Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izobraževanju pri delu, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo podiplomski magistrski študij politologije zaključila v treh letih, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo plačala šolnino za prvi in drugi letnik, zagotavljala 5 delovnih dni za vsak izpit ter 15 delovnih dni za prijavo in izdelavo magistrskega študija ter 100 % nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Tožena stranka izobraževanja ni zaključila do dogovorjenega roka, pri čemer nedokončanje študija ni bilo posledica njenih zdravstvenih težav, zato ni bil podan razlog, da tožena stranka ni uspela zaključiti izobraževanje brez lastne volje ali krivde. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja vračilo stroškov izobraževanja, utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 9.016,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2012 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 807,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ugodi toženi stranki v njenem ugotovitvenem zahtevku, ugovorih in stroških, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določil ZUJF-a in njihove razlage, podane z dopisom pristojnega ministrstva, ki ga je tožena stranka predložila v spis in tožeča stranka priznala kot dokaz v spisu. S pravilno uporabo in v spis podano razlago materialnega zakona bi moralo sodišče ugotoviti, da je predhodni ugotovitveni zahtevek utemeljen in zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke. O ugotovitvenem zahtevku ni razlogov v sodbi, kakor ne v določilih in uporabi ZUJF ter njihove razlage in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. V nasprotju z zakonom je sodišče nadalje zaključilo, da razlog morebitne utemeljenosti podaljšanja roka sploh ni bistven. Bistveno je, ali razlog obstoji in ali je utemeljen, tako pogodba, ZUJF in OZ dovoljujeta podaljšanje roka iz utemeljenih razlogov. Tožena stranka je dokazala, da iz razlage določil ZUJF izhaja, da je mogoče podaljšanje roka tudi v njenem primeru zaradi obstoja utemeljenih zdravstvenih razlogov. Tožeča stranka je neutemeljeno trdila, da ZUJF ne dovoljuje podaljšanje roka in je to navedla kot edini razlog zavrnitvi prošnje tožene stranke za podaljšanje roka. Sodišče ni ocenilo, podalo mnenja in razlogov o veljavnosti in razlagi določil ZUJF-a, pri čemer bi tožeča stranka s toženo stranko morala skleniti aneks in podaljšati rok do 8. 10. 2015, kot je tožena stranka zahtevala, da se ugotovi, da je bila dolžna zaključiti študij do 8. 10. 2015. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, temveč je enostransko ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče ugotovi, da je tožena stranka z dopisom z dne 17. 9. 2012 obvestila tožečo stranko o poškodbi in zaprosila za podaljšanje veljavnosti pogodbe o izobraževanju, pri čemer pa zaključi, da ta nezmožnost za delo ni razlog, zaradi katerega tožena stranka študija utemeljeno ni dokončala v pogodbeno dogovorjenem roku. Poškodbe tožene stranke so trajale 12 do 14 mesecev. Sodišče verjame izpovedbi splošne zdravnice tožnice A.A., pri čemer pa zaključi, da bi se rok lahko podaljšal največ za dva meseca. Ob navedenem ne upošteva sklepa univerze z dne 8. 10. 2012, ki ga je predložila tožena stranka in iz katerega izhaja, da je sprejeto magistrsko dela znotraj roka za podaljšanje, ki ga dopušča sodišče samo. Tožena stranka je dokazala, da je bilo njeno stanje pred in v jeseni 2012 takšno, da predvidenega v pogodbi določenega roka ni mogla, brez svoje krivde ali svoje volje izpolniti. Zaslišana zdravnica A.A., kot zdravnica splošne medicine lahko poda podatke v zvezi z zdravljenjem pri njej, na primer obiski, prevzem zdravil, diagnoza, napotitve itd. ..., kar tudi je storila, vendar splošna zdravnica ni usposobljena, da bi lahko podala ustrezno strokovno mnenje o psihološkem ali psihiatričnem stanju tožene stranke. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje B.B. ki je tožnico zdravila glede na njeno psihološko in psihiatrično stanje. Priča B.B. je izpovedala, da je bila tožena stranka v tem delu nezmožna za delo. Tožena stranka je bila dodatno poškodovana tudi 20. 8. 