Jedro

Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe, to pa je bilo v obravnavani zadevi dne 29. 9. 2020, ko se je tudi tožnica strinjala z nabavnimi pogoji trgovca o prodaji vozila in pogodbo s takimi pogoji podpisala. Namreč, kolikor bi bila pogodba z dne 29. 9. 2020 dejansko podpisana 1. 10. 2020, bi imela klavzule o komercialnih popustih, kot različica pogodbe z dne 1. 10. 2020. Ker pa je bila podpisana 29. 9. 2020, potrebe po tem ni bilo, saj so bili popusti vezani na datum 30. 9. 2020.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroke postopka.

Obrazložitev

1. Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju toženka), je z izpodbijano odločbo tožnici odvzela pravico do pridobljenih sredstev, ki so ji bila dodeljena z odločbo o dodelitvi pravice do finančne spodbude št. 36003-130/2020-3 z dne 9. 11. 2020 (1. točka izreka), da se do pravnomočnosti te odločbe zadrži izvršitev odločbe o dodelitvi pravice do finančne spodbude z dne 9. 11. 2020 (2. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 30. 9. 2020 vložila vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu po javnem pozivu. Tožnici je bila izdana Odločba o dodelitvi pravice do finančne spodbude (v nadaljevanju Odločba z dne 9. 11. 2020), v obliki nepovratnih sredstev v višini do 6.000,00 EUR. V nadaljevanju postopka je tožnica predložila dokumentacijo o zaključku naložbe, prodajno pogodbo z dne 29. 9. 2020 in račun za nakup vozila, ki ga je prodajalec izdal družbi A., d.o.o. za tožnico kot uporabnico vozila, na katerem je naveden datum prodajne pogodbe 29. 9. 2020. Ker je bil zavezujoč pravni posel sklenjen pred oddajo vloge na naslov toženke (30. 9. 2020), ni izpolnjen pogoj za izplačilo zaprošene finančne spodbude iz 4.a) točke javnega poziva. Tožnica je v postopku pojasnila, da je bil nakup dejansko izveden dne 1. 10. 2020 in da se je datum pogodbe napačno zapisal zaradi programske opreme pri prodajalcu vozil, ki je v svoj sistem napačno vnesel datum nezavezujoče ponudbe 29. 9. 2020, ta datum pa se je nato zabeležil tudi na prodajni pogodbi in računu. Pogodbeni stranki sta napako opazili in jo odpravili s pripravo nove prodajne pogodbe z dejanskim datumom sklenitve 1. 10. 2020 ter uradnim popravkom datuma pogodbe na računu. Ob pregledu Splošnih pogojev za prodajo novih motornih vozil je toženka ugotovila, da je bila prodajna pogodba skladno s Splošnimi pogoji sklenjena, ko je bila podpisana s strani obeh pogodbenih strank, to je dne 29. 9. 2020. Po mnenju toženke sta bila oba dokumenta popravljena šele po njenem opozorilu in pripravljena le za potrebe tega postopka, zato njuni vsebini ne sledi. Toženka je zato odločila, da tožnica ni upravičena do pridobljenih sredstev.

2. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da gre pri navedbi napačnega datuma na pogodbi in računu za okoliščini, na kateri sama ne more vplivati, je pa o tem takoj obvestila prodajalca in dosegla, da je ta napako odpravil. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje oziroma podredno, da odpravi izpodbijano odločbo in potrdi Odločbo z dne 9. 11. 2020. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v postopku pregledala in preučila vse dokumente, ki jih je predložila tožnica, jih navedla v izpodbijani odločbi in jih upoštevala pri ugotavljanju resničnega dejanskega stanja. Malo verjetno je, da je prišlo do takšne pomote, kot jo opisuje tožnica, saj je v prodajni pogodbi v zadnjem stavku zapisan posebni dogovor – bon za financiranje 1.800,00 EUR, ter dodaten popust v višini 300 EUR do 30. 9. 2020, takšen dogovor pa ne bi bil smiseln, če bi bila pogodba sklenjena šele 1. 10. 2020, torej po izteku veljavnosti bona.

4. Sodišče je dne 20. 9. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranki nista podali ugovorov na glavni obravnavi, niti pred tem pisno.

