Jedro

Pogoje iz 2. odst. 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe je potrebno obravnavati strožje. Gre za varstvo obstoječega stanja pred nevarnostjo težko nadomestljive škode. Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 7.7.2010 (o plačilu denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 27.9.2010 (o delni ugoditvi in zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe), se v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora, ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o izdani začasni odredbi z dne 12.7.2010 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 12.7.2010 se ugodi in se izpodbijani del sklepa razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 29.9.2010 (o zavrnitvi predloga tožene stranke za odlog izvršbe), se zavrže. Pritožbi tožeče stranke zoper sklepa z dne 24.8.2010 in 27.10.2010 (o podaljšanju roka za opravo naloženih del), se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7.7.2010 toženi stranki naložilo v plačilo denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ta denarna kazen pa je bila izrečena s sklepom o začasni odredbi z dne 23.4.2009. S sklepom z dne 12.7.2010 je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo opravo del v večstanovanjskih stavbah v stanovanjskoposlovnem naselju „P“ v Ljubljani in sicer izvedbo del na sistemu aktivne požarne zaščite v garažah in kleteh, izolacijo dilatacijskih spojev ter montiranje delujočih senzorjev za prižiganje luči. Toženi je naložilo, v primeru, da del ne izvede, založi znesek za stroške izvedbe dejanj v višini 2.192.100,00 EUR, ki ga mora položiti pri sodišču kot sodni depozit v korist tožečih strank za namen plačila stroškov izvedbe dejanj. V ostalem pa je sodišče predlog zavrnilo.

S sklepom z dne 24.8.2010 je sodišče rok za izvedbo dejanj podaljšalo za 60 dni.

S sklepom z dne 27.9.2010 je sodišče delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe in znesek, ki ga mora tožena stranka založiti za izpolnitev obveznosti, zmanjšalo na 15.000,00 EUR, v preostalem pa je ugovor zavrnilo.

S sklepom z dne 29.9.2010 je sodišče predlog tožene stranke za odlog izvršbe zavrnilo.

S sklepom z dne 27.10.2010 je sodišče ponovno podaljšalo rok za opravo naloženih del za nadaljnjih 60 dni.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 12. 7.2010 ter zoper sklepa, s katerim je sodišče podaljšalo rok za opravo naloženih del z dne 24.8.2010 in 27.10.2010. Tožena stranka pa se pritožuje zoper sklep, s katerim je naloženo plačilo denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR z dne 7.7.2010, zoper zavrnilni del sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke dne 27.9.2010 in zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za odlog izvršbe, dne 29.9.2010. Pritožbe tožeče stranke: Tožeča stranka vlaga pritožbe iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. V pritožbi zoper zavrnilni del sklepa o izdaji začasne odredbe dne 12.7.2010 navaja, da je iz povzetka navedb strank v izpodbijanem sklepu razvidno, da je tožena stranka vložila odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, ki je imel vpliv na odločanje sodišča, saj se je tožena stranka izjavljala o konkretnih trditvah tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe. Odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe tožeči stranki nikoli ni bil vročen. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Očita tudi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve sklepa ni razvidno, zakaj naj ne bi bila verjetno izkazana terjatev tožeče stranke iz naslova izgradnje nadstreškov. Prav tako ni naveden noben konkreten razlog za zavrnitev predloga v delu, kjer se toženi stranki nalaga na južni strani stanovanjskega naselja ob brežini G. kanala, postavitev kovinske plastificirane ograje. Prav tako ni naveden noben razlog, zakaj je sodišče zavrnilo predlog v delu, ki toženi stranki nalaga izvedbo del na neustreznem medsebojnem odmiku instalacij v prvih kletnih etažah vseh stavb tako, da med cevovodi in priključno merilnimi stikalnimi bloki izdela zaščitni pločevinasti vododržni plašč. Sodišče bi se moralo vsebinsko opredeliti do predlaganih ukrepov začasne ureditve stanja, ne pa, da je predlog tožeče stranke zavrnilo zgolj zato, ker se formalno razlikuje od tožbenega zahtevka. Sodišče vsebinske presoje predlaganega ukrepa, to je presoje primernosti za dosego namena zavarovanja, ni naredilo. Ni res, da tožeča stranka s tožbo ni zahtevala zagotovitve delovanja vseh drsnih požarnih vrat. To je bilo zajeto že v prvi razširitvi tožbenega zahtevka z dne 25.2.2008. Sodišče ni navedlo, zakaj v zvezi z dimnimi loputami ni odločilo, da se toženi stranki naloži zagotovitev izvedbe in delovanja loput tako, kot to določata glavni in izvedbeni projekt. Zanika, da bi presegla tožbeni zahtevek. Posebej izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče posebej odločiti o plačilu stroškov postopka po predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

