Jedro

Obveznost staršev preživljati svoje otroke sicer nastane z rojstvom otroka ter glede na svojo naravo dospe v plačilo vsak mesec. V sporih zaradi zakonitega preživljanja otrok je zato preživninski upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti tako od preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že zapadli v plačilo, kot tudi od prisojenih bodočih preživninskih obrokov, ki do tega dne še niso zapadli (prim. s pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Poročilo VSS 1/86, stran 12).

V obravnavani zadevi, v kateri je predmet spora zvišanje s pravnomočno sodbo prisojene preživnine, pa je odločilno, da preživnino, upoštevajoč spremenjene okoliščine, zviša sodišče. Šele s trenutkom odločitve sodišča postane jasno, kolikšno je zvišanje oziroma koliko znaša nova preživninska obveznost zavezanca v denarju.

Njegova zamuda s plačilom nastane šele, če do pravnomočnosti sodbe zapadle razlike med določeno in zvišano preživnino ne plača v paricijskem roku oziroma če je v zamudi z obroki, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je v tem delu ugodilo pritožbi in sodbo v obrestnem delu (3. odstavek izreka) spremenilo tako, da tožena stranka dolguje zamudne obresti le od zamude dalje, torej glede do pravnomočnosti sodbe zapadle razlike med določeno in zvišano preživnino le, če ti zneski ne bodo poravnani v roku za prostovoljno izpolnitev dolžničine obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v obrestnem in stroškovnem delu spremeni tako, da se v 2. in 4. odstavku glasi:

"Do pravnomočnosti sodbe zapadlo razliko med trenutno določeno in zvišano preživnino mora plačati v 15 dneh, v prihodnje zapadajočo zvišano preživnino, tudi po uskladitvah z rastjo življenjskih stroškov, pa mora poravnati najkasneje do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej, da ne bo izvršbe. Če je s plačilom zvišane ali usklajene preživnine v zamudi, mora plačati še zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega obroka do plačila.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 122.770,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.1.2005 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe".

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka za preživljanje mladoletne tožnice na roke njenega zakonitega zastopnika namesto preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v K. z dne ..., opr.

št. ... na 10.000,00 SIT in z zadnjim obvestilom o uskladitvi preživnin povišana na 12.164,00 SIT, od 1.12.2002 do 31.3.2003 19.212,00 SIT, od 1.4.2003 do 31.3.2004

23.150,00 SIT in od 11.1.2005 25.000,00 SIT mesečne preživnine. Odločilo je, da mora do pravnomočnosti sodbe zapadlo razliko plačati v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka razlike do plačila, v prihodnje zapadajočo zvišano preživnino pa najkasneje do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega obroka do plačila. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 177.250,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2005 do plačila.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje zvišanja preživnine ni zadostno obrazložilo, saj tožničinih potreb in dohodkov staršev ni umestilo v časovni ukvir. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zaključek, da so se stroški mladoletne tožnice povečali za 100 %, ni podkrepljen z nobenimi izračuni. Izračuni se poleg tega ne nanašajo na mesečno raven izdatkov, ampak so posplošeni, v pretežnem delu na letni ravni. Podatki o stroških so nepopolni, pretežno pa izvirajo le iz enega obdobja (del leta 2004).

Argumentacija, naj bi imela tožnica v prvih treh razredih osnovne šole podaljšano bivanje, je nepreverjena. Ni res, da so njeni stroški pri nabavi obleke in obutve sedaj neprimerno višji. Znesek 15.000,00 SIT iz tega naslova, enako pa velja za znesek 25.000,00 SIT mesečno za hrano, je pretiran. Zakoniti zastopnik ni predložil nobenega dokaza, da ima s stanovanjem 40.000,00 SIT mesečnih stroškov.

Pridobitev stanovanja, ki ga je zakonitemu zastopniku podarila mati, pomeni bistveno izboljšanje njegovih življenjskih razmer. Podatek o plači toženke ni točen.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so se njene življenjske razmere zaradi bolezni bistveno poslabšale.