5. Sodišče je dne 8. 12. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v vse listinske dokaze strank in upravni spis. Zavrnilo pa je predlog za zaslišanje direktorja tožeče stranke B. B., ker je menilo, da bi bila njegova izpovedba nepotrebna, glede na naravo spora, oziroma naravo dokazov, ki jih je toženka v svojem postopku upoštevala in jih je presojalo tudi sodišče. Zaslišanje priče C. C. pa je zavrnilo, ker je že upoštevalo njegovo pisno izjavo, tožnica pa ni navedla, da naj bi izpovedal še kaj drugega.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je odločba toženke, s katero je tožnici odvzela pravico do pridobljenih finančnih sredstev, dodeljenih z Odločbo o dodelitvi pravice do finančne spodbude z dne 9. 10. 2020. Odvzem pravice ima pravno podlago v 146h. členu Zakona o varstvu okolja ( ZVO-1 ), za obravnavani primer v 6. točki prvega odstavka, ki določa, da toženka odvzame pravico, če upravičenec ne izpolni drugih določil splošnih pogojev poslovanja Sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa.

8. V 4. a) točki javnega poziva je bilo določeno, da bo finančna spodbuda lahko dodeljena samo za nove naložbe. Nova naložba je nakup ali predelava vozila, katerega prva registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po pisni predložitvi vloge na ta javni poziv, pri čemer mora biti vozilo kupljeno od prodajalca z ustrezno registrirano dejavnostjo za prodajo vozil. Upravičena oseba mora predložiti vlogo pred začetkom izvajanja projekta, kar pomeni, da pred predložitvijo vloge vozilo še ne sme biti kupljeno oziroma predelano, prav tako ne sme biti sklenjen zavezujoč pravni posel (izdan račun, plačan avans, podpisana pogodba o leasingu, ipd.).

9. Za odločitev v tem upravnem sporu je bistveno vprašanje, kdaj je bila sklenjena prodajna pogodba za nakup vozila oziroma še ožje, kdaj je bila sklenjena pogodba z dne 29.9. 2020, ki jo je tožnica predložila kot dokaz o zaključku naložbe. Od odgovora na to vprašanje je odvisno ali je kupljeno vozilo šteti za „novo“ v smislu javnega poziva.

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica oddala vlogo na naslov toženke dne 30. 9. 2020. Sporno pa je, ali je bilo dokazilo o zaključku naložbe, predložena prodajna pogodba z datumom 29. 9. 2020, sklenjena tega dne ali 1. 10. 2020, kot trdi tožnica in je v upravnem postopku to dejstvo, da je bila sklenjena 1. 10. 2020 dokazovala z listinami: prodajno pogodbo z dne 1. 10. 2020, pogodbo o leasingu z dne 7. 10. 2020, računom z dne 7. 10. 2020, potrdilom o izvršenem plačilu pologa k dne 7. 10. 2020 in kopijo prometnega dovoljenja z dne 9. 10. 2020. 11. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Stranke lahko voljo izrazijo z besedami, običajnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, s katerim se da sklepati, da obstoji (18. člen UZ). Glede na Splošne pogoje poslovanja prodajalca (po OZ lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja) je prodajna pogodba za novo motorno vozilo sklenjena, ko je podpisana s strani obeh pogodbenih strank (1. člen). Tožnici so bili Splošni pogoji ob sklenitvi znani, oziroma bi ji morali biti znani, saj se pogodba nanje sklicuje (posebna klavzula pogodbe). V okviru običajne skrbnosti pri sklepanju pravnih poslov štejemo, da se stranka seznani z vsebino listin, na katere je opozorjena, zato sodišče meni, da je tožnica vedela, da podpis prodajne pogodbe pomeni tudi njeno sklenitev.