V pritožbah zoper sklepa z dne 24.8.2010 in 27.10.2010, s katerima je sodišče podaljšalo rok za opravo naloženih del, tožeča stranka navaja, da gre za vsebinsko odločitev, sklep o začasni odredbi je meritoren, zoper njega pa stranke lahko vlagajo pravna sredstva. Pravni pouk je tako napačen. Odločitev je tudi vsebinsko napačna, rok za izpolnitev obveznosti je praviloma 15 dni, in je zakonski. Daljši je lahko le, če je tako določeno v posebnem predpisu in v primeru dajatev, ki niso denarne, če sodišče presodi, da je to upravičeno. Nobeden od pogojev v tem primeru ni izpolnjen. Tožena stranka bi morala že bistveno prej pristopiti k odpravi napak in je imela dovolj časa, da naredi vse potrebno pred potekom roka za izpolnitev z začasno odredbo naloženih obveznosti.

Tožena stranka je na pritožbo zoper sklep z dne 27.10.2010 odgovorila in v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbe tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi zoper sklep z dne 7.7.2010 (plačilo denarne kazni 10.000,00 EUR) uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sklep je napačen, saj je bil predlog, ki se nanaša na izrek denarne kazni, podan brez pooblastil tožečih strank. Iz dopisa pooblaščencev tožeče stranke, ki ga je tožena stranka prejela 13.10.2010 je razvidno, da je pooblastilo pooblaščencem omejeno. Tožena zatrjuje, da predlagatelj ni imel pooblastila za vložitev predloga za izrek denarne kazni. Navaja še, da ne gre za napake, ki bi bile podvržene režimu 25. člena ZVKSES. Tožena stranka je v odgovoru navedla, da je 16.11.2009 poslala tožeči stranki dopis, da za omenjene napake ne odgovarja in niso več predmet garancije. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, saj sklep nima razlogov. Tožena stranka je ugovarjala, da te napake ne sodijo v obseg jamčevalnega varstva. Tožeča ni navedla, kdaj naj bi se (skrita) napaka pojavila, zaradi česar zahtevek ni sklepčen. ZVKSES določa, da prodajalec odgovarja za napake, če se te pojavijo v dveh letih po prevzemu nepremičnine. Tožba torej ni sklepčna. Sodišče tudi še ni odločilo o spremembi tožbe in razširitvi tožbenega zahtevka. Šele, ko bo sodišče dovolilo predlagano razširitev, bo ta del zahtevka varovan z izdano začasno odredbo in bo tožena stranka šele takrat lahko teoretično kršila izdano začasno odredbo.

