Jedro

ZZZiV izčrpno ter določno opredeljuje vse situacije, v katerih ugriz ne pripelje do podelitve statusa nevarnega psa. Povedano drugače: v vseh drugih primerih bi bila opustitev podelittve v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožnikovi psici A., pasme ameriški staffordshirski terier, rojeni .... 3. 2013, označeni z mikročipom št. ..., podeli status nevarnega psa in se jo kot tako vpiše v Centralni register psov Republike Slovenije.

2. V obrazložitvi je navedel, da je dne 12. 12. 2016 prejel obvestilo Policijske postaje Kranj, iz katerega izhaja, da je tožnikova psica A. dne 10. 12. 2016 ugriznila psico B.. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je z vabilom pozval lastnika psic, da se v zvezi z dogodkom izjasnita. Lastnica poškodovane psice je navedla, da se je dogodek zgodil na domačem dvorišču. Njena psica B. je sedela na koncu dvorišča, ko je mimo po ulici prišel tožnikov brat s psico A., ki se je zapodila v njeno psico, jo zagrabila v predel hrbta, opletala z njo v gobcu ter jo izpustila šele po posredovanju skrbnika psice A.. Pri tem je psica B. utrpela raztrganino hrbta in je kasneje potrebovala operativni poseg pri veterinarju. Tožnik je v svoji izjavi pojasnil, da je bila v času sprehoda njegova psica na povodcu. Do dogodka je prišlo, ko je šla njegova psica mimo sosedove hiše in se je vanjo zapodila neprivezana psica B.. Ker se je psica A. počutila ogroženo, je zagrabila psico B. za kožo in ji povzročila poškodbo kože. Prvostopenjski organ je v zvezi s poškodbo psice B. prejel tudi veterinarsko poročilo C.C., ki je opravljal zdravljenje psice. V veterinarskem poročilu z dne 6. 1. 2017 je med drugim zapisano, da je ob prvem pregledu psice B. ugotovil raztrganine kože, podkožja in mišic na levi strani vratu do zadnjih ledvenih vretenc, na obeh straneh prsnega koša in ledvenega področja. Poškodbe ocenjuje kot raztrganine večje stopnje. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je uradna veterinarka zaključila, da je psica A. ugriznila drugega psa, zato je z izpodbijano odločbo odločila, da se jo v Centralnem registru psov označi za nevarno.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, obrazložitvi prvostopenjskega organa pa dodaja, da je za odločitev o zadevi bistvena ugotovitev o izpolnjenosti zakonskega znaka iz 9. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), ki pomeni, da psica A. velja za nevarnega psa. Strinja se s tožnikom, da je dogodek verjetno v znatni meri posledica tega, da psica B. ni bila fizično varovana tako, da bi bila na povodcu, zato se lahko upravičeno domneva, da je s tem izzvala agresivno vedenje psice A.. Vendar pa teh okoliščin ni mogoče upoštevati kot olajševalnih ali kot takih, ki bi izkazovale obstoj katere od štirih izjem v zvezi z opredelitvijo nevarnega psa iz 9. točke 5. člena ZZZiv. Pri ukrepu iz izpodbijane odločbe ne gre za kazensko sankcijo, ki bi bila neposredno namenjena psu ali tožniku, temveč je namenjen preprečitvi ponovitve dogodka, ki se je nedvomno zgodil. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi zavrača ugotovitev prvostopenjskega organa, da psica A. ni ravnala v samoobrambi, saj naj bi v preteklosti že napadla drugega psa in dan pred spornim dogodkom skočila v štiriletnega sina lastnice poškodovane psice. Organu očita, da so takšne navedbe neizkazane in nedokazane. Če bi bila psica A. v preteklosti napadalna, bi bil v zvezi s tem nedvomno že sprožen kakšen postopek, pa ni bil. Trdi, da so vrsta in teža poškodb psice B. posledica razlike med vA.kostjo psic. V svoji izjavi z dne 26. 12. 2016 je zmotno navedel, da je njegova psica pasme ameriški staffordshirski terier, saj je dejansko mešanka s karakterjem, ki je popolnoma drugačen od te pasme. Meni, da bi morala uradna veterinarka pri presoji odločitve o podA.tvi statusa nevarnega psa upoštevati tudi značaj psice, ki jo tožnik ocenjuje kot igrivo, prijazno in nenevarno, ter okoliščino, da do spornega dogodka tovrstnih izkušenj še ni imela.

5. Na podlagi enkratnega dogodka in ob dejstvih, da je bila na povodcu in da se ji je približal drug pes, takšne odločitve ni mogoče sprejeti. Tožnik še pojasnjuje, da sta bila D.D. in E.E. v spornem trenutku v garaži in dogodka nista videla, zato ne moreta izpovedati o tem, katera psica je napadla prva. Zavrača tudi navedbo lastnice poškodovane psice, da je bila psica A. na povodcu, dolgem 3 metre, temveč naj bi dolžina znašala 1,15 metra. Prvostopenjskemu organu še očita, da prejudicira odločitev v prekrškovnem postopku, ki je bil uveden zoper njega. Meni, da bi moral organ sprejeti odločitev na podlagi 10. točke 5. člena ZZZiv, ki določa, da so nevarne živali tiste, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka, ter ob upoštevanju vseh v tožbi navedenih okoliščin v skladu z načelom materialne resnice (prvi odstavek 8. člena ZUP) ugotoviti, da psica A. ni nevaren pes. Ukrepe varovanja iz 12. člena ZZZiv, ki jih je dolžan izvajati v posledici odločitve prvostopenjskega organa, ocenjuje kot nesorazmerne, saj ne vzpostavljajo ustreznega ravnotežja med varstvom pravice do varnosti ljudi iz 34. člena Ustave RS (in drugih živali po ZZZiv) in posegom v pravico do svobode ravnanja iz 35. člena Ustave RS.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot nerelevantne ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem se opira na razloge, navedene v obrazložitvi odločbe organa prve in druge stopnje.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po 10. točki 5. člena ZZZiv so nevarne živali tiste živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka. Po 9. točki 5. člena ZZZiv je za pse še posebej določeno, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za nevarne se ne štejejo: službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti; psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom; psi, katerih ugriz je posledica ravnanja z njimi med veterinarskimi posegi; ter psi, ki še niso dopolnili devet mesecev starosti in so v tem obdobju ugriznili enkrat, datum skotitve psa pa je bil vnesen v register psov že pred ugrizom. Skladno s 26. točko 5. člena istega zakona je ugriz poškodba živali ali človeka, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice.

