Jedro

Po določbi 138. člena ZNP mora biti v postopku ureditve meje skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki sestavni del sklepa (v praksi je to na podlagi 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin – elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru). Določba, da bo po pravnomočnosti sklepa izdelan elaborat, ki bo postal sestavni del sklepa, pa je sploh nezakonita. Pravnomočnost sklepa se namreč ne more raztezati na kasneje izdelan elaborat.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z Izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parc. št. 2459/1 in 240/2.S k.o. V. ter med parc. št. 240/1.S in 240/2.S k.o. V. Odločilo je še, da bo elaborat izdelan po pravnomočnosti sklepa in da bo takrat postal sestavni del sklepa. Pri odločitvi je izhajalo iz močnejše pravice in sicer je sodišče ugotovilo, da je bilo med pravnima prednika udeležencev doseženo soglasje glede poteka meje ob novi izmeri v k.o. V. Predlagateljica je kasneje sicer uživala sporni mejni prostor, zaradi sorodstvenih vezi ji je pravni prednik nasprotnega udeleženca to dopuščal, zavedajoč se, da je bila meja sporazumno dogovorjena ob novi izmeri.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica in predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, saj sodnik ni upošteval izrecnih napotkov Višjega sodišča. Sklep namreč ne vsebuje skice zamejničenja z izmeritvenimi podatki. Z izrekom, po katerem bo elaborat, izdelan po pravnomočnosti sklepa, postal sestavni del sklepa, je tudi odvzelo predlagateljici sodno varstvo zoper elaborat. Sklep je zato neizvršljiv.

Sodišče napačno ugotavlja, kdaj je meja postala sporna. To je bilo leta 2002 in ne 2003. Nasprotni udeleženec je za katastrski potek meje izvedel v letu 2002 in je samo zato lahko kazal mejo po poteku katastrske meje. Nasprotni udeleženec zato s tem, ko je pokazal katastrsko mejo, ni izkazal močnejše pravice. Sodišče nima nobene opore za zaključek, da je bil med pravdnima prednikoma udeležencev dosežen dogovor o poteku meje. Vsa izvajanja sodišča, ki operira s površinami, povzetimi po podatkih katastra, so pri določitvi meje irelevantna. O tem bi se lahko izjasnila predlagateljica, če bi jo sodišče zaslišalo.

V razlogih sodbe je nasprotje, ob novi izmeri se niso postavljali nobeni mejniki, niti ni bil ne predlagateljici ne njeni pravni prednici pokazan potek meje. Vsi so ves čas šteli, da je sporni mejni prostor last nasprotne udeleženke. Predlagateljica je zatrjevala priposestvovanje, njene trditve je potrdil tudi F. C., o tej priči se sodišče ni izreklo. Pravni prednik nasprotnega udeleženca si tega zemljišča nikoli ni lastil. Nasprotnemu udeležencu ni uspelo dokazati, da predlagateljica ne bi bila v dobri veri. Da držijo trditve predlagateljice, kaže tudi sama konfiguracija terena. V zvezi z mejo med hišama št. 15 in 16 sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi je predlagateljica dokazovala, da je zid sodi k stavbi št. 15 in ne 16. V nadaljevanju se pritožba še obširno ukvarja z verodostojnostjo priče A. C. Pritožba je utemeljena.

Po določbi 138. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) mora biti v postopku ureditve meje skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki sestavni del sklepa (v praksi je to na podlagi 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin – ZEN - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru). Skica, ki je priložena izpodbijanemu sklepu, nima izmeritvenih podatkov in ne more biti podlaga za evidentiranje urejene meje v katastru, zato je tak sklep neizvršljiv. Določba, da bo po pravnomočnosti sklepa izdelan elaborat, ki bo postal sestavni del sklepa, pa je sploh nezakonita. Pravnomočnost sklepa se namreč ne more raztezati na kasneje izdelan elaborat. Že iz teh razlogov je bilo zato treba pritožbi ugoditi in sklep razveljaviti, zadevo pa vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 37. členom ZNP). V ponovljenem postopku bo sodišče moralo imenovati izvedenca in mu naložiti, da izdela elaborat za evidentiranje sprememb (to je dokončno urejene meje) v zemljiškem katastru in ta elaborat bo sestavni del sklepa.

Glede ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče le še opozarja, da je sklepanje sodišča prve stopnje, da sta stranki s tem, ko sta podpisali spremembni izkaz k novi izmeri, soglašali s potekom meje, napačno. Izvedenec je jasno povedal, da meja nima statusa dokončne meje. Po določbi 136. člena ZEN so meje, ki so bile urejene v postopku izdelave zemljiškega katastra (nove izmere) po prejšnjih predpisih, štejejo za urejene meje, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo, in če je iz zapisnikov jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kakršne so bile v postopku označene z mejniki. Le v primeru, da bi meja imela status dokončno urejene meje, bi torej morda lahko govorili o dogovoru stranke glede poteka meje. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni izvedlo številnih predlaganih dokazov, s katerimi je predlagateljica dokazovala močnejšo pravico. V ponovljenem postopku bo moralo izvesti tudi tiste predlagane dokaze, s katerimi predlagateljica dokazuje odločilne trditve o močnejši pravici.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.