Jedro

Tožena stranka je opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi (predpostavko za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) vključila v sklep o disciplinski odgovornosti tožnika. Čeprav tožnik zoper ta sklep ni ugovarjal in tudi ni uveljavljal sodnega varstva, to ne pomeni, da je opozorilo „pravnomočno“. Utemeljenost opozorila se v vsakem primeru presodi v sporu, ki teče o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 8. 2010 nezakonita in neveljavna (I. točka) ter da se ugotovi, da med tožnikom in toženo stranko obstaja od 1. 4. 2010 do 31. 12. 2010 in od 1. 2. 2011 do 10. 2. 2012 delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010. V delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2011 do 31. 1. 2011 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Za obdobje od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2010 in od 1. 2. 2011 do 10. 2. 2011 je tožniku priznalo delovno dobo in sicer da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti ter mu je dolžna obračunati nadomestilo plače v višini 852,00 EUR za vsaki posamezni koledarski mesec, od obračunanega nadomestila plače plačati predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto nadomestilo plače, ki je za čas od februarja 2011 do vključno aprila 2011 zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost, vse v roku osem dni. Kar je tožnik zahteval več, to je priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2011 do 31. 1. 2011 in plačilo neto nadomestila plač, ki za čas od februarja 2011 do vključno aprila 2011, ni zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost, je zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 2.556,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku osem dni. Kar je tožnik zahteval več iz naslova odškodnine, to je znesek v višini 12.780,00 EUR je zavrnilo (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 681,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (V. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sicer v zavrnilnem delu IV. točke izreka, v delu, kjer je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo 12.780,00 EUR iz naslova odškodnine in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Sodna praksa stoji na stališču, da je treba pri odmeri odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR izhajati iz vseh okoliščin primera, zlasti pa časa zaposlitve pri delodajalcu, zaposljivosti, starosti, socialnega položaja, izobrazbe, ipd.. Tožnik ni izobražen, nima premoženja in ga le stežka preživljajo drugi, kljub skoraj nespornim dveletnim aktivnim iskanju zaposlitve pa je uspel v vmesnem času se zaposliti le za en mesec. Odmerjena odškodnina v višini treh bruto plač je po prepričanju tožnika prenizka z vidika zakonsko določene maksimalne višine odškodnine. Pritožba navaja odločitve sodišča, kjer so bile odškodnine višje določene.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. Sodišče je presojalo o utemeljenosti pisnega opozorila. Pri presoji disciplinskega sklepa je sodišče brez izvedenca izvajalo dokaze povezane s potovanjem tožnika na Nizozemsko in zaključilo, da je tožena stranka tožniku dala nezakonita navodila in da je zato tudi neutemeljeno pisno opozorilo, ki ga je tožena stranka vročila tožniku v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. V delu, kjer je sodišče poseglo v pravnomočen in dokončen disciplinski sklep pa je sodišče tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar tožena stranka pritožbeno sodišče opozarja v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku. Zaradi nezakonitosti presoje pravnomočnega sklepa in prekoračitve tožbenega zahtevka je odločitev sodišča nepravilna. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba tožene stranke neutemeljena. Postopek disciplinskega sankcioniranja in postopek odpovedi delovnega razmerja sta dva ločena postopka. Tudi pritožbeni očitki tožene stranke o prekoračitvi tožbenega zahtevka so brezpredmetni, saj pisnega opozorila v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR ni treba izpodbijati s tožbo. Tožnik ves čas ponavlja, da je tožena stranka njegovo delo ves čas organizirala nezakonito, v nasprotju s kogentnimi pravili cestnega prometa in v nasprotju s kogentno pravico delavca do počitka. Nalagala mu je delovne obveznosti, ki so bile v nasprotju s kogentnimi omejitvami in minimalnimi standardi. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

