Jedro

Pritrditi gre pritožniku, da gre za prvi narok za glavno obravnavo v ponovljenem postopku, vendar ta v skladu z načelom enotnosti glavne obravnave le dopolnjuje, kar je sodišče prve stopnje že opravilo v prvem sojenju. Višje sodišče ugotavlja, da sta na naroku pravdni stranki podali le stališče glede izpolnjenosti materialnopravne predpostavke za ugoditev tožbenemu zahtevku, ki se tiče sklepa družbenika za uveljavljanje zahtevka družbe - tožnice. Sicer pa je sodišče prve stopnje sklenilo le prebrati že izvedene dokaze, o novih pa ni odločalo (in je narok trajal le 10 minut). Zato je narok pravilno štelo kot nadaljnji narok za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 5.596,30 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 173,59 EUR stroškov pritožbenega postopka, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da v stečajnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. St 000/2015, obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 32.513,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 10. 7. 2015 dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 4.369,30 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper II. točko izreka odločbe, in sicer v zavrnilnem delu sklepa, se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožil toženec in priglasil stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je bila napotena na to pravdo po prerekanju terjatve v postopku osebnega stečaja toženca. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženca v višini 32.513,33 EUR, zavrnilo je zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 32.138,12 EUR in ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca v višini 24.000,00 EUR. Na pritožbo toženca je bila odločitev o ugotovitvi obstoja terjatve (32.513,33 EUR) in neobstoju v pobot uveljavljane terjatve (24.000,00 EUR) razveljavljena in vrnjena v ponovno sojenje in je o terjatvi odločeno v I. točki sedaj izpodbijane odločbe. Ponovna odločitev o glavnem zahtevku je pravnomočna in je torej toženčev uspeh v postopku 100%.

6. Stroški, ki jih je v II. točki izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje priznalo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS 2/2015 z dne 9.1.2015, v nadaljevanju: OT), so: nagrada za odgovor na tožbo 1.100 točk, nagrada za prvo pripravljalno vlogo 1.100 točk, nagrada za drugo pripravljalno vlogo 825 točk, nagrada za pritožbo 875 točk, narok 28. 8. 2018 1.100 točk, narok 7. 1. 2020 550 točk, narok 1. 6. 2021 350 točk in 2 + 1% materialni stroški 69 točk ter 22% DDV.

7. Toženec v pritožbi trdi, da je (odvetnik) na zadnjem naroku predložil stroškovnik, sodišče pa je spregledalo oziroma zmotno odločilo o povračilu sodnih taks. Višje sodišče ugotavlja, da se toženec v tem delu utemeljeno pritožuje: plačilo sodne takse je toženec priglasil v drugem stroškovniku (red. št. 63, list. št. 259 spisa); plačilo 1.227,00 EUR za pritožbo pa izhaja iz tabele plačilnega prometa na list. št. 232 spisa in je sodišče prve stopnje ta strošek očitno spregledalo.

8. Pritožnik nadalje neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni odločilo o povračilu stroškov sodnih tolmačev v znesku 60,59 EUR in 183,76 EUR, saj da naj bi te stroške že priznalo v prvotni sodbi in bi jih moralo tudi tokrat. Višje sodišče ugotavlja, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, kar pomeni, da je bila prav tako razveljavljena tudi prva odločitev o stroških postopka. Toženec je v novem sojenju ponovno priglasil stroške pravdnega postopka in se tudi v pritožbi sklicuje na novi stroškovnik, ki ga je predložil na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Ne glede na to, da je strošek sodnih tolmačev sodišče prve stopnje prvič priznalo, tako višje sodišče ugotavlja, da toženec stroškov tolmačev ni priglasil. Ne le iz prvega, tudi iz v novem sojenju predloženega stroškovnika (na red. št. 63, list št. 259 spisa) ne izhaja, da bi stroške določno priglasil, kot je to storil za ostale pravdne stroške, ki so navedeni v razpredelnici in kot določa drugi odstavek 163. člena ZPP. Za razliko od priglasitve stroška plačila sodne takse1 namreč zgolj pavšalna priglasitev povračila pravdnih stroškov pod stroškovnikom za to ne zadostuje, saj sodišče ni dolžno samo ugotavljati, na kateri pravdni strošek se zahteva nanaša.2 Ker v stroškovniku ni navedeno niti, da priglaša povračilo stroškov za sodne tolmače, kaj šele znesek in prevod, na katerega naj bi se strošek nanašal, je pritožba v tem delu neutemeljena.

