Jedro

V obravnavanem primeru je izvršilni naslov odločba upravnega organa, s katero je bila tožniku izrečena globa za prekrške, storjene v času pred uvedbo postopka prisilne poravnave, med tem ko je bila sama odločba izdana v času po začetku postopka prisilne poravnave. Primeri, ko ne velja prepoved začetka novega postopka izvršbe, so določeni v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP. Teh primerov pa ni mogoče širiti tudi na druge situacije oziroma navedeno določbo razlagati na način, kot je to storila tožena stranka, da za terjatve nastale po začetku postopka prisilne poravnave, navedena prepoved ne velja, ker ZFPPIPP o tem ničesar ne določa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Davčnega urada Ptuj, št. DT 42913-08976/2010-1-14032-07 z dne 2. 3. 2010 in odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-30-153/2010 z dne 18. 2. 2013 se odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Davčni urad Ptuj je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo zoper tožnika zaradi neplačane globe in stroškov postopka za prekršek na podlagi izvršljivega plačilnega naloga, št. ODL-365/2009 z dne 12. 10. 2009 v skupnem znesku 11.596,90 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev na računih tožnika pri bankah. V obrazložitvi sklepa davčni organ navaja, da se v obravnavanem primeru izterjuje neplačana globa in stroški postopka v skladu s 57. in 202. členom Zakona o prekrških. Davčni organ je pristojen za izterjavo nedavčnih obveznosti na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), kjer na podlagi 146. člena istega zakona predstavlja izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti.

V pritožbenem postopku je organ druge stopnje spremenil izrek prvostopnega sklepa, tako da je navedel pravilna izvršilna naslova. To sta odločba, št. ODL 42971-365/2009-4-1409 z dne 12. 10. 2009, izvršljiva dne 24. 11. 2009 in plačilni nalog, št. ODL 42971-365/2009-5-1409 z dne 18. 11. 2009, izvršljiv dne 9. 12. 2009. V preostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je bil zoper tožnika dne 18. 9. 2009 začet postopek prisilne poravnave, ki je bila nato s sklepom sodišča opr. št. St 748/2009 z dne 15. 2. 2010 potrjena. Po določbi prvega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. V skladu s 157. členom istega zakona pravne posledica začetka postopka prisilne poravnave nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka prisilne poravnave. V konkretni zadevi so tako posledice začetka postopka prisilne poravnave nastale dne 18. 9. 2009. Pravne posledice nastanejo za vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Začetek postopka prisilne poravnave pa ne učinkuje na zavarovane in prednostne pravice ter izločitvene pravice. O terjatvah, nastalih po začetku prisilne poravnave, ZFPPIPP ne določa ničesar, kar pomeni, da je možno 160. člen tega zakona uporabiti samo za terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne pa tudi za tiste, ki so nastale pozneje. Te mora dolžnik poravnavati tako, kot se glasijo. Obveznost, ki se terja od tožnika, je nastala na podlagi odločbe z dne 12. 10. 2009 in plačilnega naloga z dne 18. 11. 2009, torej po začetku postopka prisilne poravnave, zato ta na terjani obveznosti ne učinkuje. Zaradi navedenega je prvostopni organ upravičeno izdal sklep o izvršbi, ki se nanaša na terjatve, nastale po začetku postopka prisilne poravnave.