K pritožbi tožeče stranke: Odškodnina po določilih prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) je neke vrste nadomestilo za reintegracijo delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana. Delavec, ki je neutemeljeno izgubil zaposlitev, je zaradi tega upravičen do finančne kompenzacije, kot jo predvideva prvi odstavek 118. člena ZDR. Pri tem pa ne gre za morebitno odškodnino zaradi izgube zaposlitve ali za kakšno drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po pravilih civilnega prava. Pri odločanju o višini odškodnine tako ni mogoče neposredno uporabiti vseh inštitutov obligacijskega prava, pač pa je potrebno uporabiti kriterije, kot so primeroma čas zaposlitve pri delodajalcu, pri katerem je bil zaposlen delavec, možnost nove zaposlitve, delavčeva starost, socialni položaj, stopnja in vrsta njegove izobrazbe, možnost nove zaposlitve ipd.. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik aktivno vključen v programe zaposlovanja in da ne more najti zaposlitve, da je brez zaposlitve, tako da mu je sodišče priznalo primerno odškodnino v višini tri bruto plače, to je 2.556,00 EUR, v presežku za plačilo 12.780,00 EUR pa je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v citirane odločitve iz pritožbe, kjer je sodišče priznalo višje odškodnine kot tri plače in je ugotovilo, da gre za primere, ki niso primerljivi z navedenim primerom. Pritožniku tudi pojasnjuje, da je sodišče v vrsti primerov priznalo tožnikom nižje ali enake odškodnine, tako npr. v zadevi Pdp 46/2012 z dne 14. 3. 2012, kjer je tožnici priznalo 2,5 plače ob prenehanju delovnega razmerja, v zadevi Pdp 505/2012 z dne 14. 6. 2012 pa je sodišče tožniku priznalo, glede na to, da je bila njegova plača sicer visoka, le 1 bruto plačo. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeni ugovor tožnika v konkretnem primeru neutemeljen.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljen. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku 31. 8. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. ZDR v prvem odstavku 83. člena določa, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče toženi stranki enako kot že sodišče prve stopnje navaja, da se je do pravne narave opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga opredelilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-45/2007 z dne 17. 5. 2007, ko je odločalo glede pravne narave 83. člena ZDR iz leta 2002 in odločilo, da je v neskladju z Ustavo ter zakonodajalcu naložilo, da neskladje odpravi v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu, pri čemer pritožbeno sodišče tudi navaja, da je zakonodajalec z novim Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 103/2007 – ZDR-A) navedeno neskladje odpravil. ZDR ne predvideva možnosti uveljavljanja samostojnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo delodajalca iz prvega odstavka 83. člena ZDR, saj je po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR lahko predmet delavčeve zahteve le ravnanje ali opustitev delodajalca, ki ima za delavca samostojne pravne posledice. Pisno opozorilo že po jezikovni razlagi takšnih posledic nima. Opredeljeno je le kot pogoj za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in samo po sebi ne pomeni posega v pravice delavca. Gre torej za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitev katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Ker pa takšno opozorilo vendarle posega v delovnopravni položaj delavca, mora biti zoper njega zagotovljeno sodno varstvo. Glede na določbe 204. člena ZDR je neutemeljenost takšnega opozorila mogoče uveljavljati v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Torej sodišče s tem, ko je odločalo o utemeljenosti opozorila, ki ga je tožena stranka podala tožniku dne 16. 7. 2010 v sklepu o disciplinski odgovornosti, s katerim mu je izrekla pisni opomin in ga istočasno opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni prekoračilo tožbeni zahtevek, kot to zmotno meni tožena stranka, saj je odločalo le o postavljenem tožbenem zahtevku, kot to izhaja iz izreka sodbe, sicer pa je pravilno presojalo utemeljenost predhodnega opozorila pred odpovedjo.

