Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica avtobusa na določeni relaciji ne more uporabljati „prav vsak dan“ oziroma da to ni mogoče v času trajanja šolskih počitnic. Stroški prevoza na delo in z dela se obračunavajo in izplačujejo enkrat mesečno (skupaj s plačo), zaradi česar ni ovir, da se tožnici tekom leta za posamezne mesece stroški ne bi priznali različno, še zlasti, ker bi drugačen obračun veljal le za 2 meseca poleti in za 1 teden pozimi. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov toženke o priznavanju povračila stroškov prevoza na delo in z dela, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za tožnico ne pride v poštev uporaba avtobusa (zaradi voznega reda in ob upoštevanju delovnega časa) na relaciji E. - A., medtem ko toženka priznava tožnici kilometrino za relacijo A. - B. in nazaj. Gre za različni relaciji in za različno razdaljo, o čemer prvostopno sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke z dne 16. 1. 2013 in 6. 2. 2013 ter za plačilo razlike stroškov za prevoz na delo za februar 2013 v višini 43,07 EUR s pp (točka I izreka). Tožnici je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 46,92 EUR s pp (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi vključno s stroški postopka oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Navaja, da ji toženka priznava pravico do kombiniranega prevoza, tožnica pa zahteva povračilo stroškov za avtobus. Sodišče prve stopnje ji take zahteve ni priznalo, češ da v času šolskih počitnic ne more uporabljati avtobusa. Takšno stališče pa je napačno, saj ni nikjer pravne podlage, da delavec ni upravičen do povračila stroškov za avtobus, če tega ne more uporabljati zgolj v času šolskih počitnic. Plača in stroški za prevoz se obračunavajo mesečno. Zato je potrebno tožnici za vse tiste mesece, ko lahko uporablja avtobus, priznati povračilo stroškov v višini avtobusne vozovnice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi vsaj preuranjeno odločilo.

5. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala razveljavitev sklepa toženke z dne 16. 1. 2013, s katerim ji je bilo za čas od 1. 2. 2013 dalje za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela priznana kilometrina za 11,5 km na relaciji A. - B. in nazaj ter stroški prevoza z vlakom na relaciji B. - C. in nazaj. Zoper ta sklep je tožnica 25. 1. 2013 vložila pritožbo, ki je bila s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (dalje: KPDR) z dne 6. 2. 2013 zavrnjena kot neutemeljena. Tudi razveljavitev slednjega sklepa je tožnica zahtevala. Obenem je od toženke zahtevala razliko v stroških za prevoz za mesec februar 2013 v višini 43,07 EUR s pp.

6. Kot izhaja iz sklepa toženke z dne 16. 7. 2012 (priloga B/2), ko je bilo prvič odločeno o pravici tožnice do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je tožnica podala izjavo o uporabi javnega prevoza. V tej izjavi je navedla, da uporablja kombinacijo avtobusnega in vlakovnega prevoza, in sicer avtobus na relaciji A. - D., vlak na relaciji D. - C. in mestni avtobus na C. Toženka je v omenjenem sklepu ugotovila, da javni prevoz na relaciji A. - D. ni možen, da pa obstaja vlakovni javni prevoz na relaciji D. - C. Vendar pa obstaja tudi krajši vlakovni prevoz na relaciji B. - C. B. so tudi bližje bivališču tožnice v A. Vendar tudi med A. in B. ni javnega prevoza. Zato je toženka tožnici priznala kilometrino na relaciji A. - B. ter vlakovni prevoz na relaciji B. - C. Mestni avtobus na C. tožnici ni bil priznan, ker je razdalja od železniške postaje do delovnega mesta manj kot 2 km. Zoper tak sklep je tožnica vložila pritožbo z dne 25. 7. 2012 (pril. B/3) in v njej trdila, da obstaja javni avtobusni prevoz na relaciji A. - E. - C. KPDR je s sklepom z dne 24. 10. 2012 (pril. B/5) tožničino pritožbo zavrnila in se pri tem sklicevala zlasti na 2. člen Zakona o javnih financah (ZJF - Ur. l. RS, št. 79/1999 s sprem.), torej na koncept najcenejšega prevoza. Obenem je upoštevalo ugotovitev organa prve stopnje, da med A. in B. ni javnega prevoza.

7. Toženka oziroma njen organ prve stopnje je izdal sklep z dne 16. 1. 2013 (pril. A/1) le zaradi uporabe novega načina merjenja razdalj, sicer pa je toženki priznaval povračilo stroškov prevoza enako kot s sklepom z dne 16. 7. 2012. Tožnica je v pritožbi z dne 25. 1. 2013 (priloga A/2) ponovno poudarila, da se s priznavanjem kilometrine ne strinja, saj ima na celotni relaciji od doma do delovnega mesta in nazaj možnost uporabljati javni prevoz. Navajala je dve kombinaciji: a) A. - D. (avtobus), D. - C. (vlak), C. - D. (vlak), D. - A. (avtobus), s tem, da le v času šolskih počitnic prevoz z avtobusom na relaciji D. - A. ni mogoč; b) avtobusni prevoz na relaciji A. - E. - C. in enako tudi nazaj.

Pri obravnavi te pritožbe se je KPDR v izpodbijanem sklepu z dne 6. 2. 2013 (priloga A/3) v celoti sklicevala na svoj sklep z dne 24. 10. 2012, torej na dejstvo, da na relaciji A. - B. ni javnega prevoza, ter na koncept najcenejšega prevoza.

8. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS (Aneks, Ur. l. RS, št. 40/12) v 5. členu določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Ta določba enako kot prvi odstavek 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/12 s sprem.) določa splošno pravico javnega uslužbenca do povračila stroškov prevoza glede na omenjeno razdaljo, ne glede na način prevoza na delo. Aneks tudi predvideva, da zaposlenemu pripada povračilo v višini stroška javnega prevoznega sredstva. Če pa prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni mogoč, se zaposlenemu prizna kilometrina v določeni višini. Primarno torej delavcu pripada povračilo stroškov javnega prevoza in šele podrejeno (samo v tem primeru), če javni prevoz ni mogoč, se mu prizna kilometrina (tako npr. tudi Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. VIII Ips 21/2014 z dne 2. 6. 2014 ter sodba VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015).

Za priznanje kilometrine je nadalje pomembna razlaga, kdaj se šteje, da javni prevoz ni mogoč. Odgovor na to vprašanje daje 5. člen Aneksa, in sicer: - če javni prevoz ne obstaja; - če ga glede na delovni čas ni možno uporabiti; - če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas (ne upoštevaje čas trajanja vožnje) za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

Pritožbeno sodišče se strinja s toženko, da je poleg omenjenega Aneksa in ZUJF pri priznavanju stroškov prevoza potrebno upoštevati tudi 2. člen Zakona o javnih financah (ZJF, Ur. l. RS, št. 79/1999 s sprem.), ki določa, da je pri izvrševanju proračuna potrebno spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti, kar pomeni, da je potrebno uporabiti koncept najcenejšega (javnega) prevoza.

9. V zvezi z zgoraj omenjenim konceptom pa se postavlja dodatno vprašanje: Ali je delodajalec javnemu uslužbencu dolžan povrniti stroške prevoza v višini cene javnega prevoza, če ta obstaja, tudi v primeru, če je cena javnega prevoza višja od kilometrine? O tem vprašanju je bila dopuščena revizija (sklep VIII DoR 67/2013-6 z dne 24. 10. 2013) in Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 21/2014 z dne 2. 6. 2014 jasno zavzelo stališče: „Na podlagi določbe drugega odstavka 168. člena ZUJF (in drugega odstavka 5. člena Aneksa), ki je pomensko jasna, je tožnik upravičen do povračila stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost prevoza s takšnim javnim sredstvom. Šele v primeru, če možnosti javnega prevoza ne bi bilo, bi se tožniku priznala kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.“

10. Na podlagi pravne podlage iz prejšnje točke te obrazložitve je utemeljena pritožba zoper zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica avtobusa na določeni relaciji ne more uporabljati „prav vsak dan“ oziroma da to ni mogoče v času trajanja šolskih počitnic. Pravilna je razlaga tožnice, da se stroški prevoza na delo in z dela obračunavajo in izplačujejo enkrat mesečno (skupaj s plačo), zaradi česar ni nobenih ovir, da se tožnici tekom leta za posamezne mesece stroški ne bi priznali različno, še zlasti, ker bi takšen drugačen obračun veljal le za 2 meseca poleti in za 1 teden pozimi. Zaradi tega je prvostopno sodišče materialnopravno zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov toženke, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je na dan izdaje sodbe ugotovilo, da za tožnico ne pride v poštev uporaba avtobusa (zaradi voznega reda in ob upoštevanju delovnega časa) na relaciji E. - A., medtem ko toženka priznava tožnici kilometrino za relacijo A. - B. in nazaj. Gre za različni relaciji in precej verjetno tudi za različno razdaljo, o čemer prvostopno sodišče ni zavzelo nobenega stališča. 11. Neutemeljeno je prvostopno sodišče zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 43,07 EUR s pp, pri čemer se v ugotavljanje same višine zneska sploh ni spuščalo in je ta zahtevek zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnilo že po samem temelju. Obenem je ostalo odprto tudi vprašanje, za katero relacijo tožnici razlika do povračila stroškov sploh pripada, saj je tožnica svoj zahtevek za februar 2013 (torej v času zimski počitnic) oblikovala ob predpostavki, da ji povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada v višini avtobusnega prevoza za relacijo A. - E. - C., za kar pa, kot že navedeno, ni nujno, da ji pripada, vsaj ne vedno. Zaradi navedenega tudi pritožbeno sodišče odločitve prvostopnega sodišča v tem delu zahtevka ni moglo spremeniti.

12. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov glede višine tožbenega zahtevka, ne bi šlo za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko odpravilo pritožbeno sodišče, ki bi tako prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. S tem pa bi bila strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

13. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek in v nakazani smeri ponovno odločiti. Najprej bo moralo ugotoviti natančno časovno obdobje, v katerem ima tožnica za prihod in odhod z dela možnost uporabiti na celotni relaciji A. - C. - A. le javni prevoz, ob tem pa upoštevati tudi možne kombinacije (avtobus, vlak) zaradi upoštevanja ZJF in priznavanja povračila za najcenejši javni prevoz. Za obdobje, ko javni prevoz ni mogoč, bo moralo ugotoviti najprej relacijo, na kateri takšen prevoz ni mogoč (le za to relacijo se prizna kilometrina), za preostalo relacijo pa ugotoviti tudi možne kombinacije različnih vrst prevoza ob uporabi koncepta najcenejšega javnega prevoza. Ob navedeni ugotovitvi bo lahko nadalje tudi presodilo, ali je utemeljen (po temelju in višini) denarni del tožbenega zahtevka.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.