2012. Priča je izpovedala, da tožena stranka k njej ni prinesla izvida psihiatra, je pa povedala kakšno diagnozo ima. Ta podatek izhaja tudi iz zdravstvenega kartona tožene stranke. Tožena stranka je na zaslišanju jasno izpričala, da se ji stanje poslabša, ko ima večje psihične težave (iztek roka izpolnitve in odločanja o prošnji za podaljšanje) ali fizične obremenitve (operacija in bolečine), kar bi sodišče moralo upoštevati. B.B. in osebna zdravnica sta izpovedali, da se je tožena stranka poleg jemanja zdravil zdravila tudi pri različnih terapevtih, jemala antidepresive ter uporabljala različne psihološke metode za ublažitev anksioznosti. Tožena stranka študija ni zaključila izključno iz zdravstvenih razlogov in ne po lastni krivdi in volji. Poškodba, ki jo je utrpela 17. 8. 2012, je bistveno prispevala k poslabšanju generalizirane anksiozne motnje, ki jo ima tožena stranka vsaj od avgusta 2007, z obdobji izboljšanja in poslabšanja, vendar do danes motnja kljub zdravilom in psihoterapevtski obravnavi ni ozdravljena. Tožena stranka je jemala zdravila, kot so ji bila predpisana, vendar je to do določene mere samo ublažilo simptome, kot so prekomerna utrujenost, izčrpanost, vendar to ni pripomoglo k temu, da bi simptomatika popolnoma izzvenela. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, ni storilo in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter zaslišalo toženo stranko in predlagani priči A.A. in B.B. in po izvedenih dokazih ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.016,37 EUR iz naslova vračila stroškov izobraževanja po pogodbi o izobraževanju ob delu za pridobitev naziva mag. politologije, ki jo je tožena stranka sklenila 10. 10. 2001. 6. Stranki sta sklenili pogodbo o izobraževanju pri delu št. ... dne 10. 10. 2001, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo podiplomski magistrski študij politologije zaključila v treh letih, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo plačala šolnino za prvi in drugi letnik, zagotavljala 5 delovnih dni za vsak izpit ter 15 delovnih dni za prijavo in izdelavo magistrskega študija ter 100 % nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Tožena stranka obveznosti do roka ni izpolnila, zato sta stranki sklenili aneks št. 1 k pogodbi o izobraževanju ob delu 16. 2. 2006, pri čemer je bil rok za izpolnitev obveznosti podaljšan do 1. 11. 2007. Ker tožena stranka tudi do izteka tega roka ni izpolnila obveznosti, sta stranki sklenili novo pogodbo o izobraževanju 17. 4. 2012, v kateri sta rok za izpolnitev obveznosti podaljšali do 30. 9. 2012. Med strankama tudi ni bilo sporno, da tožena stranka ni zaključila izobraževanja do dogovorjenega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da pogodba o izobraževanju z dne 17. 4. 2012 ni nična, pri čemer je svojo odločitev pravilno utemeljilo na določilih 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), ki v prvem odstavku določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Dejstvo, da je tožnica štela, da lahko izgubi službo oziroma, da bo morala vrniti vsa sredstva, ne predstavlja ničnosti. Tožena stranka pa v kolikor je štela, da gre za grožnjo, bi lahko na podlagi določil prvega odstavka 45. člena OZ zahtevala razveljavitev pogodbe, česar pa ni storila.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa navaja, da je nerazumljiv pritožbeni ugovor tožene stranke, da sodišče ni odločalo o njenem ugotovitvenem zahtevku, zaradi česar naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni pritožbeni ugovor v tem delu nerazumljiv. Tožbeni zahtevek, torej tudi ugotovitveni zahtevek, lahko poda le tožeča stranka, ne pa tožena stranka, pri čemer iz predloženega spisa ne izhaja, da bi morebiti tožena stranka podala nasprotno tožbo, tako da ni mogoče govoriti o kakršnemkoli ugotovitvenem tožbenem zahtevku oziroma ugotovitveni tožbi po določilih 181. člena ZPP. Pri tem pa je poudariti še, da se takšna tožba po določilih drugega odstavka istega člena lahko vloži le, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka (ne pa tožena stranka) pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka (ne tožena stranka) kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. V kolikor pa tožena stranka misli na delni umik tožbe na naroku za glavno obravnavo 5. 2. 2015, je ugotoviti, da je tožeča stranka na tem naroku za glavno obravnavo delno umaknila tožbeni zahtevek za znesek 1.343,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 9.016,37 EUR od 16. 10. 2012 do 24. 10. 2012 in je sodišče v tem delu postopek pravilno ustavilo, pri čemer sta se pravdni stranki na naroku za glavno obravnavo odpovedali pisnemu odpravku tega sklepa in pravici do pritožbe zoper ta sklep.

