Jedro

Zgrešeno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je rešitev spora odvisna od predhodnega vprašanja poteka meje po predpisih, ki urejajo določitev meje po določbah Zakona o nepravdnem postopku. Sodišče namreč v sodnih postopkih v zvezi z varstvom lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje glede zahtevka za odstranitev žičnate ograje s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan žičnato ograjo na betonskih drogovih, ki poteka po parc. št. 2070, 2071 in 2064 k.o. N. ob meji s parc. št. 265/2 k.o. N. odstraniti ter izročiti pas zemljišča na parc. št. 2070, 2071 in 2064 ob meji s parc. 2065 k.o. N., kot je ta razviden iz priložene kopije katastrskega načrta s spremembami z dne 10.1.2001 tožeči stranki v 15-ih dneh, toženi stranki pa se tudi prepovedujejo kakršnikoli nadaljnji posegi v ta pas zemljišča. Odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ta pas zemljišča, se razveljavi.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka se s p r e m e n i tako, da je dolžna vsaka stranka nositi svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh 42.262,50 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2005 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na odstranitev pomožnega objekta in zidu na parc. št. 2069 ob meji s parc. št. 2068/3 k.o. N. ter na izročitev pasu zemljišča med navedenima parcelama, kot je ta označen v kopiji katastrskega načrta s spremembami z dne 10.1.2001 v posest, kot tudi tožbeni zahtevek na odstranitev žičnate ograje, ki poteka v nadaljevanju zidu, in sicer po parc. št. 2070, 2071 in 2064 k.o. N. ob meji s parc. št. 2065/2. Zavrnilo je tudi zahtevek na prepoved kakršnihkoli nadaljnjih posegov na navedenih zemljiščih, prav tako pa tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da naj bi bila tožena stranka dolžna plačati prvi in drugi tožeči stranki znesek 1.000.001,00 SIT in ponovljeni zahtevek, da je dolžna odstraniti žičnato ograjo na betonskih drogovih. Glede na neuspeh tožeče stranke v pravdi je odločilo, da so tožniki dolžni solidarno povrniti tožencu 229.480,00 SIT pravdnih stroškov. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je toženec zemljišče med katastrsko mejo in zidom, ki ga je postavil skupaj z objektom na parc. 2069, priposestvoval, zato pomožnega objekta in zidu ni dolžan odstraniti, glede zemljišča v nadaljevanju, ki je v naravi razmejeno z žično ograjo, pa je ugotovilo, da tožencu priposestvovalne dobe ni uspelo dokazati in zato sporne površine ni mogel priposestvovati. Zato je sodišče samo določilo mejo po zadnjem posestnem stanju. Glede na to, da je žična ograja postavljena že od leta 1987, ta izkazuje zadnje mirno posestno stanje in je zato tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Podrejeni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo iz enakih razlogov kot primarnega.

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki po pooblaščencu. Pritožba navaja, da tožena stranka nikoli ni nasprotovala katastrski meji, kot ta izhaja iz obvestila Območne geodetske uprave K. z dne 10.1.2001. To pomeni, da je bilo med strankama nesporno, da tožena stranka poseduje celotno površino zemljišča, last tožeče stranke, ki se nahaja med rdečo in črno linijo v kopiji katastrskega načrta z dne 10.1.2001. Že zato je materialnopravno zgrešeno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je s sodbo določalo mejo med zemljišči pravdnih strank in s tem lastnino na zemljišču. V tem postopku sodišče ni imelo nobene podlage za ugotavljanje meje kot predhodnega vprašanja, saj meja ni bila sporna. Poleg tega pa sodišče tudi ni imelo podlage za ugotovitev, da je zemljišče v izmeri 51 m2 postalo last tožene stranke na podlagi priposestvovanja. Dokazna ocena po mnenju pritožbe ni pravilna, saj je tožeča stranka uspela dokazati, da tožena stranka ni bila dobroverni posestnik. Tretji tožnik I. R. je pri zaslišanju povedal, da je toženo stranko opozarjal na to, da gradi zid na njegovem zemljišču. Sodišče je tudi povsem prezrlo izpoved priče A. R. o tem, da je njen mož večkrat opominjal toženo stranko, da je zid sezidan na njegovi parceli. Za potrebe dokazovanja nedobrovernosti pa ni potreben pisni opomin ali celo vložitev tožbe zoper nedobrovernega posestnika. Tudi v delu, ki se nanaša na razmejitev zemljišča z žično ograjo, je po mnenju pritožbe odločitev napačna, ker ni mogoče zagovarjati stališča o zadnji mirni posesti, saj je tožena stranka postavila ograjo kljub nasprotovanju tožeče stranke. Sodišče tudi ni imelo podlage za odločanje o podrejenem zahtevku, saj odločitev o primarnem še ni pravnomočna. Pa tudi sicer je odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka nepravilna iz enakih razlogov kot glede primarnega zahtevka. Poleg tega je tudi zgrešena ocena sodišča, da je znesek, ki ga je zahtevala tožeča stranka kot odmeno za 51 m2 zemljišča pretiran. Na ogledu ni bilo ugotovljeno, da gre za kmetijsko zemljišče, gre za dvorišče tožene stranke, torej za stavbno zemljišče, kar bi moralo sodišče upoštevati.

