Jedro

Zakonodajalec je v šestem odstavku 238.f člena ZIZ naložil izvršilnemu sodišču, da je tisto, ki presodi, kaj je v največjo korist otrok: da se v procesni situaciji, ko hkrati z izvršilnim postopkom teče tudi postopek za spremembo izvršilnega naslova glede stikov otrok ti izvršujejo, kot izhaja iz izvršilnega naslova, ali izvršba stikov odloži do odločitve o njihovi spremembi. Ker je pri taki presoji podan javni interes posebnega varstva otrok celo ustavnega pomena (prvi odstavek 56. člena Ustave RS - URS), mora biti taka odločitev celovito in poglobljeno presojana, pri tem pa je toliko bolj pomembno, da je ta presoja opravljena v poštenem postopku, kjer imajo vsi, ki so v njem udeleženi, učinkovito možnost vplivanja na njegov rezultat.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter v tem delu zadeva vrne v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v I. in III. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžničin ugovor (I. točka izreka) in njen predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka) ter naložilo dolžnici povrnitev upnikovih stroškov ugovornega postopka v znesku 119,46 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh potrebnih dejstev glede koristi otrok v zvezi s stiki, opredelilo se tudi ni do zavračanja stikov s strani otrok. Meni, da manjkajo bistveni razlogi, sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do vseh navedb dolžnice in predlaganih dokazov, pri tem pa zavrnilo dokaze z zaslišanjem strank, poizvedbe pri kliničnem psihologu, ki obravnava enega od otrok in ni postavilo izvedenca, da bi ugotovilo, zakaj otroka zavračata stike in če so ti sploh ustrezni. Mnenje centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ne zadošča. Koristi otrok bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno presojati tako glede odločitve o ugovoru, kot tudi glede odloga izvršbe. Pojasnjuje, kako so stiki za otroka obremenjujoči in neustrezni za njun razvoj. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in meni, da je v korist otrok, da se stiki izvajajo, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev o odlogu izvršbe

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno kvalificiralo podan predlog za odlog izvršbe s strani dolžnika pod specialno določilo šestega odstavka 238.f člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), vendar izpodbijane odločitve nato ni oprlo na ustrezno vsebinsko presojo, ali je oprava izvršbe v nasprotju z varstvom koristi otroka.

6. Sodišče prve stopnje se je oprlo izključno na mnenje centra za socialno delo z dne 29. 12. 2020, ne da bi izvedlo celovitega dokaznega postopka, ki bi ga zahtevalo podano obširno procesno gradivo strank in zahtevana presoja koristi otrok. Sodišče prve stopnje je pri tem kršilo pravico dolžnice do izjave s tem, ko se ni opredelilo do z njene strani predlaganih dokazov (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

7. Dolžnica je podala v enotni vlogi tako ugovor, kot tudi predlog za odlog izvršbe, pri tem pa obe pravni sredstvi oprla na nasprotovanje izvršbe koristim otrok, za ta namen pa predlagala tako zaslišanje strank in zaposlenih na CSD, kot tudi kliničnega psihologa, ki je obravnaval enega od otrok, in pritegnitev sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do zaslišanja strank in zaposlenih na CSD, a še to le v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi ugovora, ne pa tudi v zvezi z odločitvijo o odlogu. Zavrnitev navedenih dokazov, ki je bila utemeljena na pravni nerelevantnosti dokazovanja okoliščin glede stikov, kot so ti opredeljeni v izvršilnem naslovu (9. točka obrazložitve), ne more biti upoštevna tudi pri odločitvi o odlogu, kjer so dejstva glede koristi otrok odločilna (šesti odstavek 238.f člena ZIZ). Dokaze glede odločilnih dejstev pa mora sodišče praviloma izvesti (prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Zakonodajalec je v šestem odstavku 238.f člena ZIZ naložil izvršilnemu sodišču, da je tisto, ki presodi, kaj je v največjo korist otrok: da se v procesni situaciji, ko hkrati z izvršilnim postopkom teče tudi postopek za spremembo izvršilnega naslova glede stikov otrok ti izvršujejo, kot izhaja iz izvršilnega naslova, ali izvršba stikov odloži do odločitve o njihovi spremembi. Ker je pri taki presoji podan javni interes posebnega varstva otrok celo ustavnega pomena (prvi odstavek 56. člena Ustave RS – URS), mora biti taka odločitev celovito in poglobljeno presojana, pri tem pa je toliko bolj pomembno, da je ta presoja opravljena v poštenem postopku, kjer imajo vsi, ki so v njem udeleženi, učinkovito možnost vplivanja na njegov rezultat. Čeprav mora izvršilno sodišče v teh primerih postopati posebej hitro, ta vidik vendarle ne sme absolutno prevladati tako, da bi bila strankam pravica do izjave praktično izvotljena, ker se jim onemogoči izvedba predlaganih dokazov. Hitrost naj se kaže predvsem v ažurni obravnavi vlog in čim prejšnji opravi procesnih dejanj strank in sodišča, ne pa občuti v nižanju kakovosti sojenja.

9. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in glede odločitve o odlogu izvršbe sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo bolj skrbno pristopiti k opredeljevanju do navedb strank in izvedbi dokazov. V družinskih zadevah, kjer gre za posebej občutljivo tematiko in je za vse udeležene posebej pomemben vidik njihovega osebnega življenja, je tudi ustrezno, da sodišče izvede narok kot najboljši prostor razprave (prvi odstavek 29.a člena ZIZ).

11. Sodišče druge stopnje pa v obravnavani zadevi opozarja še na posebno procesno situacijo, da sočasno ne tečeta le izvršilni postopek in postopek glede spremembe stikov, ampak je v okviru drugega postopka v teku tudi postopek o predlagani začasni odredbi glede izvajanja stikov, s čimer je prišlo do pomembnega prekrivanja sodnega varstva v teh postopkih.

12. Sodišče druge stopnje meni, da je podana sorodna procesna situacija, kot je pri odločanju o predhodnem vprašanju sodišča z matičnega področja v postopku, ki je že v teku (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Nepravdni postopek, ki se vodi v zvezi z obravnavanim izvršilnim naslovom, je že daljše obdobje v teku, pri čemer je ta v fazi dokaznega postopka. Po vsebini se s predlagano začasno odredbo zasleduje v bistvenem enako sodno varstvo kot z obravnavanim predlogom za odlog izvršbe, da se začasno stiki, kot so ti opredeljeni v izvršilnem naslovu, ne izvajajo. Odločilna pravna in dejanska vprašanja se po pojasnjenem prekrivajo s tistimi v postopku odločanja o odlogu izvršbe. Sodišče prve stopnje bo po pojasnjenem moralo najprej presoditi, ali je smotrno postopek glede predlaganega odloga izvršbe prekiniti in počakati na odločitev matičnega sodišča, ali pa bo presojo koristi otrok v celovitem dokaznem postopku opravilo samo. Smotrnost prekinitve je odvisna od ugotovitve, katero sodišče je glede na tek postopka in že opravljeno delo v položaju, da bo prej lahko razsodilo. Če je sodišče, ki odloča o začasni odredbi že morda v zaključni fazi dokaznega postopka, kaže počakati, kar bo moralo z ustreznimi poizvedbami preučiti sodišče prve stopnje.

13. Zakonodajalec je sicer v šestem odstavku 238.f člena ZIZ dal izvršilnemu sodišču posebno vlogo pri presoji koristi otrok, a ni predvidel situacije, ko matično sodišče hkrati odloča tudi o začasni odredbi, ki ima v bistvenem enak pomen kot odlog izvršbe. Izvršilno sodišče se mora ozirati tudi na ta postopek. Iz ustavnosodne prakse namreč izhaja, da sodišča v razmerju do strank vedno nastopajo kot enotna oblast.1 K pritožbi zoper odločitev o ugovoru in stroških

14. Predložen izvršilni naslov glede stikov še ni bil razveljavljen ali spremenjen, niti začasno z začasno odredbo, tako mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo in dovolilo izvršbo (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da v skladu z načelom formalne legalitete ni upravičeno presojati izvršilnega naslova, četudi bi morebiti menilo, da ni v skladu s koristmi otrok, za kar si je prizadevala dolžnica v ugovoru. Ta vidik sme upoštevati le pri odločanju o odlogu izvršbe.

15. Glede stroškovne odločitve dolžnica ni podala konkretizirane graje, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev materialnega prava.

16. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pritožbo zavrnilo ter glede odločitve o ugovoru in pripadajoče odločitve o stroških ugovornega postopka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Stroški v pritožbenem postopku so bili priglašeni nerazdelno skupaj za obe izpodbijani odločitvi, zato je o njih mogoče odločiti šele, ko bo znana končna odločitev tudi o odlogu izvršbe.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-46/12.