Jedro

Če je iz tožbe mogoče izluščiti nek minimum, glede katerega je tožba popolna, sodišče tožbe ne zavrže v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

V delu, ki se nanaša na sodbeni izrek pod točko I.1 se glede glavnice v višini 15.773,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska v višini 104,32 EUR za obdobje od 18.6.1995 do 18.1.1996 ter od vsakokratnega mesečnega zneska v višini 125,19 EUR za obdobje od 18.2.1996 do 18.11.2005 zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako velja glede zahtevka pod točko I.2 v obsegu, ki ustreza mesečni renti višine 125,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede stroškov postopka (izrek pod točko II).

V ostalem delu se tožba zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je bila žrtev prometne nezgode, v kateri je umrla njena mati. V tej pravdni zadevi je postavila odškodninski zahtevek. V prvem delu zahteva odškodnino za škodo zaradi izgube preživnine, škodo zaradi pomoči in postrežbe s strani druge osebe. Skupni znesek tako uveljavljane škode je 28.417,62 EUR. V drugem delu tožbe uveljavlja odškodninski zahtevek za bodočo škodo. Opredeli ga kot odškodninsko rento zaradi izgube preživnine, kot odškodnino zaradi omejene zmožnosti za šolanje in za poklicno usposabljanje, kot odškodninski zahtevek zaradi popolne izgube zmožnosti za rojstvo in vzgajanje otrok, kot odškodninski zahtevek za napredovanje ter zaradi povečanih potreb in zaradi pomoči in postrežbe s strani druge osebe, in sicer za čas po vložitvi tožbe in naprej. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko na glavni obravnavi 1.4.2008 pozvalo, naj tožbo ustrezno popravi. V vsebinskem delu poziva sodišče poziva na dopolnitev v smislu dodatnih oziroma dopolnilnih navedb. Iz vsebinskega dela prav tako izhaja, da je tožba nepopolna. Stranko je sodišče opozorilo, naj specificirano navede, kolikšen denarni znesek zahteva iz posameznega pravnega naslova. Ob tem jo je opozorilo, da bo tožbo v nasprotnem primeru zavrglo.

Tožeča stranka se na poziv sodišča ni odzvala. Sodišče prve stopnje pa je nato izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V izjemno obširni obrazložitvi je sodišče prve stopnje preigravalo teoretične institute sklepčnosti, trditvenega gradiva, dokaznega gradiva, pa tudi popolnosti tožbe. Zaključek sodišča, kakor sledi iz razlogov sodbe, je, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Iz tega razloga ga je sodišče zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje pred drugega sodnika. Pritožba ne soglaša s tem, da v tožbi ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev. Tako pojasnjuje, da je najprej navajala pravno podlago za uveljavljanje odškodnine. Iz nje je razvidno vse, kar je potrebno, da se opredeli škodni primer. To je škodno ravnanje, nastanek škode in vzročna zveza. V točki II je določno navedla, da zahteva plačilo premoženjske škode in odškodninske rente. Ni torej uveljavljala nekakšne integralne škode, kakor pravi sodišče prve stopnje. Prav tako je jasno uveljavljala škodo zaradi pomoči in postrežbe s strani druge osebe. V nadaljevanju pa pritožba znova naniza kakšen tip odškodnine je še uveljavljala. Dalje navaja, da je na naroku 1. aprila 2008 razširila trditveno in precizirala dokazno podlago. Pritožba meni, da brez izvajanja predlaganih dokazov zahtevka ni bilo mogoče zavrniti.

Sicer pa tudi meni, da bi moralo sodišče, če je menilo, da bi bilo treba tožbo dopolniti, ob pasivnosti tožeče stranke takšno tožbo nato zavreči. Pritožba še pravi, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži, da je tožba v celoti nepopolna in tudi ne, da je tožbeni zahtevek v celoti nesklepčen. Za zadevo je bistveno to, da je iz tožbe mogoče izluščiti nek minimum, glede katerega je tožba tako popolna kot sklepčna. Ta minimum se nanaša na del tožbenega zahtevka po 194. členu ZOR(1) (odškodnina zaradi izgubljenega preživljanja).

Tožnica trdi: - da je v prometni nezgodi, glede katere je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, umrla njena mati, - da je bila tožnica preživninsko v celoti odvisna od pokojnice, - da je bila pokojnica zaposlena in je prejemala najmanj 60.000,00 SIT, - da je pokojnica najmanj polovico svojega dohodka namenjala tožnici (to je 30.000,00 SIT).

