik (dolžnik) pridobil pravico zoper novega upnika (toženko) uveljavljati vse ugovore, ki se nanašajo na obstoj oziroma višino cedirane terjatve, torej tudi ugovor, da se je tožnikova obveznost zaradi kasnejše spremembe sodnih odločb zmanjšala.

Pogodba o odstopu terjatve tožnikovega položaja ne sme poslabšati. Ker je bil z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2015 z dne 18. 5. 2017 razveljavljen temelj, na podlagi katerega je prišlo do prenosa denarnih sredstev iz sfere tožnika v sfero toženke, je toženka na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega dolžna vrniti tožniku to, kar je neupravičeno prejela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati 4.364,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2019 do plačila (I. točka izreka). V presežku (to je za plačilo zneska 410,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2019 do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 800,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni izrek sodbe vlaga pritožbo toženka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu Zakona o pravdnem postopku1 in zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne.

Opozarja, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča, da je podana njena pasivna legitimacija. Toženka je cesijsko pogodbo sklenila z namenom, da ji družba A., d. o. o., poplača dolg, ki ga je slednja imela do toženke. Toženka je s tem vstopila v pravni položaj odstopnice le glede odstopljene terjatve, ne pa tudi glede pravnega razmerja, ki je obstajalo med tožnikom in družbo A., d. o. o. Tako med družbo A. d. o. o. in toženko ni prišlo do prenosa pogodbe, temveč zgolj do odstopa terjatve. Posledično bi moral tožnik zahtevek za vračilo plačanega zneska nasloviti na družbo A., d. o. o., oziroma pravočasno prijaviti terjatev v stečajnem postopku, ki je bil uveden zoper navedeno družbo.

Toženka z izpolnitvijo obveznosti s strani tožnika po pravni podlagi, ki je kasneje odpadla, ni bila v ničemer obogatena, ampak je na ta način dobila poplačano terjatev, ki jo je imela do tožnikovega upnika, to je družbe A., d. o. o. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi pritožnik v bistvu ponavlja navedbe, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

6. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka na podlagi cesijske pogodbe, ki jo je 13. 8. 2014 sklenila s podjetjem A., d. o. o., (priloga A 23), pridobila terjatev, ki jo je imela družba A., d. o. o., do tožnika na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici P 50/2012 z dne 22. 4. 2012. Toženec je na podlagi pogodbe o odstopu terjatve v izvršilnem postopku od tožnika kot dolžnika 8. 4. 2015 izterjal denarno terjatev v višini 4.650,25 EUR. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 219/2015 z dne 18. 5. 2017 odločbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici P 50/2012 z dne 22. 4. 2014 in Višjega sodišča v Kopru I Cp 71/2014 z dne 13. 1. 2015, s katerima je bilo tožniku naloženo plačilo zneska 2.400,00 EUR, skupaj z izvršilnimi stroški in nateklimi obrestmi, razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je bilo s sodbo P 91/2017 Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 6. 3. 2018 pravnomočno odločeno, da je tožnik dolžan plačati le znesek 251,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2011 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, sodišče pa je toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka v višini 1.224,70 EUR.

7. S sklenitvijo cesijske pogodbe je odstopljena terjatev prešla v premoženje prevzemnika, zato je toženec v tem sporu pasivno legitimiran.2 S sklenitvijo cesijske pogodbe je tako tožnik (dolžnik) pridobil pravico zoper novega upnika (toženko) uveljavljati vse ugovore, ki se nanašajo na obstoj oziroma višino cedirane terjatve, torej tudi ugovor, da se je tožnikova obveznost zaradi kasnejše spremembe sodnih odločb zmanjšala.

8. Pritožbeno zatrjevanje, da toženka z izpolnitvijo obveznosti s strani tožnika po pravni podlagi, ki je kasneje odpadla, ni bila v ničemer obogatena, ampak je na ta način dobila poplačano terjatev, ki jo je imela do tožnikovega upnika družbe A., d. o. o., je brezpredmetno. Pogodba o odstopu terjatve namreč, kot je bilo že navedeno, tožnikovega položaja ne sme poslabšati. Ker je bil z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2015 z dne 18. 5. 2017 razveljavljen temelj, na podlagi katerega je prišlo do prenosa denarnih sredstev iz sfere tožnika v sfero toženke, je toženka na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega dolžna vrniti tožniku to, kar je neupravičeno prejela.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Po določbi prvega odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik, dolžnik pa lahko proti prevzemniku uveljavlja tudi vse ugovore, ki bi jih lahko do takrat, ko je zvedel za odstop, uveljavljal proti odstopniku (drugi odstavek 421. člena OZ).