V pritožbi zoper zavrnilni del sklepa, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru, tožena stranka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Očita, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne izpolnjuje procesnega standarda obrazložene odločitve. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da je bila vsa tehnična dokumentacija glede sistema aktivne požarne zaščite predana prvi tožeči stranki, tožena stranka je pridobila uporabno dovoljenje, iz katerega je razvidno, da so bila pridobljena vsa potrebna dokazila o brezhibnem delovanju sistema. Poudarja, da je prvi tožeči stranki 10.2.2009 poslala dopis v zvezi z vzdrževanjem požarnih, krilnih in drsnih vrat. V tem dopisu je prvo tožečo stranko opozorila, da je pri odpravi reklamacije izvajalec požarnih vrat E L d.o.o. ugotovil, da vrata niso redno vzdrževana. Že ZRMK je v svojem mnenju jasno navedel, da so v njem navedene pomanjkljivosti in napake v glavnem rezultat površnosti in nedoslednosti pri izvajanju ukrepov varstva pred požarom. S strani tožeče stranke ni bilo predloženih nikakršnih dokazil o rednem vzdrževanju sistema. Obstoj pomanjkljivosti sistema ne pomeni tudi obstoja terjatve za odpravo napak. Tožeča stranka je dolžna dokazati katere napake je imel sistem že ob vzpostavitvi in niso nastale kasneje. Tožena stranka predlaga v zvezi s tem postavitev izvedenca gradbene in požarno-varnostne stroke. Uporabno dovoljenje je javna listina, ki jo je upravni organ izdal v okviru pooblastil in je podana zakonska domneva, da na objektu ni napak. Te domneve tožeča stranka ni uspela izpodbiti. Tožena stranka je v spis vložila obsežno listinsko dokumentacijo, do katere se sodišče ni opredelilo. S tem je toženi onemogočila, da bi dokazala, da so njeni ugovori utemeljeni. Sodišče nima potrebnega znanja, da bi odločalo o strokovnih vprašanjih, zato bi moral biti imenovan izvedenec ali več njih. Z načinom izvedbe dilatacijskih spojev, je sodišče naložilo izvedbo del (sanacije), ki je dejansko ni mogoče izvesti. Med lamelami ni dovolj prostora, da bi bilo mogoče izvesti sanacijo debeline 2 x 7,5 cm na vsaki strani spoja s 7 cm prostora. Tudi tu je sodišče odločalo, ne da bi postavilo izvedenca, opravilo ogled ali zaslišalo priče. Tožena stranka je v spis vložila tehnični elaborat, na podlagi katerega je mogoče izolacijo izvesti na drug način, a enako učinkovito. Sodišče se do teh navedb in listin ni opredelilo. Že Gradbeni inštitut ZRMK je glede senzorjev za prižiganje luči ugotovil, da ne gre za skrito napako. Terjatev tožeče stranke torej sploh ne obstoji. Tožena stranka je sicer po dogovoru s tožečo stranko kljub navedenemu namestila dodatne senzorje. Tožena stranka je tudi sama preverila delovanje sistema razsvetljave in ugotovila, da le-ta deluje brezhibno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe z dne 29.9.2010, tožena stranka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je začasna odredba, ki je trenutno v veljavi, neizvršljiva, vsaj v delu, v katerem se toženi stranki nalaga izvršitev obveznosti v zvezi s sistemom aktivne požarne zaščite in izolacijo dilatacijskih spojev. Škoda lahko nastane samo v primeru, če bi se nekaj lahko storilo, pa se ne stori. Če pa nekaj ne more biti izvedeno, stranka ne more biti oškodovana, če to dejansko ni izvedeno, saj v nobenem primeru ne bi moglo biti izvedeno. Tožeča stranka je sama zakrivila položaj, ko je potrebno ugoditi predlogu za odlog izvršbe, saj je predlagala izvedbo začasne odredbe, ki toženi stranki nalaga izvršitev obveznosti, ki jih ni mogoče izvršiti.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa o izdaji začasne odredbe in pritožba tožene stranke zoper zavrnitev ugovora zoper izdano začasno odredbo sta utemeljeni.

Pritožba tožene stranke zoper sklep o kazni ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe in pritožbi tožeče stranke zoper sklep o podaljšanju roka za opravo dejanj, se zavržejo.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano začasno odredbo, ki po svoji vsebini predstavlja regulacijsko začasno odredbo, toženima strankama naložilo izvedbo del v večstanovanjskih stavbah v stanovanjskoposlovnem naselju P. v L. Določena dela jim je naložilo na sistemu aktivne požarne zaščite v garažah in kleteh stavb, na dilatacijskih spojih in senzorjih za prižiganje luči. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, pa je sodišče zavrnilo. Stranki v pritožbah tako odločitev prvostopnega sodišča utemeljeno napadata.

Ustavno sodišče RS v svoji odločbi številka Up 275/97, z dne 16.7.1998 odredbe, katerih vsebina je lahko enaka vsebini tožbenega zahtevka, dopušča kot izjemo, kadar zavarovanje terjatve iz spornega razmerja drugače ni možno. Vendar je regulacijska začasna odredba le sredstvo zavarovanja in ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Gre za zavarovanje terjatve s tem, da se začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredi sporno pravno razmerje, zato tudi gre za „ureditveno“ (regulacijsko) začasno odredbo. Glede vprašanja, ali vsebina začasne odredbe sme biti enaka tožbenemu zahtevku, pa je pravilen restriktiven pristop. Izdaja take začasne odredbe namreč posega v pravice tožene stranke, zato mora sodišče pri odločitvi o izdaji upoštevati tudi toženčev položaj. Upoštevaje pravice toženca, sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

Iz sklepa o izdani začasni odredbi izhaja, da je sodišče na podlagi navedb tožeče stranke v predlogu ter v tožbi, navedb tožene v odgovoru na tožbo in v odgovoru na predlog za začasno odredbo ter v vlogah in po vpogledu v predložene dokaze, ugotovilo, da je nedenarna terjatev (glede treh vtoževanih napak) verjetno izkazana. Pritožba tožene stranke utemeljeno napada takšno argumentacijo sodišča, saj iz izpodbijanega sklepa ni moč razbrati razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi česa in kako je sodišče ugotovilo verjetno izkazanost nedenarne terjatve, zaradi česar sklepa ni moč preizkusiti in je podana kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99-45/2008, v nadaljevanju ZPP). Tudi sicer je po oceni pritožbenega sodišča izdana začasna odredba najmanj preuranjena. Sodišče naj ugotovi izkazanost terjatve tožeče stranke s stopnjo verjetnosti, za kar bo potrebno verjetno glede na vsebino spora med pravdnimi strankami, zapletenost zadeve in zahtevnost strokovnih vprašanj s področja gradbene stroke ob upoštevanju predlogov pravdnih strank angažirati izvedenca in zadevo tudi obravnavati na naroku.