Pritožba je delno utemeljena.

Res je, da med pravdnima strankama potek katastrske meje med parc. št. 2069, 2070, 2071 in 2064 na eni strani ter parc. št. 2068/3 in 2065/2 k.o. N. na drugi strani ni bil sporen. Gre za mejo, kot jo prikazuje kopija katastrskega načrta s spremembami z dne 10.1.2001, na podlagi katerega je mogoče v povezavi z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča ob neposrednem ogledu spornega zemljišča zanesljivo ugotoviti, da tako zid kot pomožni objekt in žičnata ograja stojijo na zemljišču, ki je po katastrskem načrtu sestavni del parcele tožečih strank. Gre za leta 2001 popravljeno mejo, ki jo je vzpostavila geodetska uprava sama, ker v predhodnih upravnih postopkih v letu 1986 in 1989 meja ni bila določena zakonito.

Tožeča stranka je z negatorno tožbo po 42. čl. ZTLR zahtevala od tožene stranke, da zato pomožni objekt, zid in žičnato ograjo odstrani, kot tudi, naj se toženi stranki prepove v bodoče posegati v sporni pas zemljišča. Ker je tožena stranka ugovarjala, da je zemljišče, na katerem je postavila objekt, zid in žično ograjo, uživala 30 let v dobri veri in da je zato to zemljišče priposestvovala, je očitno, da je bilo lastništvo spornega zemljišča med pravdnima strankama sporno, zato je sodišče moralo v dokaznem postopku ugotavljati, ali je toženi stranki, ki zatrjuje drugačno lastniško stanje, kot ga izkazujejo katastrski podatki, uspelo to dokazati. Zato je zgrešeno materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je rešitev spora odvisna od predhodnega vprašanja poteka meje po predpisih, ki urejajo določitev meje po določbah Zakona o nepravdnem postopku. Sodišče namreč v sodnih postopkih v zvezi z varstvom lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja.

Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke v zvezi s pomožnim objektom in zidom med parc. št. 2069 in 2068/3, pravilna. S tem, ko je sodišče ugotavljalo močnejšo pravico pravdnih strank na tem zemljišču, je namreč dejansko ugotavljalo, ali je tožencu uspelo dokazati lastništvo zemljišča, na katerem se nahajata zid in pomožni objekt, le da je zmotno štelo, da je kot predhodno vprašanje določilo mejo po močnejši pravici. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je toženec uspel dokazati, da je sporno zemljišče z 20-letno mirno uporabo priposestvoval. Dokazna ocena namreč temelji na izpovedbi zaslišanih prič, ki trditve tožeče stranke o nedobroverni posesti toženca niso potrdile. Drugače je izpovedal le tretji tožnik I. R. in sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj njegovi izpovedbi ni verjelo. Res je njegovo izpoved potrdila priča A. R., vendar gre za tožnikovo ženo, zato njena izpovedba ne more pretehtati v primerjavi z izpovedbami več drugih prič, ki so brez razmerja s pravdnima strankama.

Ker je torej dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča o priposestvovanem zemljišču med parc. št. 2069 in 2068/3 s strani toženca pravilen, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Drugače pa je glede zemljišča, ki je razmejeno z žično ograjo. V tem delu je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, da tožencu priposestvovanja zemljišča ni uspelo dokazati. To je lahko ugotovilo že na podlagi izpovedi pravdnih strank, saj je tožnica povedala, da je bila ograja postavljena leta 1987, toženec pa leta 1986 in zato 20-letna priposestvovalna doba do vložitve tožbe v letu 2001 ni mogla poteči. To pomeni, da tožencu lastništva tega dela zemljišča ni uspelo dokazati. Ob takem dokaznem zaključku pa bi moralo prvostopenjsko sodišče v tem delu tožbenemu zahtevku ugoditi, saj je lastništvo zemljišča tožeče stranke izkazano s katastrsko mejo. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, namreč prvostopenjsko sodišče ne more v pravdi kot predhodno vprašanje določati mejo, zato meja po zadnjem posestnem stanju - postavljeni žični ograji, za odločitev v zadevi ne more biti upoštevna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da je dolžan žično ograjo, ki poteka med parc. št. 2065/2 ter med parcelami 2070 , 2071 in 2064 odstraniti ter se v bodoče vzdržati posegov v sporni pas zemljišča med temi parcelami. Ker je v tem delu ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ni podlage za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku, zato ga je v tem delu razveljavilo.

Glede podrejenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska 1.000.001,00 SIT, se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom prvostopenjskega, da ima negativna odločitev glede primarnega zahtevka za logično posledico tudi zavrnitev zahtevka za odškodnino, saj je tožencu uspelo dokazati, da pomožni objekt in zid stojita na njegovem zemljišču. Po delno spremenjeni sodbi se pokaže, da je bil uspeh strank v postopku približno enak, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške prvostopenjskega postopka. Ker pa je bila pritožba tožeče stranke delno utemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo še, da ji je dolžna tožena stranka povrniti polovico stroškov pritožbenega postopka, ki so bili odmerjeni na 84.525,00 SIT (sestava pritožbe 375 odvetniških točk, 22 % DDV, 2 % materialni stroški, sodna taksa 34.200,00 SIT), torej 42.262,50 SIT pritožbenih stroškov.