9. Že zakon torej izčrpno ter določno opredeljuje vse situacije, v katerih ugriz ne pripelje do podelitve statusa nevarnega psa. Povedano drugače: v vseh drugih primerih bi bila opustitev podA.tve v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo. Če torej ne obstaja nobena od omenjenih - izrecno določenih - izjem, je torej za odločitev v obravnavani zadevi pomembno le, ali je tožnikova psica A. ugriznila psico B., saj je že s samim tem dejstvom izpolnjen dejanski stan iz citirane zakonske določbe oziroma podana (dejanska) podlaga za izpodbijano odločitev.

10. V tem pogledu med strankama ni nobenega spora o tem, da je tožnikova psica A. zagrabila psico B. in ji zaradi ugriza povzročila opisane poškodbe. Takšen opis dogajanja namreč izhaja iz navedb tožnika samega, tako v tožbi, kot tudi že pred tem v upravnem postopku. Povsem nedvomne so tudi poškodbe psice B. in s tem pasji ugriz, ki je razviden iz veterinarskega poročila. Glede na izvedeni ugotovitveni postopek upravnega organa zato sodišče sodi, da je bilo dejansko stanje glede odločilnega dejstva v obravnavanem primeru, da je tožnikova psica A. dne 10. 12. 2016 ugriznila psico B. in izpolnjuje pogoje za nevarno žival, pravilno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo, saj 9. točka 5. člena ZZZiv pomeni tisti zakonski dejanski stan, ki se ujema z dejanskim stanjem obravnavane zadeve. Ta določba namreč v odnosu do 10. točke istega člena pomeni specialno določbo, njena uporaba pa je predvsem posledica ugotovljenega objektivnega dejanskega stanja, ne pa nujno subjektivnih okoliščin na strani psice A., ki izhajajo iz 10. točke istega člena, zato so tožnikove navedbe o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljene.

11. Pri obravnavanem dogodku nedvomno ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega po citirani 9. točki 5. člena ZZZiv. Tožnik obstoja katere od teh okoliščin niti ne zatrjuje, trditve, da je psica ravnala v samoobrambi, da je bila na povodcu, da jo tožnik ocenjuje kot igrivo, prijazno in nenevarno in da gre za enkratni dogodek, pa so po povedanem za opredelitev psice kot nevarne pravno nepomembne. Enako velja tudi za ostale tožnikove navedbe o poteku dogodka. V tem smislu je tudi tožnikov ugovor o kršitvi načela materialne resnice iz 8. člena ZUP neutemeljen, saj je toženka relevantne okoliščine ugotovila popolnoma in pravilno ter je svoje ugotovitve tudi prepričljivo obrazložila.

12. Nerelevanten je tudi tožnikov očitek, da je prvostopenjski organ prejudiciral odločitev v prekrškovnem postopku, ki je bil uveden zoper njega. Navedba prvostopenjskega organa, da je „Policijska postaja Kranj uvedla prekrškovni postopek zoper skrbnika psice A., ker z drugimi ukrepi ni zagotovil zadostne varnosti, da žival ne bi bila nevarna okolici“, namreč ni mogla vplivati na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v predmetni zadevi, saj se morebitna tožnikova krivda za dogodek, v katerem je njegov pes ugriznil drugega psa, v tem postopku ne ugotavlja in za podelitev statusa nevarnega psa tudi ni pomembna.

13. Na koncu mora sodišče presoditi še, ali je z izpodbijano odločbo izrečeni ukrep sorazmeren, ali torej vzpostavlja ustrezno ravnotežje med varstvom pravice do varnosti ljudi iz 34. člena Ustave RS (in drugih živali po ZZZiv) in posegom v pravico do svobode ravnanja iz 35. člena Ustave RS, saj mora tožnik na podlagi izpodbijane odločbe izvesti določene ukrepe varovanja iz 12. člena ZZZiv. Namen ZZZiv je na eni strani zagotoviti varstvo živali in humano ravnanje z živalmi, po drugi strani pa je namen varovati ljudi in živali pred nevarnimi živalmi. Zadnjemu sledi tudi 12. člen ZZZiv, ki določa, da mora biti fizično varstvo nevarnih psov zagotovljeno v vsakem času in na vsakem prostoru, saj je v tem namen, zaradi katerega je treba zagotoviti varstvo nevarnih psov – torej zaradi omejitve možnosti za ponovni ugriz na najmanjšo možno mero. V čem naj bi bilo nesorazmerje takega režima varovanja s pravico ljudi (in živali) do varnosti, ki je v javnem interesu, tožnik ne utemeljuje, sodišče pa tudi sicer ne vidi razlogov za njegovo nesorazmernost. 14. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.