Sodna praksa je zavzela tudi stališče, da je v luči omenjene ustavne odločbe, potrebno pogoje iz 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 15/1998 in naslednji, v nadaljevanju ZIZ) obravnavati strožje. Gre za varstvo obstoječega stanja pred nevarnostjo težko nadomestljive škode. Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prvostopno sodišče je štelo, da je glede sistema aktivne požarne zaščite tožeča stranka z verjetnostjo izkazala možnost nastanka težko nadomestljive škode, ki bi nastala stanovalcem na njihovem zdravju oziroma celo življenju in premoženju, v primeru požara. Glede neizoliranih dilatacijskih spojev med objektoma, je po oceni sodišča z verjetnostjo izkazala nastanek težko nadomestljive škode, saj je splošno znan vpliv plesni in vlage na zdravje ljudi in pojav alergije pri enoletnem otroku. Glede neizvedenih senzorjev za prižiganje luči, pa je verjetno izkazana možnost padcev in nastankov telesnih poškodb stanovalcev. Po oceni pritožbenega sodišča, pa gre le za pavšalne navedbe in pavšalne ugotovitve, ki niso z ničemer konkretizirane, še manj izkazane.

Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, ali je sploh možna restitucija, ali bi bilo kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano začasno odredbo razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Prav tako se utemeljeno pritožuje tožeča stranka zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da iz razlogov sklepa izhaja, da je tožena stranka vložila odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, na katerega se sodišče sklicuje, le-ta pa tožeči stranki ni bil vročen. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožena stranka dne 1.7.2010 na sodišče vložila odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 461 – 465), v spisu pa ni povratnice o tem, da bi bil le-ta vročen tožeči stranki. Sodišče je s tem bistveno kršilo določila postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in zavrnilni del izpodbijanega sklepa razveljaviti.

S tem, ko je sodišče razveljavilo izdano začasno odredbo in zavrnilni del predloga za izdajo začasne odredbe, pa je odpadel tudi pritožbeni razlog, s katerim se tožena stranka pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za odlog izvršbe, prav tako tudi pritožbena razloga, za pritožbo zoper sklepa, s katerim je sodišče podaljšalo rok toženi stranki za opravo dejanj. Sodišče je iz tega razloga pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe z dne 27.9.2010 in pritožbi tožeče stranke zoper sklepa z dne 24.8.2010 in 27.10.2010, s katerim je sodišče podaljšalo rok za opravo naloženih del, zavrglo.

Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje zoper sklep o plačilu denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR zaradi kršitve začasne odredbe. Sodišče je ugotovilo kršitev začasne odredbe, ki jo je izdalo 23.4.2009 in s katero je toženi stranki prepovedalo izvajanje kakršnihkoli gradbenih instalacijskih in drugih del z namenom odprave grajanih napak na skupnih delih in napravah večstanovanjskih stavb v stanovanjsko-poslovnem naselju P. v L. Sodišče je ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka (listine v spisu – fotografije in zaslišanje priče), da tožena stranka tožeče ni obvestila o vzrokih in načinu odprave ter zatrjevanih napakah ter se ni dogovorila o času izvedbe del. Z deli, ki so jih izvajali delavci drugotožene stranke v zvezi z odpadanjem keramičnih oblog na vhodu M 32, je zato kršila začasno odredbo z dne 23.4.2009. S pritožbenimi navedbami, da ne gre za „napake“, ki bi bile podvržene v režimu iz 25. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (Ur. list RS, št. 18/2000, v nadaljevanju ZVKSES), pritožba ne more omajati ugotovitev prvostopnega sodišča. Ne glede na to, za kakšne napake gre, bi se morala tožena stranka s tožečo stranko dogovoriti o načinu in času izvedbe del, česar tožena stranka ni storila. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka vložila predlog za izrek denarne kazni brez pooblastil tožečih strank, je neutemeljena. Iz dopisa z dne 11.10.2010, ki ga je tožena stranka priložila pritožbi, naj bi bilo razvidno, da pooblaščenci tožeče stranke niso pooblaščeni v postopku izpolnjevanja obveznosti toženih strank, ne za dajanja izjav. Iz pooblastil, ki se nahajajo v spisu, pa izhaja, da je tožeča stranka pooblastila Odvetniško družbo Ulčar in partnerji s splošnim pravdnim pooblastilom za opravo vseh procesnih dejanj. Torej tudi za predlog za izrek denarne kazni. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Iz navedenih razlogov je bilo zato potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).