8. Tožena stranka tudi navaja, da je v sodnem postopku dokazala „pravilnost svoje razlage določil ZUJF in OZ“, ki dovoljujeta podaljšanje roka iz utemeljenih razlogov. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dopis Republike Slovenije, Ministrstvo C., št. ... z dne 29. 6. 2012, ki v točki 4 navaja, „da na podlagi 185. člena ZUJF uporabniki proračuna ne smejo s svojimi zaposlenimi sklepati pogodb o izobraževanju ob delu za pridobitev izobrazbe. Izjemoma je to možno, če obveznost delodajalca, da sklene pogodbo o izobraževanju s svojim zaposlenim, izhaja iz posebnega predpisa ali kolektivne pogodbe. Navedeno pomeni, da uporabniki proračuna ne smejo sklepati novih pogodb o izobraževanju, ZUJF pa v že sklenjene pogodbe, ki v času uveljavitve ZUJF veljajo, ni posegel“. Navedeno nikakor ne more pomeniti, da je bila tožeča stranka dolžna s toženo stranko skleniti novo pogodbo o izobraževanju oziroma aneks k pogodbi in toženi stranki ponovno podaljšati rok za končanje izobraževanja. Gre za svobodno voljo strank, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka prvo pogodbo o izobraževanju ob delu sklenila že 10. 10. 2001, pri čemer je bila dolžna po tej pogodbi zaključiti študij v roku 3 let, torej najkasneje do 9. 10. 2004, tako da je tožeča stranka s toženo stranko sklepala kasnejši aneks in novo pogodbo o izobraževanju 17. 4. 2012 le zaradi ponovnega podaljšanja roka za končanje študija do 30. 9. 2012, česar pa tožena stranka ponovno ni končala. Ob tem pritožbeno sodišče izrecno navaja, da je bila tožeča stranka do tožene stranke skrajno razumevajoča in ji je podaljšala rok za dokončanje študija kar za osem let, čeprav tega niti ni bila dolžna storiti. Ob tem je brezpredmetno tudi sklicevanje tožene stranke, da je Univerza v D., Fakulteta E., toženi stranki odobrila, da mora izpit ekonomske politike v okviru evropskih integracij na novo prijaviti temo in oddati magistrsko delo najkasneje do 30. 9. 2012. Navedena odločba Univerze v D. nikakor ne more pomeniti, da je bila tožeča stranka, sicer delodajalec tožene stranke, dolžna to odločbo upoštevati in tožnici ponovno podaljšati rok za dokončanje študija. Odnos Univerze in tožnice ne more vplivati na odnos delodajalca in delavca, upošteven bi bil lahko le v primeru, v kolikor tožena stranka ne bi mogla dokončati študija do določenega roka iz razloga na strani Univerze.

9. Tožena stranka je v dokaz, da ni uspešno zaključila izobraževanja do pogodbeno določenega roka 30. 9. 2012 brez svoje volje ali krivde, predložila tudi zdravniško potrdilo A.A. z dne 15. 9. 2014, ki pa je bilo izdano 2 leti po predvidenem zaključku študija in v katerem je navedeno, da tožena stranka slabše funkcionira pri študijskih obveznostih in da se od leta 2007 zdravi zaradi anksiozne motnje. To izhaja tudi iz kliničnega psihološkega mnenja z dne 16. 9. 2014, ki pa je izdano v času trajanja sodnega spora. Zaslišana tožena stranka na sodišču je tudi izpovedala, da študija ni zaključila do 30. 9. 2012, ker še ni oddala magistrske naloge, pri čemer pa je navedla, da ima zdravstvene težave in generalizirano anksiozno motnjo. Zaslišana lečeča zdravnica A.A. pa je izpovedala, da iz zdravstvenega kartona, v katerega je vpogledala, ni razvidno, da bi tožena stranka v spornem obdobju (od aprila 2012 do septembra 2012) imela kakšne zdravstvene težave, značilne za generalizirano anksiozno motnjo, pri čemer je zelo prepričljivo izpovedala, da so se zaradi jemanja zdravil njene zmožnosti za študij izboljšale. Lečeča psihiatrinja B.B. je tudi pojasnila, da v spornem obdobju tožene stranke ni obravnavala. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nedokončanje študija tožene stranke ni bilo posledica njenih zdravstvenih težav, torej ni podan razlog, da tožena stranka ni uspela zaključiti izobraževanje brez lastne volje ali krivde.

10. Pritožbeno sodišče ob navedenem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi v točki 17, navedlo, da gre za dolžni znesek tožene stranke 470.000,00 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da gre za očitno pisno pomoto, saj iz ostale obrazložitve, kot na primer iz točke 15, 18 in 19 izhaja, da gre za znesek 470.000,00 SIT in ne EUR. Vendar navedeno nikakor ni vplivalo na pravilnost odločitve, pri čemer po določilih 328. člena ZPP, ki ureja popravo sodbe določa, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike, neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, pri čemer o popravi izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.