Jedro

Načelo varstva dolžnika, ki izhaja iz načela socialne države, je eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku.

To je na zakonski nivo preneseno tudi v obliki zakonske zahteve, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi (le) v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Gre za izhodišče, ki ga mora upoštevati izvršilno sodišče tudi v fazi prodaje predmetov izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prvi upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ustavi izvršba na nepremičnine parcela št. 240/6 , parcela št. 240/7 in parcela št. 240/8 vse k.o., vse last dolžnice do celote.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje prvi upnik. Uveljavlja pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve procesnih določb iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki po mnenju pritožnika povzroča nezakonitost izpodbijanega sklepa. Navaja, da je tekom prodajnega postopka izrecno opozarjal sodišče, da je z drobljenjem prodaje dolžničinih nepremičnin in z dejstvom, da za parc. št. 240/6, ki je tudi predmet izvršbe, dražbe sploh ni razpisalo, kršilo določbe ZPP in onemogočalo njegovo poplačilo z izkupičkom od prodaje vseh dolžničinih nepremičnin. Za kupca je namreč po mnenju pritožnika ekonomsko upravičen le nakup celote, še zlasti, ko del parcele št. 240/8 izkazano predstavlja del stavbnega zemljišča zgradb, ki pretežno stojijo na parc. št. 240/6 in delno na parc. št. 240/8, kot naj bi izhajalo iz zapisnika o naroku z dne 6. 9. 2012, parc. št. 240/7 pa sploh nima dostopa s ceste drugače kot preko parc. št. 240/6. Upnik je sicer vsakič zahteval, da sodišče takoj spremeni odredbe o prodaji dolžničinih parcel, tako da se na eni javni dražbi prodajajo kot celota vse tri dolžničine nepremičnine, vendar zoper vsakokratno odredbo prvostopnega sodišča o ločeni prodaji dolžničinih nepremičnin upnik ni imel pravnega sredstva. Prav nezakonita ločena prodaja dolžničinih nepremičnin kljub upnikovemu izrecnemu nasprotovanju, podkrepljenemu z izvedenskim mnenjem, pa naj bi po mnenju pritožnika botrovala prodajnemu neuspehu. Upnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter naložitev prvostopnemu sodišču ponovne oprave prve javne dražbe, na kateri se bodo prodajale vse dolžničine nepremičnine kot celota. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v obravnavani zadevi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb ter je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po tem, ko so bili tudi tretji naroki za javno dražbo dolžničinih nepremičnin neuspešni, saj navedenih nepremičnin ni bilo mogoče prodati niti na tretjem naroku za polovico ugotovljene vrednosti, izvršbo na te nepremičnine ustavilo. Taka prvostopna odločitev je pravilna in zakonita, saj temelji na drugem odstavku v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega 194. člena ZIZ(1). Sicer pa slednjega pritožnik niti ne graja, izpostavlja pa, da naj bi tako procesno situacijo (neuspešnost prodaje dolžničinih nepremičnin) zakrivilo sodišče prve stopnje z nezakonito prodajo dolžničinih treh nepremičnin po delih - posameznih parcelah - in ne kot celote, katere nakup naj bi bil za potencialnega kupca po prepričanju pritožnika edino ekonomsko upravičen.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi po ugotovitvi vrednosti vsake od posameznih dolžničinih nepremičnin, ki so predmet izvršbe, na podlagi cenitve sodne cenilke in njene dopolnitve, pristopilo k prodaji dolžničinih nepremičnin po delih - po posameznih parcelah. Res je sicer, da je prvostopno sodišče na naroku z dne 6. 9. 2012 ugotovilo relativno povezanost dolžničinih parcel, ki se stikajo, a ta tudi po presoji sodišča druge stopnje vendarle ni takšna, da bi onemogočala posamično prodajo oz. narekovala izključno prodajo celotnega sklopa teh nepremičnin, saj to iz mnenja cenilke ne izhaja. V skladu s petim odstavkom 178. člena ZIZ se v primeru, če se pri cenitvi pokaže, da je s prodajo nepremičnine po delih ali po skupinah delov možno doseči višjo ceno ali hitrejše poplačilo, za določitev načina in pogojev prodaje upošteva najugodnejša tako ugotovljena vrednost, kar smiselno pomeni, da sodišče v takem primeru pristopi k prodaji po delih. Kot je bilo v obravnavani zadevi že (večkrat) pravilno poudarjeno tako s strani sodišča prve stopnje kakor tudi po sodišču druge stopnje, pa cilja višje cene ali hitrejšega poplačila glede na način prodaje vendarle nista edina, ki ju mora sodišče prve stopnje upoštevati v izvršbi. Učinkovitost izvršilnega postopka zagotavljajo njegovemu namenu prilagojeni instituti in pravila. Zakon, ki ureja to področje, mora predvsem upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva, biti mora torej "prijazen do upnika". V izvršilnem postopku pa mora biti zagotovljeno tudi varstvo dolžnika. Načelo varstva dolžnika, ki izhaja iz načela socialne države, je eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku.(2) To je na zakonski nivo preneseno v obliki zakonske zahteve, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi (le) v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Gre za izhodišče, ki ga mora upoštevati izvršilno sodišče tudi v fazi prodaje predmetov izvršbe. Če je dovoljena izvršba na več nepremičnin, sme prodati le toliko in tiste nepremičnine, s prodajo katerih se že lahko doseže poplačilo upnikove terjatve. Upnikova avtonomija volje glede predlaganega obsega izvršilnih sredstev in predmetov (prvi odstavek 34. člena ZIZ) je na pojasnjen način omejena pri realizaciji izvršbe. Ko je s prodajo dolžnikovega premoženja dosežena zadostna kupnina, pravni interes upnika za nadaljevanje prodaje preostalega premoženja ugasne.(3)