Tožnik v tožbi ugovarja, da po začetku postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ter se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP. V citirani določbi so tudi predvidene izjeme od navedenega pravila, vendar sporna odločba z dne 12. 10. 2009 ni odločba po drugem odstavku 131. člena, zato sklep o izvršbi sploh ne bi smel biti izdan. Prav tako po določbi prvega odstavka 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, razen če ni drugače določeno. V 213. členu ZFPPIPP pa je izrecno določeno, da prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane terjatve, prednostne terjatve in izločitvene pravice. Z uporabo argumentum a contrario je tako zaključiti, da prisilna poravnava velja tudi za terjatve, ki niso bile pravočasno prijavljene oz. ki sploh niso bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, in sicer ne glede na to, ali so nastale do začetka postopka prisilne poravnave ali po njem. Tako prisilna poravnava velja tudi za terjatve tožene stranke na podlagi odločbe z dne 12. 10. 2010. Z uporabo pravne argumentacije in njenih tehnik je tako ugotoviti, da potrjena prisilna poravnava velja za vse terjatve, ki niso zavarovane terjatve, prednostne terjatve ali izločitvene pravice. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po podatkih spisa je bil nad tožnikom dne 18. 9. 2009 začet postopek prisilne poravnave, v katerem je bila s sklepom sodišča opr. št. St 748/2009 z dne 15. 2. 2010 prisilna poravnava potrjena. Sklep o dovolitvi izvršbe je davčni organ izdal dne 2. 3. 2010 (torej po potrditvi prisilne poravnave) in sicer na podlagi dveh izvršilnih naslovov: odločbe o prekršku, št. ODL 42971-365/2009-4-1409 z dne 12. 10. 2009, ki je postala pravnomočna dne 6. 11. 2009 in izvršljiva 8. 12. 2009 ter plačilnega naloga, št. ODL 42971-365/2009-5-1409 z dne 18. 11. 2009, pravnomočnega dne 2. 12. 2009 ter izvršljivega dne 9. 12. 2009. Izvršilna naslova sta torej bila izdana po začetku postopka prisilne poravnave, nanašala pa sta se na kršitve tožnika, storjene v letu 2008, po določbah 10. in 57. člena ZDavP-2. Za storjene prekrške je bila tožniku izrečena enotna globa v znesku 10.496,40 EUR ter sodna taksa za stroške postopek v znesku 1.079,64 EUR.

Po določbi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. To pomeni, da kot pravna posledica začetka postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira za dovolitev izvršbe. Navedeno pa ne velja, če je podana katera izmed izjem, ki je določena v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP. Ta pa določa, da je tudi po začetku postopka zaradi insolventnosti mogoče izdati sklep o izvršbi na podlagi:

1. pravnomočnih sklepov: - ki jih izda v postopku zaradi insolventnosti sodišče, ki vodi ta postopek, in - za katere ta zakon določa, da so izvršilni naslov,

2. pravnomočne sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, izdane v postopku iz oddelka 5.6 tega zakona, v delu, v katerem je bila insolventnemu dolžniku s to odločbo naložena povrnitev stroškov postopka,

3. sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka,

4. odločbe, s katero je insolventnemu dolžniku naloženo plačilo takse za dejanja, opravljena v tem postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti.

V obravnavanem primeru je izvršilni naslov odločba upravnega organa, s katero je bila tožniku izrečena globa za prekrške storjene v času pred uvedbo postopka prisilne poravnave, med tem ko je bila sama odločba izdana v času po začetku postopka prisilne poravnave. Primeri, ko ne velja prepoved začetka novega postopka izvršbe, so določeni v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP. Po mnenju sodišča teh primerov ni mogoče širiti tudi na druge situacije oziroma navedeno določbo razlagati na način, kot je to storila tožena stranka, da za terjatve nastale po začetku postopka prisilne poravnave, navedena prepoved ne velja, ker ZFPPIPP o tem ničesar ne določa. Sodišče meni, da tudi za konkretno situacijo velja določba 131. člena ZFPPIPP oz. izjeme določene v drugem odstavku navedenega člena. Navedene obveznosti pa po presoji sodišča ni mogoče uvrstiti med te izjeme, čeprav je obveznost nastala med postopkom prisilne poravnave, vendar se nanaša na poslovanje tožnika v času pred začetkom prisilne poravnave. Zaradi navedenega obravnavana terjatev ne sodi med redne posle v z zvezi z opravljanjem dejavnosti v smislu določbe prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, zato tudi ne med izjeme, ki jih določa drugi odstavek 131. člena istega zakona. Iz navedenega razloga po mnenju sodišča ni bilo pravne podlage za izdajo spornega sklepa o dovolitvi izvršbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo sklep prvostopnega organa in odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), pri čemer pa zadevo ni vrnilo v ponoven postopek, glede na stališče sodišča, da v obravnavanem primeru ni podana podlag za izdajo sklepa o izvršbi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 v pavšalnem znesku, ki po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je sodišče odločilo na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Od navedenega zneska je tožnik upravičen tudi do DDV ter v primeru zamude do zakonskih zamudnih obresti.