Ni dvoma, da bo invalidsko upokojena, le formalna odločba še ni bila izdana. Zakoniti zastopnik ima možnost dodatnega zaslužka s preprodajo avtomobilov. Odločitev o pravdnih stroških ni pravilna oziroma pravična, saj je tožeča stranka z zahtevkom uspela le delno.

Ker je tožena stranka dopolnitev pritožbe podala po izteku pritožbenega roka in je zato ni mogoče upoštevati, pritožbeno sodišče njene vsebine ne povzema.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list RS, št. 69/04 - prečiščeno besedilo, ZZZDR).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so, da je bila preživnina za mladoletno tožnico prvič določena s sodbo Okrožnega sodišča v K. z dne ..., opr. št. ..., ko je mladoletna T. obiskovala še otroški vrtec, sedaj pa hodi v peti razred osnovne šole. Stroški za kritje njenih potreb so se bistveno povečali in obsegajo stroške podaljšanega bivanja, prehrane, oblačil in obutve, izvenšolskih dejavnosti in prevoza mladoletne tožnice ter kolektivne stroške. Premoženjsko stanje zakonitega zastopnika se je nekoliko izboljšalo v primerjavi s toženko, katere višina plače je naraščala manj.

Pravkar povedano omogoča oceno, da so se razmere spremenile v škodo tožeče stranke, kar je narekovalo, upoštevajoč tudi njene lastne dohodke (otroški dodatek v višini 11.946,00 SIT), mesečno zvišanje preživnine in delno ugoditev tožbenemu zahtevku. Očitki tožene stranke v smeri nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja niso utemeljeni. Sklep sodišča prve stopnje, da so stroški za mladoletnega otroka, ki hodi v osnovno šolo, bistveno višji kot izdatki za predšolskega otroka, ki obiskuje otroški vrtec, je izkustveno pravilen. Še manj je mogoče pritrditi kritiki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri opredeljevanju potreb mladoletnih preživninskih upravičencev v denarju pride v poštev ugotavljanje izdatkov z eksaktno dokazno metodo le pri nekaterih stroških (na primer stroški prehrane v šoli, stroški za nekatere izvenšolske aktivnosti), ostali pa se ugotavljajo na podlagi splošno znanih dejstev in izkušenj ob uporabi 216. člena ZPP. Prav tako v sistemu, v katerem velja načelo proste presoje dokazov, ne bi bila sprejemljiva zahteva, da se višina stroškov za mladoletnega otroka dokazuje le z listinskimi dokazi. Zakoniti zastopnik je ob zaslišanju ovrednotil Tjašine potrebe po posameznih postavkah in nobenega razloga ni, da mu sodišče prve stopnje ne bi sledilo. Mesečne potrebe v višini 73.000,00 SIT so tako realno ocenjene.

Enak zaključek velja tudi glede preživninskih zmožnosti tožničinih staršev. Zaključek o toženkini povprečni plači

72.000,00 SIT mesečno temelji na podatkih delodajalca (dopis z dne 20.1.2005, priloga C1) in je pravilen. K znesku

53.650,00 SIT, ki ga tožena stranka kot primer izpostavlja v pritožbi, je treba prišteti še odtegljaje, vsota obojega pa znaša 67.919,20 SIT, to je toliko, kot je razvidno iz dopisa z dne 20.1.2005. Tudi v avgustu 2004 toženkina neto plača ni bila le 54.499,90 SIT, ampak 68.024,60 SIT. Bolezensko stanje tožničine matere je nedvomno resno, vendar pa niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni izkazala pravno odločilnega dejstva, da je njena bolezen povezana z večjimi stroški za lastno preživljanje. Prav nasprotno, iz izpovedi skrbnika za poseben primer A. B. izhaja, da toženka posebnih dodatnih izdatkov iz tega naslova nima. Morebitno poslabšanje njenega gmotnega stanja zaradi invalidske upokojitve pa bo lahko pogojevalo zahtevek za znižanje preživnine.