7. Po presoji sodišča druge stopnje je zgoraj izpostavljena načela izvršilnega postopka kakor tudi konkretne zakonske določbe pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi in s tem ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane kršitve procesnih določb. Glede na nizko višino terjatve pritožnika kot prvega (in pretežni del postopka edinega) upnika v obravnavani zadevi (1.054,47 EUR s pripadki) ter terjatve drugega upnika (v višini 3.150,54 EUR s pripadki) v primerjavi z relativno visoko skupno vrednostjo dolžničinih nepremičnin (83.017,42 EUR oz. zaokroženo na 83.000,00 EUR), si je prvostopno sodišče po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno prizadevalo za možnost prodaje dolžničinih nepremičnin po delih - posameznih parcelah. Ko bi sodišče prve stopnje s prodajo posameznih nepremičnin doseglo znesek dolžničinega dolga, prodaje preostalih nepremičnin ne bi smelo več nadaljevati. Upoštevaje, da je bila dolžnica laik, ki v postopku ni imela pooblaščenca, je skrb za varstvo dolžnice sodišču prve stopnje narekovala tudi določba 12. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (pomoč prava nevešči stranki).

8. V zvezi s pritožbeno navedbo, da naj bi bil za (potencialnega) kupca ekonomsko upravičen le nakup celote dolžničinih nepremičnin, sodišče druge stopnje le dodaja, da so motivi kupcev za nakup lahko različni in pritožnik vseh ne more predvideti. Poleg tega ekonomski interes potencialnega kupca ne more prevladati nad načelom varstva dolžnika v izvršilnem postopku, ki v skladu z načelom sorazmernosti prepoveduje čezmerne posege v dolžnikovo premoženjsko sfero. Sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi le prvih narokov za javno dražbo dolžničinih nepremičnin ni razpisalo za vse nepremičnine na isti dan, medtem ko so bili drugi in tretji naroki za javno dražbo za vse nepremičnine razpisani na isti dan z le polurnim razmakom. Zainteresirani kupec bi tako imel še vedno možnost nakupa večih (oz. vseh) dolžničinih nepremičnin, vendar iz podatkov v spisu izhaja, da za nakup dolžničinih nepremičnin ni bilo interesa, saj se je drugih narokov za javno dražbo dne 2. 10. 2013 za dve parceli udeležil le en ponudnik, pa še ta k draženju sploh ni pristopil, medtem ko na tretjem naroku za javno dražbo dne 13. 5. 2014 ni pristopil noben ponudnik. Glede na vse opisano je po presoji sodišča druge stopnje neutemeljena pritožbena graja, da naj bi poskus ločene prodaje dolžničinih nepremičnin botroval neuspehu prodaje teh nepremičnin. Nasprotno, po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z omogočanjem ločene prodaje posameznih parcel možnost prodaje prej povečalo. Prav tako je neutemeljen in tudi protispisen pritožbeni očitek, daj naj dražba za parcelo št. 240/6 sploh ne bi bila razpisana.

9. Po vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje po neuspehu prodaje dolžničinih nepremičnin tudi na tretjih narokih za javno dražbo, ki ga v ničemer ne gre pripisati ravnanju sodišča, izvršbo v skladu z drugim odstavkom 194. člena ZIZ (v besedilu pred novelo ZIZ-J) povsem pravilno ustavilo. Vse obrazloženo je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa.

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : V besedilu pred novelo ZIZ-J, ki je pričela veljati 30. 7. 2014. Op. št. (2) : Tako Ustavno sodišče RS, odločba U-I-93/03-26 z dne 18. 11. 2004. Op. št. (3) : Tako tudi VSM sklep I Ip 671/2014 z dne 17. 10. 2014.