V sklepu o disciplinski odgovornosti z dne 16. 7. 2010 izrečenem v disciplinskem postopku, je tožniku bila izrečena disciplinska sankcija pisni opomin, ki je sicer postal pravnomočen, saj ga tožnik ni izpodbijal. V njem je tožena stranka tožnika spoznala za odgovornega, da je v naspotju z navodili tožene stranke dostavil stranki na Nizozemskem pošiljko, ki bi jo moral dne 24. 6. 2010 ob 10.52 uri odpeljati nujno pošiljko iz A. k naročniku na Nizozemsko in jo dostaviti do 23.00 ure, pri čemer mu je bilo pred odhodom povedano, da gre za urgentni prevoz. Ker je bila pošiljka naslovniku dostavljena prepozno (raztovorjena je bila šele 25. 6. 2010 ob 7.44 uri), je naročnik zavrnil plačilo fakture, s tem pa je toženi stranki nastala finančna škoda in okrnjen je bil njen ugled. V sklepu o disciplinski odgovornosti je tožena stranka tožnika tudi izrecno opozorila, da je namen ukrepa, da tožnik ne bo ponavljal kršitev in da ga hkrati z izrekom disciplinskega ukrepa opozarja, da mu bo v primeru ponovnega neizpolnjevanja delovnih obveznosti oziroma ponovne kršitve delovnih obveznosti pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnih razlogov.

Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi voznik kombija, zakoniti zastopnik pa je tudi pojasnil, da je tožnik vozil izključno kombi. Tožena stranka ob tem, ko je od tožnika zahtevala, da nemudoma izvrši sicer nujen prevoz v B. na Nizozemsko, ni spoštovala določil ZDR, ki sicer določajo, da polni delovni čas traja 8 ur dnevno, po navodilih nadrejenega pa je dolžan delati delavec v neenakomerno razporejenem delovnem času. V skladu z določili 155. člena ZDR ima delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen v obdobju 24 ur, pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 dni, torej delovni čas ne sme preseči 13 ur. Če dela delavec polni delovni čas, ima pravico do odmero v trajanju 30 minut, v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa pa je dolžna tožena stranka delavcu omogočiti še sorazmerni počitek. Tožnik bi imel glede na oddaljenost kraja (A. - C. - A. - B.) tako pravico do odmora 49 minut. V konkretnem primeru se je tožnik peljal zjutraj iz A. v C., nato nazaj v A., nato skozi C. in E. naprej do B.. Tako tožnik upoštevaje določila ZDR o odmoru in cestnoprometne predpise glede omejitev hitrosti vožnje in postankov zaradi točenega goriva, ne bi mogel pravočasno dostaviti pošiljke do B. do 23. ure in s tem, ko je prišel na razklad šele ob 1.40 uri, tako, da je bila dejansko pošiljka raztovorjena šele ob 7.44 uri zjutraj, ni kršil delovnih obveznosti, zaradi navedenega pa je bilo podano pisno opozorilo neutemeljeno.

Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da sodišče ne bi smelo presojati pravnomočnega disciplinskega opomina. V kolikor bi se strinjali z navedenim stališčem, da je sklep o disciplinski odgovornosti pravnomočen in gre le za disciplinski postopek, pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz razloga, ker predhodnega pisnega opozorila po določilih 83. člena ZDR tožena stranka razen pisnega opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v disciplinskem postopku tožniku ni podala. Tudi iz navedenega razloga bi bila odločitev sodišča pravilna glede nezakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2010 nezakonita in neveljavna in je posledično navedenemu tožniku priznalo tudi obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2010 do 31. 12. 2010 in od 1. 2. 2011 do 10. 2. 2012, upoštevaje pri tem, da je bil tožnik delno za en mesec za čas od 1. 1. 2011 do 31. 1. 2011 zaposlen. Sodišče je tožniku priznalo tudi pravilno nadomestilo plače v bruto znesku 852,00 EUR za vsak posamezni koledarski mesec in odštelo nadomestilo plače, ki ga je tožnik prejel za brezposelnost. Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča tožniku priznalo primerno odškodnino po določilih 118. člena ZDR, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že predhodno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke same krijejo stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, prav tako pa njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi sporne zadeve, tožena stranka pa iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in gre tudi za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.