Načeloma drži, da si morajo starši zaradi posebnega varstva mladoletnih otrok prizadevati izkoristiti vse možnosti, da bi pridobili sredstva za njihovo preživljanje, vendar pa tožena stranka svoje trditve o zmožnostih zakonitega zastopnika za dodatni zaslužek ni v ničemer konkretizirala ne podkrepila z relevantnimi dokazi. Določbe 1. odstavka

408. člena ZPP, ki sodišču v sporih iz razmerij med starši in otroki nalaga, da ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok, ni mogoče razlagati tako, da bi bile pravdne stranke odvezane odgovornosti priskrbeti ustrezno trditveno in dokazno podlago.

Sodišče prve stopnje je glede na dolgotrajnost postopka (tožeča stranka je tožbo vložila 5.12.2002) zvišano preživnino pravilno uskladilo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščih v RS (prim. s 132.a členom ZZZDR).

Opravljena valorizacija ne odstopa bistveno od okvirov količnikov uskladitve preživnin, predpisanih s strani ministra, pristojnega za družino (prim. s količniki, objavljenimi v Ur. listih RS, št. 31/03, 29/04 in 31/05, ki so v letu 2003 znašali 8,6 %, v letu 2004 7,4 % in v letu 2005 3,5 %).

V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče, potem ko je preverilo še, da ni podana nobena po uradni dolžnosti upoštevna absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritrditi pa je treba pritožbeni graji, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki od razlike med določeno in zvišano preživnino prisodilo tudi zakonske zamudne obresti, in sicer glede mesečnih obrokov, ki so se natekli do pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Obveznost staršev preživljati svoje otroke sicer nastane z rojstvom otroka ter glede na svojo naravo dospe v plačilo vsak mesec.

V sporih zaradi zakonitega preživljanja otrok je zato preživninski upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti tako od preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že zapadli v plačilo, kot tudi od prisojenih bodočih preživninskih obrokov, ki do tega dne še niso zapadli (prim. s pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Poročilo VSS 1/86, stran 12). V obravnavani zadevi, v kateri je predmet spora zvišanje s pravnomočno sodbo prisojene preživnine, pa je odločilno, da preživnino, upoštevajoč spremenjene okoliščine, zviša sodišče. Šele s trenutkom odločitve sodišča postane jasno, kolikšno je zvišanje oziroma koliko znaša nova preživninska obveznost zavezanca v denarju.

Njegova zamuda s plačilom nastane šele, če do pravnomočnosti sodbe zapadle razlike med določeno in zvišano preživnino ne plača v paricijskem roku oziroma če je v zamudi z obroki, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je v tem delu ugodilo pritožbi in sodbo v obrestnem delu (3. odstavek izreka) spremenilo tako, da tožena stranka dolguje zamudne obresti le od zamude dalje, torej glede do pravnomočnosti sodbe zapadle razlike med določeno in zvišano preživnino le, če ti zneski ne bodo poravnani v roku za prostovoljno izpolnitev dolžničine obveznosti (4. točka 358. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je materialno pravo zmotno uporabilo tudi v stroškovnem delu. Uporaba prostega preudarka iz 413. člena ZPP ne izključuje oziroma vsaj ne izključuje vedno kriterija povračila stroškov o uspehu. Čeprav je tožnica mladoletna, pa njeni materi, ki je relativno slabega materialnega stanja, ni mogoče naprtiti plačila pravdnih stroškov, ki so posledica pretiranega tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka je s preživninskih zahtevkom uspela s približno 80 %, tožena pa z 20 %. Stroški tožeče stranke, odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in veljavno Odvetniško tarifo, znašajo 177.250,00 SIT, stroški tožene stranke pa 95.150,00 SIT. Po pobotanju tožena stranka tožeči stranki dolguje 122.770,00 SIT pravdnih stroškov (141.800,00 SIT - 19.030,00 SIT).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).