12. Iz prodajne pogodbe 117-718 z dne 29. 9. 2020 izhaja, da je bila tega dne podpisana (izjema are ni primer v obravnavani zadevi), glede na datum in podpisa obeh strank. Tožnica zatrjuje, da je pogodbo z dne 29. 9. 2020 dejansko podpisala 1. 10. 2020. V potrditev je predložila pogodbo 117-718 z dne 1. 10. 2020. Vendar ta nesporno nova predrugačena pogodba ni dokaz, da je bila pogodba z dne 29. 9. 2020 sklenjena 1. 10. 2020. Gre za novo prirejeno pogodbo, drugačno tudi po vsebini od prodajne pogodbe, ki ima datum 29. 9. 2020. Da gre za novo prodajno pogodbo izhaja tudi iz vloge tožnice z dne 15. 2. 2021 (glej stran 2 prvi dostavek). Bistvo spora pa je v tem, kdaj je bila sklenjena, podpisana, predložena pogodba z dne 29.9.2020. 13. Račun z dne 7. 10. 2020 s popravljenim datumom pogodbe, črtan datum 29. 9. 2020 in napisan novi datum 1. 10. 2020, ne izkazuje dejanske sklenitve prodajne pogodbe, saj iz navedb v vlogi tožnice z dne 15. 2. 2021 eksplicitno izhaja, da je bil popravljen pri pripravi nove prodajne pogodbe z datumom 1. 10. 2020. Tudi ostale listine, pogodba o finančnem leasingu, kopija o prometnem dovoljenju in ostali računi, ne dokazujejo, da so stranke pogodbo z dne 29. 9. 2020 dejansko podpisale 1. 10. 2020. 14. V zadevi ni sporna nezavezujoča ponudba z dne 29. 9. 2020, tožnica jo je pred sklenitvijo pogodbe lahko pridobila in sodišče in toženka ne sklepata o datumu sklenitve pogodbe po datumu na ponudbi. Vendar pa sodišče kot toženka meni, da je tožnica tega dne podpisala tudi prodajno pogodbo z dne 29. 9. 2020 in ne sledi tožnici, da gre pri prodajalcu za „sistemsko napako“ kot navaja v tožbi, oziroma v vlogi z dne 15. 2. 2021. Namreč ni logično, da je pri pripravi pogodbe prodajalec napačno, kot datum pogodbe vnesel datum nezavezujoče ponudbe, saj se besedilo pogodbe ne nanaša na nezavezujočo ponudbo. Tudi ni logično, zakaj bi pogodba imela enak datum kot je datum nezavezujoče ponudbe, ki je enostranska izjava prodajalca in kupca ne zavezuje. Enako zato ni logično, da bi bil datum navezujoče ponudbe vnesen v sistem kot datum pogodbe, saj gre po logiki stvari za dva časovno (lahko tudi za časovno zelo oddaljena) in vsebinsko različna ločena dogodka posameznega pravnega posla, z različnim pravnim učinkom. Da bi taka sistemska napaka pri prodajalcu res obstajala tožnica tudi, razen navajanj, ni predložila nobenega dokaza.

15. Iz izjave C. C. – predstavnika prodajalca izhaja, da je bil pri njih pred sklenitvijo pogodbe, med njimi kot prodajalci in uvoznikom sklenjen dogovor o „komercialnih akcijskih pogojih“, ki so se nastavili v sistemu z namenom dejanskega podpisa pogodbe po 30. 9. 2020 (datum sklenitve pogodbe „predstavlja“ datum veljavnosti nabavnih pogojev trgovca ob sklenitvi pogodbe). Nadalje, da je bila pogodba podpisana 1. 10. 2020 in pojasnila v zvezi s popravljeno pogodbo z datumom 1. 10. 2020. Iz navedene razlage pa ne izhaja logično pojasnilo, zakaj bi imela prodajna pogodba (v obravnavanem primeru prodajna pogodba z dne 29. 9. 2020, ki je bila predložena kot dokazilo o naložbi), ki jo skleneta prodajalec in kupec, datum kot dogovor o „komercialnih akcijskih pogojih“, saj se ne nanaša na iste stranke, ki so dogovor o popustih dogovorile. Daje pa navedena izjava logično pojasnilo zakaj pogodba z dne 29.. 9. 2020 nima enake vsebine kot pogodba z dne 1. 10. 2020. 16. Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe, to pa je bilo v obravnavani zadevi dne 29. 9. 2020, ko se je tudi tožnica strinjala z nabavnimi pogoji trgovca o prodaji vozila in pogodbo s takimi pogoji podpisala. Namreč, kolikor bi bila pogodba z dne 29. 9. 2020 dejansko podpisana 1. 10. 2020, bi imela klavzule o komercialnih popustih, kot različica pogodbe z dne 1. 10. 2020. Ker pa je bila podpisana 29. 9. 2020 potrebe po tem ni bilo, saj so bili popusti vezani na datum 30. 9. 2020. 17. Glede na navedeno sodišče meni, da je toženka pravilno ugotovila dejansko stanje, ter na tej podlagi odločila, oziroma da tožnica v postopku ni uspela dokazati, da je bila pogodba z dne 29. 9. 2020 dejansko sklenjena 1. 10. 2020, torej po oddaji njene vloge dne 30. 9. 2020. Javni razpis, katerega namen je spodbujevalni, da se čim več naslovnikov odloči za nakup okolju prijaznejšega vozila, je glede na 4.a točko izrecno izključeval prosilce, ki bi vozilo kupili pred oddajo prijave za dodelitev finančne pomoči, torej tistih, ki so se odločili za nakup neodvisno od možnosti pridobitve finančne spodbude.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravila in po zakonu utemeljena.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.