Jedro

Pritožbi pri tem namreč prezreta, da samo dejanje predložitve (četudi ponarejenega) pooblastila ni neposredni vzrok za sprejete odločitve v izvedenih sodnih postopkih, temveč kot je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to rezultat izvedenega dokaznega postopka skladno z ustreznimi postopkovnimi določili, z uporabo materialnega prava ter na podlagi ocene izvedenih dokazov, med katere pa pooblastilo ne spada.

Izrek

Pritožbi A. A. in njenega pooblaščenca se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP in v zvezi s 6. alinejo 144. člena ZKP zavrglo obtožni predlog z dne 27. 9. 2023, vložen po pooblaščencu, Odvetniški družbi B. o.p. - d.o.o iz Ljubljane, ki je obdolženima očital kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je A. A. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžencev.

2. Zoper sklep se je pritožila A. A. in njen pooblaščenec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v vsebinsko obravnavo.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je odločitev o zavrženju obtožnega predloga pravilna. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obtožni predlog A. A. zavrglo, ker ni podana zahteva upravičenega tožilca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da A. A. v obravnavani zadevi nima statusa oškodovanke, ki bi lahko prevzela pregon, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, lahko s kaznivim dejanjem ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 nastane škoda tudi konkretno določeni osebi oziroma je lahko njena osebna ali premoženjska pravica prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon v primeru, če državni tožilec od njega odstopi. Pogoj je, da je iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica, pri čemer mora biti podana neposredna vzročna zveza med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo premoženjske oziroma osebne pravice oškodovanca. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja, da se lastnost oškodovanca kot tožilca - za kar se napačno zavzemata pritožbi - ne pridobi samodejno (zgolj) na podlagi podaje kazenske ovadbe oziroma obvestila državnega tožilca, da ima pravico prevzeti pregon, temveč mora sodišče vselej po uradni dolžnosti paziti na to, ali ima oseba, ki je prevzela pregon, lastnost oškodovanca.1 Neutemeljeno je tako tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 6416/2015 z dne 18. 8. 2017, da bi naj gospodarska družba C. d. o. o. pridobila status oškodovanca že na podlagi podane kazenske ovadbe. Status oškodovanca v tej zadevi je namreč bil gospodarski družbi priznan, ker je iz opisa kaznivega dejanja izhajala neposredna vzročna zveza med ravnanjem obdolžencev in kršitvijo ali ogroženostjo pravice oškodovane družbe, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da opis, da naj bi predložitev ponarejenega pooblastila v sodnih postopkih vplivala na izgubo lastninske pravice A. A. na nepremičninah, izdajo sklepa sodišča glede dovolitve oprave izvršbe zoper A. A. oziroma sodbo, s katero je bilo A. A. naloženo plačilo 124.233,72 EUR s pripadki, ne zadosti konkretizaciji vzročne zveze med ravnanjem obdolžencev in kršitvijo ali ogroženostjo njenih pravic. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da predstavljene posledice (izguba lastninske pravice in nastanek judikatne denarne terjatve) izvirajo neposredno iz kaznivih dejanj obdolžencev, saj da pravdno sodišče omenjenih postopkov v primeru, da obdolženca ne bi predložila ponarejenih pooblastil za zastopanje, sploh ne bi vodilo. Pritožbi pri tem namreč prezreta, da samo dejanje predložitve (četudi ponarejenega) pooblastila ni neposredni vzrok za sprejete odločitve v izvedenih sodnih postopkih, temveč kot je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to rezultat izvedenega dokaznega postopka skladno z ustreznimi postopkovnimi določili, z uporabo materialnega prava ter na podlagi ocene izvedenih dokazov, med katere pa pooblastilo ne spada. Pritrditi je zato zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ni v zadostni meri razvidna neposredna vzročna zveza med predložitvijo listin in posegom v premoženjsko ali osebno pravico A. A. Ker je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, da A. A. nima lastnosti oškodovanke, je obtožni predlog utemeljeno zavrglo.

7. Glede preostalih pritožbenih navedb, s katerimi se le v splošnem uveljavlja kršitev kazenskega postopka ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te bodisi nekonkretizirane, bodisi nerelevantne, zato se do njih ni podrobneje opredeljevalo.

8. Po obrazloženem, ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče pritožbi A. A. in njenega pooblaščenca zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Tako tudi sklep VSM IV Kp 54139/2018 z dne 9. 4. 2020.