V tem delu je tožba sklepčna, saj so v njej navedena vsa pravno relevantna dejstva, na katera pravilo 1. odstavka 194. člena ZOR navezuje obveznost plačevanja odškodnine zaradi škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.

Iz tožbe je prav tako mogoče izluščiti tisti minimum, v katerem je tožbeni zahtevek določen in s tem tožba popolna. To je znesek, ki ustreza 30.000,00 SIT mesečno (sedaj 125,19 EUR). To pomeni, da je tožba, kolikor se nanaša na to pravno podlago, popolna glede zahtevka v naslednji višini: pod točko I.1 za znesek, ki je ustrezal 3.780.000,00 SIT (15.773,66 EUR). Iz minimalne trditvene podlage namreč izhaja, da je tožnica mesečno prikrajšana za znesek 30.000,00 SIT. Obdobje, za katerega uveljavlja to, že nastalo škodo, predstavlja 8 mesecev v letu 1995, celotno obdobje let 1996 do 2004 ter 10 mesecev v letu 2005. Gre torej za 126 mesecev in vsak mesec za 30.000,00 SIT škode. Vsota ustreza današnjim 15.773,66 EUR. V II. točki, ki se nanaša na bodočo škodo oziroma na škodo po vložitvi tožbe, je tožba popolna in sklepčna glede uveljavljane mesečne rente v višini nekdanjih 30.000,00 SIT oziroma sedanjih 125,19 EUR.

V vsem ostalem delu pa določnosti tožbenih zahtevkov (iz trditvene podlage namreč izhaja več različnih tožbenih zahtevkov z različno pravno in dejansko podlago) ni mogoče niti izluščiti. Ni namreč jasno, kakšno pravno posledico (kakšen odškodninski zahtevek) tožnica uveljavlja glede na posamezno pravno podlago. Nedoločnost zahtevka pomeni nepopolnost tožbe (1. odstavek 180. člena ZPP)(2). V takšnem primeru sodišče s sklepom stranko pozove, naj tožbo ustrezno popravi (1. odstavek 108. člena ZPP). To je sodišče tudi storilo na naroku dne 1. aprila 2008 (glej zapisnik na list. št. 39 - 41). Stranko je sodišče tudi opozorilo, da bo v nasprotnem primeru tožbo zavrglo. V tistem delu, v katerem je tožba bila in tudi ostala nepopolna zaradi pomanjkanja določnega zahtevka, bi moralo sodišče torej tožbo zavreči (4. odstavek 108. člena ZPP).

Kot izhaja iz vsega prej povedanega, je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek v točkah I in II zaradi nesklepčnosti zavrne, napačna. V tistem delu, v katerem je mogoče izluščiti minimum popolne tožbe in ki obenem, kot je bilo obrazloženo, tudi ni nesklepčna, bi moralo sodišče izpeljati dokazni postopek (med strankama so dejstva sporna, postavljen je tudi ugovor zastaranja) in odločiti o utemeljenosti zahtevka. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v opisanem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pooblastilo za takšno odločitev je podano v 355. členu ZPP. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj je napačno presodilo, da je tudi minimum tožbenega zahtevka (ki ustreza denarni vrednosti 30.000,00 SIT oziroma 125,19 EUR mesečno) na podlagi 194. člena ZOR, nesklepčen. Zaradi takšnega izhodišča se z zadevo nadalje ni ukvarjalo ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu.

Prav tako napačna pa je tudi odločitev o zavrnitvi preostalega dela tožbenih zahtevkov. Ti namreč niso nesklepčni oziroma o tem sploh ni mogoče presojati. O sklepčnosti tožbenega zahtevka oziroma več tožbenih zahtevkov je namreč mogoče presojati šele tedaj, ko so za to izpolnjene formalne predpostavke. To pa je v prvi vrsti to, da je tožba popolna. Obrazloženo je bilo, da tožba v tem delu ni popolna, saj ne vsebuje določnih zahtevkov glede na posamezne uveljavljane pravne in dejanske podlage. Pojasnjeno je tudi bilo, da bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči, namesto da je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka (ki ga, vsaj določnega, ni oziroma ni mogoča identifikacija identitete posameznih zahtevkov). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (1. odstavek 354. člena ZPP).

Iz vsega povedanega izhajajo tudi napotki za nadaljnje delo.

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 - Ur. l. RS, št. 87/2002).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.