9. Toženec se neutemeljeno pritožuje tudi glede odvetniških stroškov za pritožbo, ki da jih je priglasil v višini 1.250 točk oziroma 750,00 EUR, sodišče pa je odmerilo le 875 točk. Iz toženčeve pritožbe z dne 5. 3. 2020 zoper prvo sodbo (red. št. 53, list. št. 218 spisa) izhaja, da se je pritožil zoper I., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe in je tako vrednost izpodbijanega dela odločitve znašala 32.513,33 EUR (v I. točki izreka izpodbijane sodbe je namreč sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca v tem znesku). Sodišče prve stopnje je glede na to (po tarifni številki 18, zvišano za 25 % - 1. točka tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 OT) nagrado za pritožbo pravilno odmerilo v višini 875 točk. 10. Pritožnik nadalje neutemeljeno meni, da bi moral biti pristop na narok 1. 6. 2021 odmerjen v višini 1.100 točk, ker da gre za prvi narok za glavno obravnavo v ponovljenem postopku ali vsaj v višini 650 točk po tar. št. 20.2., ker da se niso obravnavala zgolj procesna vprašanja, ampak, ali je tožnica glede tožbe sprejela ustrezen sklep družbenikov po ZGD-1. Trdi še, da je treba uporabiti 20.1. ali 20.2., ne pa 20.3. OT, sodišče prve stopnje pa da ni obrazložilo, zakaj le 350 točk. Pritrditi gre pritožniku, da gre za prvi narok za glavno obravnavo v ponovljenem postopku, vendar ta v skladu z načelom enotnosti glavne obravnave le dopolnjuje, kar je sodišče prve stopnje že opravilo v prvem sojenju.3 Višje sodišče ugotavlja, da sta na naroku pravdni stranki podali le stališče glede izpolnjenosti materialnopravne predpostavke za ugoditev tožbenemu zahtevku, ki se tiče sklepa družbenika za uveljavljanje zahtevka družbe – tožnice. Sicer pa je sodišče prve stopnje sklenilo le prebrati že izvedene dokaze, o novih pa ni odločalo (in je narok trajal le 10 minut). Zato je narok pravilno štelo kot nadaljnji narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi, in upoštevaje le še polovično vrednost spornega predmeta, skladno z 2. točko tar. št. 20 OT nagrado pravilno odmerilo v višini 50% iz tarifne številke 18, torej 350 točk. 11. Glede na navedeno tako višje sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na prisojo plačila sodne takse za pritožbo 1.227,00 EUR. Ob odpravi kršitev določb pravdnega postopka (6. alineja 358. člena ZPP) je višje sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa. Znesek 5.596,30 EUR predstavlja že z izpodbijanim sklepom prisojenih 4.369,30 EUR, povečan za znesek sodne takse 1.227,00 EUR.

12. K priglašenim stroškom tega pritožbenega postopka višje sodišče pojasnjuje naslednje: zavrnilni del stroškov pritožbenega postopka, zoper katerega se je toženec pritožil, je znašal 1.975,33 EUR (1.227,00 EUR sodne takse, 244,35 EUR za tolmače in razliko v nagradi za pritožbo 279,99 EUR ter za narok 223,99 EUR, kar vključuje tudi pavšal po tretjem odstavku 11. člena OT in DDV), uspel pa je z 1.227,00 EUR, torej v 62%. Do povračila pritožbenih stroškov je zato upravičen v tem razmerju (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in OT je višje sodišče tožencu priznalo priglašenih 225,00 EUR nagrade za pritožbo po 1. točki tarifne št. 21 OT, in 4,50 EUR materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj z 22% DDV znaša 279,99 EUR. Sorazmerno z uspehom mora tožnica tako tožencu povrniti še 173,59 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

1 Tako tudi VSL sodba II Cp 1622/2015 z dne 10. 6. 2015. 2 Tako tudi VSL Sodba II Cp 2127/2018 z dne 27. 12. 2018, VSL Sodba in sklep I Cpg 797/2017 z dne 4. 10. 2017 in VSL sodba I Cp 2871/2016 z dne 15. 3. 2017 . 3 Tako tudi J. Zobec v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 503.