Jedro

Tožeča stranka je uveljavljala tako plačilo nadomestila kot plačilo civilne kazni. Ker je temelj civilne kazni plačilo honorarja kot spolnitvenega zahtevka, ki je del te kazni, avtor ne more zahtevati še dodatnega plačila honorarja kot spolnitvenega zahtevka. Avtor oziroma tožeča stranka torej lahko zahteva ali plačilo honorarja ali plačilo civilne kazni. Ker je z zahtevkom za plačilo honorarja oziroma nadomestila tožeča stranka uspela, ne more uspeti tudi z zahtevkom za plačilo civilne kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu (v točki II/2) in v odločitvi o stroških, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka kot pravna naslednica iz sodnega registra izbrisane gospodarske družbe, dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 1.640,14 EUR, z obrestmi od 880,88 EUR od 2. 12. 2009, od 759, 26 EUR pa od 18. 6. 2010 dalje do plačila, kar je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več, je sodišče zavrnilo; zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe s tožečo stranko, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti; zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200% v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila; odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 155,72 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni in zoper odločitev o pravdnih stroških, je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem obsegu ugodi, podredno pa v tem obsegu sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot razlog za zavrnitev tega dela zahtevka napačno navedlo, da tožeča stranka sodišča ni uspela prepričati, da je toženka oziroma njena pravna prednica plačilo opustila naklepno ali iz hude malomarnosti, pri tem pa, da ni niti izkazala, da je toženi stranki mesečno izstavljala račune za plačilo. Tožeča stranka je namreč v tožbi navedla, da je bila zaradi nesklenjene pogodbe med pravdnima strankama tožena stranka že po samem zakonu (Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP) dolžna plačevati nadomestilo za uporabo varovanih del, prav tako je bila dolžna poročati o obsegu in načinu uporabe teh varovanih del. Ker ni izpolnjevala ne enega ne drugega, je s tem kršila pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, zato je tožeča stranka zahtevala naložitev civilne kazni. Navedla je tudi, da je bila tožena stranka večkrat opozorjena na te svoje obveznosti, pri čemer bi jih morala tudi sicer sama poznati, vendar jih kljub temu ni izpolnjevala, zaradi česar je podana njena krivda. Poleg tega sodišče izreka civilne kazni ni obravnavalo z vidika kršitve pravice do obveščenosti o uporabi varovanih del, temveč le z vidika neplačevanja nadomestila. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka ni imela podlage za izdajo računov zaradi nesklenjene pogodbe, poleg tega glede na zakonsko odločeno obveznost, izdaja računov niti ne more biti odločilni razlog za presojo obstoja krivde.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna že iz razloga, ker tožba v tem delu ni obsegala določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člena ZPP). Konkretni tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni ni bil določen, saj tožeča stranka ni navedla zneska, ki ga zahteva. Zahtevek za plačilo civilne kazni ni drugačen od drugih zahtevkov, ki se glasijo na denar, zato mora biti določen, sodišče pa mu nato lahko v celoti ali deloma (v okviru postavljenega zahtevka) ugodi ali ga zavrne. Civilna kazen je denarni znesek, ki pripada stranki, zato mora biti ta v zahtevku točno določen in ne zadošča, da stranka le opredeli okoliščine za njegovo odmero (primerjaj tudi odločbi VSL I Cpg 1327/2010, I Cpg 1238/2010).

5. Tožeča stranka je v tej zadevi uveljavljala tako plačilo nadomestila kot plačilo civilne kazni. Ker je temelj civilne kazni plačilo honorarja kot spolnitvenega zahtevka, ki je del te kazni, avtor ne more zahtevati še dodatnega plačila honorarja kot spolnitvenega zahtevka (primerjaj komentar k 168. členu ZSAP, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV, Ljubljana 1997). Avtor oziroma tožeča stranka torej lahko zahteva ali plačilo honorarja ali plačilo civilne kazni. Ker je z zahtevkom za plačilo honorarja oziroma nadomestila tožeča stranka uspela, ne more uspeti tudi z zahtevkom za plačilo civilne kazni.

6. Glede na vse povedano je torej odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).